Povežite se z nami:
Connect With Us on Facebook. Connect With Us on Twitter

Zadnje dodano

Zanimivi razpisi

Krononavt je mednarodni razpis za kratko zgodbo.

Časovni potik pride iz 50 let v preteklosti v naš čas, da bi proučil otroštvo osebe, ki je čez 50 let naredila izjemen preboj. Več o tem >>

Delavnica pisanja

Pisanje objavljive proze je najprej obrt in šele z obiljem prakse in vaje postane umetnost ... mogoče. Več o tem >>

Križarjenje na konec sveta

V starih časih prejšnjega vesolja se je satira (iz)rodila v umih pronicljivih človekov ali človekinj.

To so bili časi pred družabnimi omrežji in pred cepljenjem razuma s pokvarjenim oljem za podmazovanje pozabljenih verig vesoljnega vlakca smrti.

V tem univerzumu pozabite na vlakec smrti ali razum, a olje porabite za podmazanje uradnikov, da vam omogočijo pozidavo kmetijskega zemljišča na razgledni lokaciji. Satira je naše življenje. Rodimo se z njo v ustih, uprašimo se zaradi njene dolge roke. Zdajšnjost je nekakšna komična distopija z vklopljenim turbo načinom. Se vam besedna zveza, distopična komedija, sliši absurdno? Resnica je še bolj absurdna ...

Sicer pa ... Če že moramo kot civilizacija umreti, naredimo to z nasmehom na ustnicah. Naj se Bog zadavi od smeha, če nam noče pomagati!

In ja, ne zamerite mi odsotnosti, zdaj grem na pivo z Luciferjem. Baje je pir Corona 0,33 v akciji ...

Ta prispevek ne bi nastal brez pogumnih borcev za svobodo, ki so vdrli v najstrožje varovano omrežje vladarjev sveta. Z neverjetno veščino, vrednih Letečega cirkusa Monthya Paytona, so ukradli načrte za zaroto vseh zarot tega vesolja.

Zajemite sapo!

Reptili na drugi strani zemljine plošče so z neverjetno lahkoto podcenjevali hekerske sposobnosti vrlih človekoljubov in v slavo njihovega poguma smo zapeli:

Dragi Dedek Mraz,

resnica je prišla med nas,

račun naj najde vas,

žur bo le za nas.

O bog, kako so nas kvazidemokrati in lažni liberalci zavajali! Samo osupli smo lahko spričo učinkovitosti njihove pralnice možganov. Poleg običajnega pranja pozna še tri načine turbo!

Dosjeji Y se berejo kot znanstvenofantastična pripoved, a vanjo smo se zaskočili in zato se zgodovina ponavlja kot »tu tuum« pokvarjene brazde gramofonske plošče. Zakaj Dosjeji Y in ne X? Črka X je namreč že zasedena z nekimi drugimi Dosjeji, a mi si nočemo nakopati terminatorskih odvetnikov, ki bi nas slekli iz kože. Pa še za politično korektnost skrbimo. Bog je poskrbel, da se s spoli igra s premetavanjem zaporedij X in Y kromosomov in na koncu, za lastno zabavo, v to pasto vmesil še fluidni spol. Ni ga čez meglo ...

Tako smo v teh Dosjejih Y izvedeli za identiteto avtorjev virusa, namenjenega iztrebljenju politično nekorektnega dela človeštva, predvsem tistega, ki je svoj produktivni čas že preživel in zdaj le še čaka na neizbežno (in pri tem troši sredstva, ki bi jih lahko produktivneje vložili). Reptili so lahko to nalogo zaupali le Kitajcem. Samo njihov politični sistem omogoča potrebne optimizacije proizvodnih procesov takšnega obsega. Evropa ali ZDA so za takšen projekt vse preveč, kako naj rečem, mehkužni. V oklepajih so interne oznake dokumentov Dosjejev Y (DY) in jih najdete na Dark Coffee spider net.

