Atlantida - Imperij sončnega boga

Zahvaliti se moramo Cinkarni Celje d.d. za sofinanciranje tiska knjige.

Malce urejena, še vsebinsko dodatno spolirana knjiga, vključno z vsemi dodatki, bo kmalu v tisku. Mehko vezana knjiga bo še posebej ugodna!

Atlantida je imela nekaj časa celo svojo domeno, a se je izkazalo, da je nepotrebna glede na obseg vsebin.

Platon je na Solonovi osnovi zapisal, da se je sredi Atlantika potopil kontinent Atlantida.
Se je veliki filozof motil? Mogoče. Pripoved se začne tisočletja pred potopom. Atlantida traja že več kot 30.000 let. Pod vladavino Korše je celotna naša galaksija in vse majhne satelitske galaksije, ki krožijo okoli naše veličastne spirale.

Atlantida je sestavljena iz Cesarskega sektorja z dvanajstimi kraljestvi. Jedro srca cesarstva je Atlantis, otok sredi sveta, ki velja za Nedotakljiv. Poleg Atlantisa je še enajst kraljestev, a zaradi posebnih okoliščin je samo Kaladija precej neodvisno kraljestvo, saj je edini znani vir eratza, iz katerega izdelujejo protonij, temeljni pogon Atlantide. Brez protonija ni zvezd in ni Atlantide.

Vsa preostala kraljestva so v zadnjih tisočletjih izgubila skoraj vso neodvisnost. Vse, kar jim je ostalo, so kraljeve dinastije, ki imajo zelo malo realne moči.

Atlantis je neprebojna trdnjava, vendar je v zadnjih stoletjih samo nekaj vladarjev prišlo na položaj v skladu z dedovanjem prestola. En dvorni udar je zasejal seme drugega ...

V tej zmedi se na Koršo s spletkami prebije Neftidina svečenica Kleona. Zaželela si je vladavino nad vsem vesoljem. S svojim stremuštvom je sprožila tragično galaktično vojno in začetek konca vladavine boga Reja.

To je bil čas, ko so Bogovi zapustili oder zgodovine ...

Knjiga vas popelje v čarobni svet legende o izgubljenem svetu in davnino staroegipčanske mitologije, ki je živela svojo večnost.

Knjiga je izšla v tiskani in elektronski izdaji (2015).

Podatki o tiskani knjigi

Avtor: Ekselenski, Bojan
Naslov: Atlantida : imperij sončnega boga / Bojan Ekselenski
Vrsta gradiva: (znanstveno)fantastična proza ; leposlovje za odrasle
Jezik: slovenski
Leto: 2015
Izdaja; 1. izd., 1. natis
Založništvo in izdelava Celje : samozal. B. Ekselenski, 2015 (Ljubljana : Januš)
Fizični opis: 159 str. A5: ilustr. ; 22 cm
Zbirka: Fantazija
ISBN: 978-961-93676-8-1
Cena: 15 €

DODATKI

Mali vodnik po egiptovski in atlantidski mitologiji

Kot vsak moj roman, tudi Atlantida dodatke, ki razlagajo ozadje zgodbe. Bojan nerad bralce ubija z dolgočasnim opisovanjem značilnosti fantazijskega sveta, zato s eje odločil, da vsako knjigo oboggati z dodatki, ki razložijo zanimivosti.

Neverjetno, koliko sledi, ki zgodbo Atlantide delajo verjetno, se nahaja raztresenih po celem svetu. Čeprav je roman fantazijska pripoved, se v veliki meri naslanja na resnične arheološke izkopanine.
Pravzaprav gre za špekulacijo ... kaj, če bi bilo ...

Opomba o egiptovski mitologiji

Moramo vas opozoriti, da so v Egiptu na incest gledali popolnoma drugače, kot je današnja praksa. Takrat so se v službi ohranjanja čistosti kraljeve krvi bratje poročali s sestrami, če njih ni bilo, pa s polsestrami ali sestričnami. Vsekakor so prisegali, da je bil faraon čistokrvno kraljeve krvi, brez zunanjih primesi. Koliko je ta praksa prinesla dednih bolezni, pa ni veliko verodostojnih podatkov.

