Povežite se z nami:
Connect With Us on Facebook.

Darilo

Februar 2022

Za potrebe priročnika o izdelavi EPUB knjige je Bojan uredniško počistil izvirnik in sledil mnenju recenzentov. Knjiga je vsebinsko dopolnjena in je zdaj na voljo za brezplačni prenos.

Atlantida - Na sledi Atlantide

Na pot iskanja mitske Atlantide se bomo podali z druge strani Leče. Galaktično cesarstvo je iz sovražnika prešlo v zgodovino in iz zgodovine v legendo.

Knjiga počasi nastaja. Ne gre za neposredno nadaljevanje Imperija sončnega boga, temveč za zbirko v svetu Atlantide.

Odlomek za gušt ...

Predgovor za Krog

Kraljestva Kroga je pred dnevi že tisoč sedemsto dvainpetdesetič praznovalo obletnico Velikega pokola. Toliko let je minilo od hude stiske, ko je v skladu z izročilom strahotna Atlantida iz senc Deve'uta iz čiste zlobe skoraj izbrisala veličastni Krog. To je bil čas hudih preizkušenj, ko je Ra izkušal trdnost vere v harmonični red. Prišle so velikanske bojne ladje in s strašno protonijsko magijo upepeljevale svetove borcev za svobodo. Mitski junaki Kroga so z velikimi napori in žrtvami, tudi s pomočjo Rajeve magije, uničili Deve'utske duhove. Ra je še zadnjič posegel s svojo magijo, kajti po tisti veličastni zmagi je ta vsemogočna magija izginila v teminah mrtvih, povrnila se je na nebeške dvore Šališe.

Knjige iz teh legendarnih časov omenjajo pobeglo kraljico, ki se je, vodena  Izidinim duhom, izmuznila iz demonskega Deve'uta. Strašna Klea'ona, utelešen Apep, je s strupom uničila Rajev duh in Atlantido za vekomaj pahnila v črnino Deve'uta. Šu in Nut sta se obrnila stran. Tef'nut je zajokala. Vsi bogovi Hem'Netera so zapečatili sarkofag Barat'theo pod vesoljno lučjo in vanj zaprli smrtonosni strup Atlantide. Rajeva volja se je izpolnila, ko je roka dobrega bae Atlantidi odnesel izvor vsečasne protonijske magije. Protonij je postal del legend, a Atlantidi so se zaprle poti med sijajne zvezde.

Ozirisov in Izidin sin je ob vstajenju Apepa zaradi strašne herezije v službi zanikanja Rajeve volje izginil iz vesolja. Samo najsvetejši vedo, kje biva njegov duh, a nihče ne more najti poti skozi strašni Apepov kaos. Rajev testament omenja njegovo vrnitev, ko se bo vzdignil plamen Starodavnih in grozil s požigom zvezd. Obljubljene so zvezde. Vse do tedaj ...

Najbolj boli pozabljena zgodovina.

Irah Alianast, kralj Thebela

O komaj prepoznavnih ostankih na nekaterih mejnih svetovih se prerekajo vse glavne akademske ustanove Kroga. Noben ostanek ne predstavlja splošno veljavnega in predvsem jasnega dokaza o obstoju galaktičnega cesarstva iz legend davnih dni. V najboljšem primeru je vsaka najdba prinesla samo dodatna ugibanja in prerekanja.

Atlantida ni del zgodovinskih razprav, temveč je osrednja tema mitologije. Zadnja stoletja ob vsaki najdbi, starejši od magičnih tisoč sedemsto petdeset in še nekaj let, vzbudi špekulacije senzacij željnih raziskovalcev. Akademska javnost takšne samorastnike, skupaj z njihovimi atlantidskimi teorijami, takoj diskreditira in trajno odstrani iz svojih vrst. Za pojasnjevanje arheoloških najdišč so vedno zadoščale manj veličastne teorije. Običajno je šlo brez Atlantide in njene mitološke fantastičnosti.

A vladajoči potrebujejo svoj mitološki začetek. S tem lažje upravičujejo svojo oblast in ustroj sveta, ki mu vladajo. To je pomembno še zlasti zdaj, ko se, v zanosu širjenja vpliva Kroga, rojeva še nekaj kraljestev.