Reptili dobro vedo, kako delujejo človeški možgani. Nujno potrebujejo hrup, veliko hrupa, pravzaprav digitalnega šuma, ki aktivira hiperpotrošniške algoritme in blokira algoritme kritičnega uma (DY-11). Izvedli so srhljivi projekt Devolucija 5G (DY-9). Človeško družbo, ki ima preveč prostega časa, so usmerili v spremljanje resničnostnih oddaj in jo bombardirajo s senzacionalističnimi naslovi (velike črke brez vsebine, le še več hrupa). Za dobro mero so primaknili še vrhunski socialni inženiring s tehnologijo za daljinsko operiranje možganov množic. Vsakdo ima v žepu lahko dosegljiv mobilni telefon in že preko 4G jim je delno uspela kirurška amputacija kritične in za vsak slučaj še ustvarjalne umske komponente. Po uvedbi 5G bodo v popolnosti optimizirali tovrstno kirurgijo.

Virus brez cepiva je samo pol enačbe, je krona brez glave, zato poteka še Project Viral (DY-10). V zgolj nekaj mesecih so pripravili cepiva, ki naj bi ob primernem času lažno ustavila virus. Ko bodo ljudje po enoletnem zaprtju (magična beseda: lockdown) hoteli zaživeti svoj nagon po socializaciji, jih je treba napeljati na zadnjo fazo projekta Devolucija 5G.

Reptili imajo povsod oblast, zato so redki glasovi razuma hitro utišani. Nekoga povozi avto, drugega zadene kap ... Domišljija pri korektivnih ukrepih je brezmejna. Pogoj za socializacijo je na dolgi rok samo cepljenje z vnosom nanočipa.

Seveda se vsi nočejo cepiti. Tedaj je na sceno stopil famozni PCT (DY 10A). Z jemanjem brisa se vgradi enak čip in ... Voila!

Lepota čipa je v tem, da reptilom omogoča daljinsko krmiljenje algoritmov refleksivnega razuma ciljnih subjektov. Po potrebi lahko izklapljajo različne tipe potrošnikov naravnih virov. Saj ste zagotovo slišali za tromboze in podobne aplikacije.

Vsekakor je treba popraviti napako z renesanso in razsvetljenstvom, ki je belemu človeku dal nepošteno konkurenčno prednost pred obarvanimi. Zora razuma, spočeta v belem človeku, mora za vekomaj ugasniti, saj algoritmi kritičnega razuma predstavljajo vse večjo grožnjo dominaciji vladajočih. Racionalen človek je samo epizoda, ki je odslužila svoje in mora v pozabo kot slabe sanje. Cvet racionalizma se po uporabi zavrže. Javnost je treba prisiliti v vero, da so znanstveniki zlonamerni plačanci kapitala (DY-86A). Reptilom je na tej točki uspela mojstrska poteza. Uporabili so znanost za ukinitev znanosti in znanstvenikov.

Človečnjaki potrebujejo samo ciljno vodene mehurčke s trdnim vodstvom. Ključne besede so vplivnice, vplivneži in podobni. Samo tako sta oblast in blagostanje reptilske elite zavarovana. Človeštvo mora ponotranjiti besede znanega modreca:

»Tukaj sem, da služim.«

Odložil sem tablico, kjer sem bral o teh Dosjejih Y. Neverjetno, kakšne nebulozne stvari ljudje pošiljajo na internet. Vse to za pet minut pozornosti. Resnično vam povem, ljudje imajo možgane oprane na Turbo+ programu. Pralni program si ljudje vklopijo kar sami, ker nasedejo manipulacijam in se zaprejo v mehurčke isto mislečih ter izločijo vse, ki ne mislijo istega kot oni. Sami so si fentali kritični um in se predali coni ugodja. Niso reptili in mračna sekta pedofilskih kanibalov krivi za človeško neumnost. Ko je oni dan neka mati kričala zaradi napada histerije, ker njenega otroka pa ne bodo posiljevali z masko, je s tem pokazala svojo travmo, saj so jo dogodki vrgli iz cone udobja. Navajena je, da ji je vse dosegljivo, da je ona gospodar vsega, a okoliščine so ji pokazale sredinec.