Vsekakor velja: Tega ne počnite doma.

Načini rojevanj in stvarjenj božanstev so v egiptovski mitologiji za naše pojme precej nenavadni, včasih skoraj odvratni, a so odraz takratnega časa in takratnih razmišljanj, ki izhajajo iz danosti bivanja takratnih ljudi.

Šu

Šu je v staroegiptovski mitologiji sin Raja. Ra ga je izpljunil s kihanjem. Istočasno je izpljunil tudi njegovo sestro Tefnut. Šu je bog zraka, sušnosti, v nasprotju s svojo sestro dvojčico, Tefnut, ki je boginja vlage. Šu je tudi severni veter in najava sonca.

Šu in Tefnut sta se izgubila v vodah oceana Nuna (prvobitni ocean, ko še ni bilo ničesar). Ra je za njima poslal Hator, ki ju je našla. Šu in Tefnut sta se poročila in sta vladala vesolju, dokler ju ni napadla demonska kača Apep.

Rodila sta se jima skupaj spojena dvojčka Nut in Geb. Šu ju je ločil tako, da je stopil mednju. Geb in Nut sta se poročila brez Rajevega dovoljenja. Ra je ukazal Šuju, naj prekine to zvezo. Šu je ubogal. Tot, bog Meseca, je s svojo močjo omogočil, da je Nut rodila štiri otroke, božanske pare Ozirisa, Izido ter Seta in Neftido.
Egipčani so verovali, da Šuju pomaga držati nebo Nut, štirje stebri. Šuju v nekaterih tradicijah pomaga tudi Huh, bog večnosti. Šu pomaga Raju pri preganjanju demonske kače Apep.

V Atlantidi Šu predstavlja planetarne atmosfere, dih življenja in tudi trdno podlago življenja.

Nut

Nu (Nut) je hči Šuja in Tefnut in je boginja neba. Je setra in žena Geba, boga zemlje. Nut je aktivna boginja in je običajno predstavljena kot nebesni svod, včasih pa tudi kot krava. Nut je precejšnje nasprotje večini religij, kjer je nebo običajno moško božanstvo. Nut in Geb sta ločena zaradi Rejevega ukaza. Tako zdaj nebo s podporo štirih stebrov podpira Šu. Egipčanska božanska razmerja so precej čudna, kajti Nutin sin je tudi njen praded Ra. Ra gre vsako noč čez njeno drobovje in se iz nje rojeva vsako jutro.

Ko se Ra rodi, se bori s kačo Apep. Od tod rdeča jutranja zarja.

Nut v Atlantidi predstavlja vesolje, medzvezdni prostor in predvsem praznino, nedosegljivo brez magije. Vesolje naredi dostopno protonijski hašamej pod nadzorom Ozirisovega svečenika.

Ra (Amon-Ra ipd.)

Ra je glavno egiptovsko božanstvo. Kasneje je dobil ime Amon-Ra, pri Koptih pa Fra. Bil je glavno božanstvo od pete dinastije dalje, torej je po svoje precej "mlad". Ima mnogo različnih oblik in poje mu množica himn. Glavno kultno središče je bil Heliopolis. V nekaterih himnah je opisana množica božanstev, ki so pravzaprav samo različne Rajeve oblike.

Ra je rojen iz oceana Nuna.

V Atlantidi je Ra pravzaprav Re. Kot vrhovno božanstvo je simbol troedine enosti – protonija, Korše in Cerkve. Razmerje med temi tremi komponentami daje moč Atlantidi, kajti Atlantida je Rejev otrok.