Na sledi Atlantide

Ralp Eor je kapitan trgovske in občasno raziskovalne ladje Ghimar. Tako lahko združi svojo ljubezen do lagodja premožnega častnika s strastjo za iskanje neznanega. Najraje ima izzive zunaj urejenega vesolja Kroga. V globinah proti Leči se vedno najde možnost za odličen zaslužek in občasni košček slave za božanje lastnega ega. Tokrat so ga prvič povabili v družbo najvišjih Biroja. Verjetno gre za resno stvar v Adamaškem nacionalnem interesu. Počastili so ga z najvišjo konferenčno dvorano, od koder se je razprostiral kičasto čudovit razgled na glavni Adamahov kozmodrom.

Srečal se je s strogim pogledom regenta princa Aurisa Bet Kaladskega. Drugi v vrsti za prestol je že od polnoletnosti pokrovitelj Biroja. Njegova prisotnost je pomenila izjemno pomembnost in verjetno izjemno nevarnost. Levo in desno so sedeli sivolasi možje in žene v togih uradnih uniformah Generalne uprave Biroja za galaktično trgovino in raziskave. Nad njimi je lebdel holovid znanega dela galaksije. Najmočneje je sijalo belo polje, njihov domači Krog. Malce manj beline je bilo namenjeno raziskanemu vesolju, medtem ko je sivina predstavljala neraziskano. In ta je navkljub stoletjem Kroga še vedno prevladovala.

Namestnik direktorja Biroja Udi Yats se je spogledal z regentom, ki je samo prikimal in mu odobril začetek sestanka. Med temi motrečimi glavarji in glavarkami se je počutil precej razgaljeno. Udi se je poigral po tipkovnici in zasijala je točka v globoki sivini:

»Vas smo poklicali, kapitan Eor, ker imate osupljivo zbirko izkušenj zunaj domačega Kroga. Bom kar prešel na bistvo. Odločili smo se za postavitev svetilnika na drugem robu galaktične leče.«

Ralp je prikimal:

»Kaj ni to malce pretirano tvegano? Verjetno je še precej neraziskanega vesolja na varni strani Leče?«

Udi se je spogledal z regentom:

»O varnem vesolju, kot mu vi pravite, nimamo nobenih navigacijskih podatkov, a za točko na drugi strani jih imamo. Z vami bo šla Antrea Relwad, odlična strokovnjakinja za zgodovino Atlantide, kot mistiki imenujejo prazgodovino pred časom Kroga.«

Ralp mu je segel v besedo:

»Atlantida? Kaj imata skupnega romantična mitologija in raziskovalna misija v neznano vesolje na drugo stran Leče?« in se kislo nasmehne. »Tudi do mene so prišle njene,« naredi premor, kot bi iskal primerne besede, »ideje.«

Udi ga je pomiril:

»Takoj razčistimo, da boste vedeli, pri čem ste. Gospodična Antrea si je z zagovarjanjem romantične mitologije onemogočila obetajočo akademsko kariero. Z vami ne bo potovala zaradi akademskih vzgibov. Njena vrednost ni akademske narave. Slučajno je rojena pod srečno zvezdo, saj ima podporo samega vrha Adamaha, kjer so tudi ljudje s slabostmi in vrlinami. Svojo, sprva precej neresno mitološko špekulacijo, je dokončala v uporabno formo,« se je spogledal z regentom, ki je kratko prikimal in zaključil. »Vsaj tako mislijo radodarni donatorji misije.«

Ralp je dvignil obrvi. Suhljati mož se je spogledal s prisotnimi visokimi uradniki in regent je znova prikimal, Udi je birokratsko dolgočasno nadaljeval:

»Razčistimo tukaj, med nami,« se je z vsemi spogledal, »Vsi v tej dvorani menimo, da je Atlantida zgolj stvar mitologije. V najboljšem primeru gre za pretiravanje, kar je značilno za mitološki pogled na vesolje. Vsi se samo zakrohotamo ob misli na nekakšen Atlantidski galaktični imperij. Tega ne kupi nihče s tehnično ali humanistično splošno izobrazbo. Antreji pa zaradi njenih čisto praktičnih izsledkov zlahka spregledamo njeno neuravnovešeno navdušenje nad mitologijo. Razvozlala je stare navigacijske podatke, datirane pred časi Kroga. Vi ste,« uperi v kapitana prst, »med vsemi pogodbenimi kapitani Biroja najbolj izkušeni in usposobljeni za njihovo praktično apliciranje. Za pot, ki bi vam verjetno brez njenih aplikacij pobrala nekaj let, boste porabili samo nekaj mesecev svojega dobro plačanega časa.«

Ralp dvigne obrvi.