Oni dan sem se znašel na cepilnem centru. Cepivo proti virusu je glede na čas, pretečen od pojava virusa do začetka masovnega cepljenja, resnični čudež znanosti. Pod kod ta nadležni virus? Nasilno vdiranje v naravna okolja prej ali slej pripeljejo do katastrofe. Prej ali slej pride kazen za uničevanje habitatov v imenu rasti dobička. Netopirji, ptiči in druge živali vračajo udarce. Ne moreš sejati vetra in žeti koruze. Narava se odziva in sama, čeprav z zamikom, poskrbi za naravno ravnovesje.

Želel sem se cepiti iz istih vzgibov, kot sem se cepil proti klopnemu meningitisu ali gripi. Zaradi svoje varnosti, zaščite svoje cone udobja in osebnih koristi, saj sem egoistični sebičnež. Tudi za zaposlenim v svojem podjetju redno plačujem brezplačno cepljenje. Kot lastnik sem vedel, da imam manj stroškov s cepljenjem kot bolniško zaradi bolezni, če se omejim samo na sebično ekonomski del enačbe.

Potrpežljivo sem čakal in razmišljal o neumnostih teoretikov zarot, ki so s tem virusom dočakali svoje veliko praznovanje. Čakajoči pred mano se želi cepiti zaradi dopusta na Hrvaškem, a oni za mano zaradi potovanj v eksotične kraje. Oba sta šušljala, da je virus zarota oblasti, a zaradi osebnih interesov sta pripravljena požreti tudi ta nanočip, ki sta ga ves čas omenjala. Oportunizem je univerzalen algoritem.

»Nanočip?« sem dvignil obrvi.

Temnolasi mož z obilnim jabolčnim trebuhom je zaupljivo prikimal:

»Vsakokratna oblast hoče nadzorovati ljudstvo. Levi in desni so isti, čeprav so desničarji že po naravi pri tem hujši,« in nadaljeval srdito. »Na internetu sem bral zapis nekega doktorja Hansa, priimek sem pozabil. Komaj sem do konca prebral, pa so ga že banali in zapis je izginil. Puf!« je podkrepil s kretnjo in mračno zaključil. »Barabe kapitalistične! Cenzurirajo čisto vse, ker vidijo vse. Pred njimi se ne moreš skriti. Zanje smo samo orodje za doseganje rasti dobička.«

»Kaj pravi?« me je zanimalo. »Ta doktor Hans.«

»Oblast je od nekdaj v spregi s kapitalom in to cepivo je prva faza najbolj fatalnega nadzornega sistema. Iz svobodnih ljudi ustvarjajo potrošniške robote. Vanj so vgradili vse, kar premore podkupljena zahodna znanost. Prijatelj, ki ima veze pri vrhu ene od strank, trdi, da cepljeni na volitvah ne bodo volili po svoji volji, temveč po volji oblasti. To, da je volja do cepljenja padla, dela oblast živčno. Kakšen virus neki? Izmišljotina pedofilov in kanibalov na vrhu kapitalske prehranjevalne verige.«

»Zakaj se potem cepite? Saj nočete postati lutka oblasti. Ni bolje test?« sem stisnil ustnice.

»Žokanje v nos je zoprno in za oblast ima slabo stran,« in se privoščljivo zareži. »Čip za v nos je precej manj zanesljiv, zato so se tako zapeli na cepljenje. S prvim odmerkom dobiš mikročipe, z drugim pa 5G mikroantene, ki se povežejo s temi čipi. Zato nastanejo pri občutljivih ljudeh zoprni stranski učinki. Če si v moji koži, se sprijazniš z usodo in greš po svoj odmerek čipov in anten. S 5G te potem upravljajo, kot otrok upravlja avtek na daljinsko. Ne moja, tvoja volja naj se zgodi, dobi čisto nov pomen. Natanko takšnega, kakršnega so si zamislili klerofašisti,« in me zarotniško ošine. »A sem jih potegnil. Pri tistem zdravilcu, ki ga uradna medicina tako srdito preganja, sem kupil tablete DeBilCompleXXX, ki neopazno izničijo delovanje čipa. Petdeset evrov sem dal za mesečno zalogo in vredne so vsakega centa. Mene že ne bodo na daljinsko ...«