Kratek vodič po Atlantidi

Platonova zgodba

To, da je o Atlantidi prvi pisal Platon, je že temeljito zlajnano. Platon v svojih delih Kritija in Timej opisuje otok, večji od Azije in Libije skupaj, ki naj bi bil za Heraklovimi stebri (Gibraltar). Otok naj bi se potopil več kot 8500 let pred Platonom, po nekaterih virih 10.500 p. n. št. Atlanti so opisani kot zavojevalci, ki so hoteli zasesti tudi Sredozemlje. Ker se je njihova družba skvarila, jo je v eni noči in enem dnevu potopila strašna kataklizma. Ostanek celine so Azori, najvišja točka nekdanje dežele obilja.

Atlantido so postavljali vsepovsod

Mnogi avtorji so Atlantido postavljali na različne konce sveta. Akademska stroka seveda niti pod razno ne dopušča Platonovega scenarija. Dokazov v njegov prid je kar nekaj. Naj omenim Zalivski tok, ki je po potopu Atlantide prekinil ledeno dobo v Evropi, pa fenomen jegulj in tudi nekatere presenetljivo podobne legende na obeh straneh Atlantika.

Vsekakor je Atlantida že od Platona dlje bolj ali manj v središču zanimanja mnogih znanih in manj znanih ljudi. Vsako leto o tem izide stotine poljudnoznanstvenih ali leposlovnih del.

Atlantida je bila po pričevanju silno bogata dežela z dvema žetvama. Imela je ogromno rudnin, tudi zlata.

Zemljevid sveta okoli 2000 let pred kataklizmo, ki je potopila otok Atlantido Rumeno je takratno morje, roza pa kopno.

Atlantida v fantazijskem svetu staroegiptovske mitologije

Protonijski hašamej

Naprava je piramidalne oblike. Fizično so to velike naprave, najmanjše so visoke okoli 50 m. Piramida ima sistem tunelov iz granita (hašamej za bližinsko delovanje) ali iz apnenca (daljinsko delovanje). V posebnem prostoru, tretjino nad dnom, je poseben prostor, kjer je v posebej obdelani skrinji protonij. S posebnim, t. i. protonijskim induktorjem, je skrinja povezana s navi-čelado Ozirisovega svečenika, ki vrši nadzor nad vektorsko energijo, posebno obliko nevalovne energije, ki ustvari dve točki singularnosti in tako poveže dva konca vesolja. Ta vrsta medzvezdnega potovanja se imenuje Ozirisov korak. Takšen »korak« je lahko ob idealnih razmerah dolg tudi do 2000 parsekov.

Shema delovanja Ozirisovega koraka - skoka s pomočjo protonijskega hašameja

Galaktovid - takšno shemo so uporabljali Ozirisovi svečeniki

Spomin na Ozirisov korak - stilizirana podoba v žitnem krogu

Ostanek hašameja na dnu morja pri Kubi

Upodobitev Ozirisovega svečenika v akciji

Spomin na zlato dobo, ki je izginila

Orihalk - neznana kovina, ki je iz zvezd naredila soseščino

V Platonovem zapisu je omenjena tudi neznana kovina orihalk. V romanu Atlantida se uporablja ime protonij. Svoje nam znano ime, orihalk, dobi šele okoli 2000 let pred potopom.

Orihalk je skrivnostna kovina za zdaj še vedno neznane sestave. Veliko jih je ugibalo o sestavi, a nihče ni dal odgovora glede na opisane lastnosti kovine. Gre za resnico o izgubljenem znanju ali mitologijo? Kdo ve?

Orihalk se je v uporabnih količinah nahajal samo na enem svetu, Kaladiji, kot rudnina, imenovan surovi eratz. Do poznega obdobja Atlantide se je uporabljalo ime protonij. Svoje znano ime je kovina dobila takrat, ko so prvič izvedli rafinacijo izven Cerkve. Rudnino so v zelo razredčeni obliki in majhnih količinah našli tudi na Atlantidi in na vzhodnem delu t. i. Apepovega jezika (Balkan), kjer je bila že od 35.000 p. n. št. pomembna atlantidska utrdba z raziskovalno postajo. Tamkajšnji hašamej je bil visok preko 200 m.