Udi zoži pogled in pokaže senco čustev:

»Vsaj tako mislijo donatorji odprave,« in znova nadaljuje z birokratsko zdolgočasenostjo. »Uporabili boste Antrejino znanje in ji pomagali v primeru najdb arheoloških artefaktov,« in hladno pribije. »Čeprav verjetno ne bo nobenih artefaktov. A to je cena, ki smo jo pripravljeni plačati. Plačnik je pri tej točki vztrajal.«

Ralp je nagrbančil čelo:

»Naj bom varuška iskalki mitov? Zaljubljenci v mitologijo najdejo v vsakem kamnu artefakt Atlantide. Od kdaj je mitologija v pristojnosti tako resne institucije, kot je Biro? Od kdaj se poslovna politika uklanja mitološki zgodbi o Rejevem testamentu? Versko besedilo sodi v Rejev tempelj in ne v tukajšnje pisarne. Kaj,« a mu zastane misel.

V sobo je vstopil mož strogih potez. Vsi so skočili na noge in se priklonili. Ralp se je sunkovito priklonil in ponižno izdavil:

»Vaše veličanstvo.«

Pharon Bet III Kaladski, kralj Adamaha, jim je namignil, naj sedejo. Vsi so se urno posedli in čakali na kraljeve besede. V prostorih Biroja se še nikoli ni zgodil kraljev obisk.

»Dragi člani uprave, dragi Auris in seveda spoštovani kapitan Eor, marsikaj smo pustili v prahu preteklosti,« in je vrgel na mizo pas z nenavadno napravo, »Kot je ta protonijska napravica,« in na mizo položi neznani artefakt. »Gospod Eor potrebuje malce zgodovinskega nauka. Dinastija ima že od začetkov Kroga naziv Kaladska. Zakaj?« jih je premeril. Udi je ponižno odvrnil:

»Tako želite uveljaviti svoje legendarno poreklo. Kaladija je kraj iz meglene preteklosti legend.«

Kralj se je gromko zarežal:

»Pa kaj še! Kar je za uradno zgodovino legenda, je zame in mojega naslednika družinsko nasledstvo. Moja daljna prednica, Betinija Kaladska, začetnica tega, čemur pravite Krog, izhaja iz Kaladije, bila je sestra Kaladskega kralja Harolda.« Vsi se presenečeno spogledajo. Kralj mirno nadaljuje:

»Da, to je tistega Harolda, o katerem berete v Genesikumu in Uvodu v Rejev testament,« in pomirjujoče doda. »Okoliščine so nas prisilile, da smo zgodovino pospravili v, kot temu rečete, romantično mitologijo in izbrisali iz zgodovine. To so zahtevale težavne okoliščine začetkov Kroga. Prednica Betinija izhaja iz natančno tiste Kaladije, ki velja za deželo legend in mitov. Svečeništvo mu pravi izgubljeni dom. Betinija ni bila neka legendarna Rejeva bojevnica, temveč živa oseba, nevešča vihtenja orožja, ki je pravočasno povezala vse niti prihajajoče propada. Harold je živa oseba, zaslužna, da se Atlantida po prvem porazu ni vrnila z obnovljeno protonijsko floto.«

Možje in žene se znova spogledajo.

»Gre za mitsko tvarino, ki je vstopila v mite, ko so predniki v boju porabili vse zaloge, prinesene s Kaladije v času pred prelomom. Drugega napada ne bi preživeli. Najbolje za našo prihodnost je bilo protonij zakopati v mitologijo Rejevega testamenta. Zgodba o kazni za greh vedno deluje. Re je dal protonij in Re ga je vzel. Tako je najbolje za vse. Ta in še nekaj podobnih artefaktov so samo mrtve zanimivosti, ki so pripravno utonile v pozabo, a v tistih temnih časih soočenja z največjo grožnjo so nas rešili. Seveda tega, kar vam govorim, še dolgo ne bomo objavili. Resnico prenašamo iz roda v rod in,« se je nasmehnil, »Ko boste zapustili ta prostor, se ne boste ničesar spominjali. Še zlasti je to pomembno zaradi dejstva, da še danes nekje na drugi strani Leče tli Atlantida.«