Drugi možakar, oni za mano, suhljata prekla skoraj brez las, šviga z drobnimi očmi in zašepeta:

»Cepiva so največji strup. Svojih otrok nisem dal cepiti, nisem jih spustil v kremplje kapitalistične medicine, ki je vse drugo, samo medicina ni. A barabe se maščujejo, če jim odtegneš sveže meso za eksperimentiranje. Sina so v vrtcu okužili z ošpicami in je umrl zaradi neukrepanja morilcev v hiralnici, ki ji rečejo pediatrična klinika. Tudi sodišča so njihova, saj so barabe v belem oprostili krivde za naklepni umor. A se ne dam! Ne!« je dvignil glas in nekateri ljudje v bližini so se začeli ozirati proti nam, zato je stišal glas in zarotniško zožil pogled. »To lažno epidemijo so sprožili, ker je nas, upornikov, vse več in jim zadeve uhajajo iz nadzora. Odgovorite si na vprašanji! Zakaj potrebujem potrdilo o tem, da sem zdrav? Zakaj se moram cepiti proti bolezni, ki je ni? Proti kapitalizmu je samo ena stranka, ki je napovedala odločen boj proti pohlepnim kapitalističnim lopovom. Zakaj bi nekateri morali imeti po tri hiše, a drugi nimajo niti skromnega stanovanja? Zakaj bi nekdo dobil plačo zato, ker drugi zanj delajo? Zakaj mora nekdo imeti dva tisoč penzije, drugi pa dobi minimalca za celodnevno delo? Takoj sem za, da se vzame barabam in razdeli nemočnim revežem.«

»Gospod, vi čakate v vrsti za cepljenje proti bolezni,« sem odvrnil na njegovo vnemo, »ki po vašem ne obstaja.«

Zaupljivo mi je odvrnil:

»Kot je dejal že gospod pred mano,« in se spogledal z gospodom okroglega obraza. »Žokanje je še slabše. Ves svet stiskajo pohlepne barabe, zato povsod zahtevajo nekakšna potrdila. A si bom omislil prašek, ki blokira barabinski signal. Na netu sem zasledil Imbecilplex, ki me bo naredil nevidnega homofobnim predatorjem na vrhu.«

Vrsta se je pomaknila naprej. Možakarja sta se mimo mene pomenkovala o zarotah in komaj sem se zadrževal, da se nisem začel glasno režati njunemu umovanju. Končno sem ju imel dovolj. Posegel sem v njun pogovor:

»Vsak od nas ima v žepu tole,« in v zrak sem dvignil pametni telefon. »Zakaj še nanočip? Zakaj dodatni strošek?«

Suhec se je zarežal in odvrnil:

»Mobi ni tisto pravo, je samo del enačbe, ne pa njena rešitev. Boš že videl, ko bodo dokončali 5G in cepljenje. S klikom bodo na sveže reprogramirali človeške ovce, a viške človeške biomase bodo dobesedno izklopili in reciklirali.«

»Ampak virus,« vendar nisem dokončal stavka. Debelinko mi je vskočil v besedo:

»Nobenega virusa ni. Uboge upokojence v DSO so spravili stran, saj so zanje le nekoristni strošek. Sprostile so se postelje, ki bodo na voljo pod drugačnimi pogoji. Lahko staviš, da za poštene ljudi pod zelo neugodnimi. Zakaj so najprej cepili upokojence? Ko bo 5G dokončan, jih bodo izklopili, kot jaz izklopim televizijo. Smrt zaradi virusa? Dajte no!« je vročično mahal z rokami. »Daš nesrečniku smrtonosno injekcijo in potem napišeš, kar se ti zdi. Ko je tožnik tudi sodnik in obramba, je meja mahinacij samo nebo. Saj vem, kako deluje medicina. Mafija z mafijskimi umori je proti medicini nesposobni amater.«

»Ne verjamem,« sem besno odkimal. Suhec se je kislo zarežal:

»Kar verjemite mu. Zakaj mislite, da je eno od cepiv nevarno za ženske v plodni dobi? Zlasti tiste, ki uporabljajo kontracepcijo?«

»Teorija zarote,« sem vzdihnil. Suhec je zaupljivo nadaljeval:

»V ozadju so bolni apetiti pedofilske in kanibalske elite. Počeli bodo vse, da bodo nemoteno uživali v svojih perverzijah. Na ženskah delajo poskuse. Slišal sem, da trupla teh nesrečnic izginejo. Tudi kakšen nekrofilček je tam na vrhu,« in pogleda v turobno nebo.