Najdišče ostankov atlantidskega središča s hašamejem v morju pri Kubi. Gre za Zahodni center, ki je nadzoroval bojne postaje.

Cerkev - temelj duhovne in posvetne moči Atlantide

Neftidine svečenice

Neftidine svečenice so predstavljale red devic. Posebej so bile izurjene za svetovanje, strategijo, bojevanje in večkrat so služile kot regentke. Posebnost njihovega treninga je bila v urjenju znotraj piramide aktivnega hašameja. V pozni Atlantidi je prišlo do deviacij v redu in svečenice so postale izjemno agresivne in nasilne pri uveljavljanju svojih interesov, ki so jih postavljale pred interese družbe, ki naj bi ji služile.

Izidine svečenice

S posebno metodo genetskih prilagoditev so bile te svečenice izurjene za ohranjanje čistosti plemiške krvi in natančnega načrtovanja spola naslednika pomembnih plemiških družin, večinoma kraljevskih. Izjemno dobro so znale razbirati občutke in govorico telesa.

Ozirisovi svečeniki

Izurjeni so bili za upravljanje s hašamejem. Sposobni so bili izvedbe nadzora t. i. Ozirisovega koraka, natančnega usmerjanja vektorske energije protonija. Ozirisovi svečeniki so postali tudi svetovalci, ko so to vlogo prevzeli na osnovi pobude agresivnih pripadnic Neftidinega svečeništva pozne Atlantide.
Ozirisov svečenik v akciji - upravljanje protonijskega hašameja.

Tothovi svečeniki

Za Tothove svečenike je bila zapovedana spolna vzdržnost, prednost so imeli homoseksualni moški. Svečeniki tega reda so bili izjemno nadarjeni za umsko intenzivno delo. Odlikovali so se po paralelnem razmišljanju in hitrem uvidu v srž problema. V poznem cesarstvu so izgubljali svoj pomen zaradi agresivne samovolje Neftidinih svečenic. Zaradi svoje nenasilne drže so postali bolj ali manj obrobni učitelji modrosti.

Horusovo svečeništvo

Horusovo svečeništvo je bilo sestavljeno iz moških in žensk. Namenjeno je bilo duhovnemu delu. Red je bil sestavljen iz Horusovih svečenikov in Ma'atinih svečenic. Opravljali so različna opravila, ceremonije, kot so pogrebi ipd. Ta red se je skozi tisočletja in v času poznega cesarstva najmanj spreminjal.

Atlantis - otok sredi divjine

Korša

Kompleks vladarske palače. Šlo je za mesto na obali, obkroženo s prstani vode. V Korši je na vrhuncu živelo 8.000 uradnic in uradnikov. Korša je bila izjemno dobro zavarovana. Nihče ni mogel od zunaj vdreti zaradi večstopenjskega sistema zapor in avtentifikacij. Kompleks je bil povezan s prestolnico Atlantido s posebnim predorom, ki je bil čudo atlantidske tehnike.

Korša okoli leta 15.000 p. n. št.

Hajakel

Tako se je imenovala osrednja prestolna dvorana s prestolom. Ta del je bil še posebej zavarovan. Vanj je bilo nemogoče vdreti. Zadnji upeli dvorni udar pred Kleono se je zgodil pred 2550 leti. V njem je bival cesarski par, Konklava in ožja dvorna uprava, skupaj okoli 1200 ljudi. Vse dvorne udare zadnjih 2500 let je izvedel nekdo izmed prebivalcev Hajekala.

Atlanti

Atlanti so bili med 230 in 260 cm visoki rdečepolti ljudje. Imeli so temne lase in črne ali rjave oči. Izumrli so v času Potopa. Danes so najdišča nenavadno velikih človeških okostij, a zgodbe o najdbah hitro izginejo.