Ralp je vprašal:

»Čemu se tako trudite, da Atlantido prikažete kot mitologijo? Zakaj ta ogorčeni odpor do resnice?«

Kralj se je nasmehnil:

»Iz preprostega razloga,« in resno pristavil, »Nočemo nenadzorovanega navala pustolovcev na drugo stran Leče. Strah je čudovito učinkovit krotilec, dokler izhaja iz meglic legendarnega. Še vedno je smrtonosna grožnja, če jo ogrozimo, zato je mitologija pripravno orodje za preprečevanje radovednosti na drugo stran.«

Ralp je na grozo vseh drugih še vedno vrtal:

»Samo to? Ne verjamem vam. Protonij? Oprostite, vaše veličanstvo, ne verjamem v obstoj neke mitske tvarine, kot je ta legendarni protonij.«

Kralj je s kretnjo pomiril naraščajoč gnev prisotnih in nadaljeval:

»Kapitan sprašuje logično. Všeč mi je njegovo razmišljanje, saj ga pošiljate na drugo stran Leče. Protonij je del legend, ker je za naše vesolje tako najbolje. Protonij pripada drugim časom, zato je mitologija najbolj pripravna oblika spomina nanjo. Atlantida je skoraj zagotovo izgubila protonijsko magijo, a še vedno dovolj močna, da nas iztrebi. Ste pozabili nauk Arielske vojne? Takrat nas je napadel samo eden od njihovih guvernerjev in za preživetje se lahko zahvalimo samo spletkam v enem od njihovih kraljestev. Napadalnega guvernerja so odstranili, uničili njegovo zvezdno območje in od takrat imamo mir. Cena za mir je dosledno zanikanje obstoja Atlantide in protonijske magije. Če bi dovolili pustolovcem nenadzorovano stikanje proti Apepovem sektorju, bi prej ali slej podrezali v še vedno premočno Atlantido. Tega pa še nočemo.«

Ralp se je spogledal z vsemi in prikimal. Kraljeve besede so zvenele zelo logično. Vsa ta mistika je dobila svoj smisel. Kralj se je razvedril:

»Upam, da sva razčistila. Vaša nova sopotnica je briljantna znanstvenica. Vztrajala je, ko so vsi obupali in samo moja skrivna podpora je njene raziskave ohranila žive in jih pripeljala do rezultata. Seveda od teh rezultatov ne bo prejela akademskega priznanja, niti ne bo zaradi svojega fascinantnega dela postala slavna. Izbrskala je pomembne navigacijske podatke in vi ste, kot preudaren kapitan naša najboljša izbira. Vaša kariera je fascinantna zato, ker ste našli zdravo ravnotežje med radovednostjo in opreznostjo. Odprti ste za različne ideje in ne zanikate možnosti najdbe dokazov o Atlantidi. Vaš racionalni slog je garancija za soočenje z mitologijo.«

Kapitan je skomignil z rameni:

»Z mano gre torej nekakšna piflarka s podporo dvora?«

Kraljeva usta so se znova razpotegnila v prisrčen nasmeh:

»Temu lahko tudi tako rečete. Iz te sobe boste samo vi odšli s spominom na ta drobni artefakt in znanje o Atlantidi. Drugi ga bodo izgubili, ko zapustim ta prostor. Tudi moj drugorojeni sin ga bo izgubil,« in Aurisu je nameni kratek pogled. »Žal mi je sin,« in se znova posvetil Ralpu. »Polno vam zaupam in vem, da mojih besed ne boste po nepotrebnem širili. Na drugi strani vaju z gospodično Relwad čaka zanimiva izkušnja. In še najpomembnejše,« in zoži pogled. »Poročali boste samo meni. Tudi gospodična ima enaka navodila. Morebitne arheološke rezultate boste predali samo meni.«

Ralp je nemo prikimal. Kralj je vstal, vse premeril z blagimi očmi, pobral pas z artefaktom in odšel. Znova so ostali sami. Ralp je razmišljal, kako lahko kralj doseže brisanje dela spomina. Če lahko doseže kaj takšnega, je mogoče vse. Udi ga je predramil iz razmišljanja:

»Kapitan, vi ste praktični človek. Kralj se osebno zanima za njeno delo. Pač nostalgija in tudi nos za obetajočimi rezultati. Antrea je, ne glede na svoje blodnje, sposobna strokovnjakinja za arheonavigacijo,« in se s prsti znova sprehodil po tipkovnici. Zasvetila je množica drobnih lučk z izpisanimi koordinatami. Sivolasi mož je suho pristavil:

»Ko pridete na Antrejine koordinate, se boste morali sami znajti, saj nihče ne ve, kaj vas čaka. Upam, da vas ne bo motilo njeno izkrivljeno navdušenje nad mitologijo.«

Ralp se je zamislil. Kdo je opravil to brisanje spomina? Kako?

Raziskovalno trgovska ladja Ghimar s samostojnim atomskim pogonom je vstopila, kot že ničkolikokrat, v kaotični prostor zunaj varnih signalov navirelejne mreže, popularno imenovanih svetilnikov. Prepuščeni so bili samo svojim veščinam. Domače sonce je že nekaj časa samo neznatna, zgolj s teleskopom vidna zvezda v množici zvezd galaktičnega rokava. Mlad in še pod zobmi mlečen konavigator Walak Tar, to je bila zanj sedma misija, je prekinil tišino:

»Gospod, na vseh signalnih protokolih je tišina. Sicer pa,« je dvignil roke, »Saj to smo pričakovali. Malce strašljiv bi bil krik spačenega glasu. Atlantida tukaj, kdo prihaja na naš jedilnik

Konavigator Lian Hal se je glasno zakrohotal:

»Mi bi jim poslali piščanca z atomskim polnjenjem!«

Ralp se ni oziral na norčije obeh dežurnih navigatorjev. Ostal je resen in se pogladil po kratki bradi. Znova je razmišljal o kraljevih besedah in Atlantidi. O njej se je učil na začetku šolanja, a resnične podatke je dobil šele po prejetju kapitanske značke. Kraljestva Kroga vsak tretji dan sedmega standardnega meseca obhajajo spomin na žrtve Velikega pokola. Skozi spomin mu zdrsne tudi Velika Arielska vojna pred tisoč tristo leti. Od takrat ni o Atlantidi nobenega dokumentirane sledi. Zlobna Atlantida, temna in zlovešča senca uničevanja je za ljudstvo samo legenda. Mogoče je vedno bila. Zgolj akademiki še izgubljajo čas in denar okoli vprašanja njenega morebitnega obstoja. Mogoče je zlo dokončno utonilo v teminah vesolja.

Ladja je že skoraj trideset dni zunaj dosega varnega pozicijskega signala domačih relejnih postaj, torej je vsaj petdeset parsekov od zunanje meje kraljestev Kroga. Adamah je najstarejše in največje kraljestvo. Za Adamahom sta kmalu nastali še Thebel in Arqa. Krogu se priključujejo nastajajoča kraljestva vzdolž galaktičnega rokava. Vsako pogorišče enkrat znova vzcveti, ko nanj posije luč duha in ga oblije voda življenja. Zdaj je Adamah ta luč veličine in voda začetkov cvetenja civilizacije.

Za hip prekine svoja razmišljanja in se odloči za nov motivacijski govor posadki:

»Tisočletje v galaktičnem smislu pomeni veliko ali pa malo. Naša naloga je vzpostavitev relejne postaje daleč zunaj obstoječega sistema zvez. Mimogrede bomo izkoristili še priložnost za malce brskanja po morebitnih ruševinah prazgodovine. Prvič se podajamo tako daleč zunaj varnega zavetja domačega vesolja. Meje Kroga bomo postavili preko pesto parsekov od sedanje zunanje meje Kroga in temu primerno bomo plačani. Že sama bližina galaktičnega središča je dovolj težavna, zato si ne delajmo skrbi zaradi fantomskega duha Atlantide. Vsak skok moramo res precizno izračunati,« si je vzel nekaj trenutkov predaha in zaključil, »Ne vemo, komu pripada to vesolje in ne vemo, kakšna je struktura hiperpolja. Rejeva volja ima včasih čudno pot in na drugi strani Leče bo še posebno čudaška.«

Walak se nasmehne:

»Rejeva volja? Ves čas poslušam, kaj je in kaj ni Rejeva volja. Apepov sektor mogoče sploh ne obstaja. Sicer pa, komu mar za strahove vesoljske mitologije? Zakaj sploh omemba Atlantidskega mambo džambo? Čemu bi verjeli v vero naših dedov? Dedek mi je pravil, da je ded njegovega deda slišal za nekoga, da je iz Atlantide. Pa še kaj. Atlantido so si izmislili, da prekrijejo stare grehe.«

Ralp se je spogledal z Lianom in mračno dvignil glas:

»V vesolju ne moreš preživeti brez vere. Vera v Rejevo voljo pomaga soočenjem z izzivi oddaljenih vesoljskih prostranstev,« in suvereno nadaljuje, »V času Atlantide so z Rejevo čarovnijo delali nekaj tisoč parsekov dolge skoke. Temu se je reklo protonijska magija. Obvladovala jo je vsemogočna Cerkev, vrhovne varuhinje božje volje v vesolju. A to je bilo pred nekaj tisočletji. Re je dal to magijo in Re jo je vzel, ker so se duše smrtnikov spridile in zlorabile to moč. Že dolga stoletja ni te magične substance, magije ali vsemogočne Cerkve,« in odkima. »Tako pravi mitologija, ki jo podpira tudi velikodušni plačnik te poti. Naša misija je vzpostavitev svetilnika na osnovi podatkov, dobljenih s proučevanjem mitologije.«

Mladenič se zareži:

»Podatki lahko izhajajo tudi iz manj dramatičnega kosa zgodovine. Ničesar še nisem zasledil, kar bi za pojasnilo zahtevalo nekakšno magijo. Ne verjamem v zlobno čarovnijo. Sicer pa,« je dvignil glas, »Preprosto ne morem verjeti v neko vesoljsko zlobo. Saj veste, mitologijo ustvarjata neznanje in strah.«

Ralp je globoko vzdihnil, gubice okoli oči so se napele, nekaj trenutkov je zrl v zvedave oči mladeniča:

»Vi mladi ne dojemate sporočil svetega porekla. Arogantno hlepite po prihodnosti brez razumevanja preteklosti. Mitološka pripoved o Atlantidi pripoveduje zgodbo o zavedanju preteklosti. Brez razumevanja preteklosti ne moremo graditi varne in lepe prihodnosti. V Veliki vojni pred več kot tisoč leti smo zmagali z atomsko indukcijo. Učimo se na mitih in dejanjih preteklosti.«

Mladenič dvigne obrvi:

»Torej? Kje je ta magija? Fantomska Cerkev je samo grda pretnja za pokoro.«

»Naša pot temelji na rezultatih raziskave mitov. In če res najdemo, česar si nadeja naša piflarka?«

»Saj nisem hotel biti nespoštljiv, a podajanje tako daleč od doma samo na osnovi neke mitologije,« se je mladenič hitel opravičevati. Eor se je nasmehnil in prikimal. Vsi mladi fantje in dekleta so brez spoštovanja do preteklosti in nimajo vere v skrivnost Rajeve navzočnosti. Ta vera pride z leti vesoljskih potovanj in z ... Dostopom do tajnih dokumentov, ki izhajajo iz legendarnih časov pred Krogom. Vstane in ga potreplja po rami:

»Fant, tvoja vera je tvoja osebna stvar, a moja stvar bo, če nas ne spraviš do naslednjega vektorja. Cilj naše poti v neznano je oddaljen skoraj dva tisoč pesto parsekov. Naša zunanja sodelavka je na osnovi arheoloških ostankov izdelala koordinate našega cilja. Zaradi njenega dela smo od cilja oddaljeni največ sto dni! Brez tega, čemur praviš mitologija, bi nas čakalo vsaj še tri leta skoraj slepih skokov med neznanimi ozvezdji. Sam Re ve, kaj vse bomo našli. Druga stran galaktične leče čaka, da jo počastimo s svojo prisotnostjo.«

Zapustil je navikom. Walak je s prsti zaplaval po holotipkovnici. S kretnjami je risal čarovnijo novega skoka:

»To je prava magije in ne tisto čarovniško sranje.«