Nisem ju mogel več poslušati:

»Vama povem, zakaj nam morajo vgraditi čipe? Neki znanec mi je dejal, da me bo čip opozoril na robu zemljine plošče in me ustavil, če bi preslišal opozorilni »bip«. Tako ne moreš pasti v rilec enega od slonov, ki nosijo zemljino ploščo. Slon bi kihnil zemljena plošča bi se stresla in reptili na drugi strani bi popadali dol.«

Debata se je nehala, saj sta sprevidela, da ju ne jemljem resno.

Končno sem prišel na vrsto. Prijazna medicinska sestra me je ogovorila:

»Torej je to vaš četrti odmerek. Ste pri prejšnjih imeli kakšne stranske učinke?«

Prikimal sem:

»Nekaj malega, a bolje to kot bolezen.«

Sestra je opravila svoje, uredil sem še cepilno birokracijo in se veselo odpravil domov. Čez mesec dni me je čakalo križarjenje. Veste, imel sem peklensko srečo. Čeprav ignoriram spamanje s »super duper« ponudbami, mi je križarjenje »Na konec sveta« takoj padlo v oči. Še sam sem se temu čudil. Čeprav sem se, znova po čudežu, takoj odločil ZA, sem bil za »bukiranje« prepozen. Mogoče je temu botrovala ugodna cena. A najverjetnejši vzrok je očiten. Ljudje so po teh zapiranjih resnično potrebni potovanj in zato so vse karte v hipu pošle. Kljub vsemu nisem vrgel koruze v puško. Pisal sem jim mail in za vsak slučaj priložil kopijo cepilnega potrdila. Dan kasneje so mi odgovorili:

»(Uvodno nakladanje) ... Imate neverjetno srečo, saj je prišlo do odjave. Izžrebali smo vaše ime ... Na križarjenje se lahko prijavijo samo cepljeni ...(zaključno nakladanje).«

Takoj sem potrdil in potem še najlepše, ladja bo pristala tudi v Kopru.

Vročina je že kar pritiskala, ko so me po proceduri »C« spustili do velikanske križarke z nenavadnim imenom, »The Flying Dutchman«, po naše »Leteči Holandec«.

Oziral sem se okoli in ugotovil, da sem čisto sam. Ladja je v Koper prišla zaradi mene? Zamahnil sem z roko. Drugi so očitno že gor.

Neverjetno prijazna uslužbenka mi je namignila in sledil sem ji. Presunile so me njene zelene oči. Presenetilo me je, ker ni nosila maske, zato se sinem posebej potrudil pri natikanju svoje. Pospremila me je do kajute. Osuplo sem hotel reči:

»I'm not ...«

»Gospod, ne mučite se z lomljeno angleščino, na tej ladji govorimo tudi slovensko. Ladja ima samo prvorazredne kajute, zato je tako težko dobiti karto. Koper je bil zadnje vkrcevališče. Do roba oceana ni postankov. Maske na ladji ne potrebujete, saj smo vsi cepljeni.«

Pomislil sem, kako je v hipu zmanjkalo prostih mest in na ladjo sem prišel zaradi nekakšne loterije, če lahko verjamem temu. Mogoče je svizec zavil čokolado, a tukaj sem in to je edino pomembno. Čudna so pota božja, a marketinška so še čudnejša. Zadovoljno sem odložil prtljago in pohitel na palubo. Srečal sem precej malo ljudi. Ozrl sem se kvišku, proti gornji palubi. Tam je verjetno vsa dogajancija.

Stekel sem po stopnicah na vrh ladje. Zagledal sem ljudi na ležalnikih pod senčniki, nekaj jih je čofotalo v velikem bazenu, redki so opazovali panoramo Kopra. V baru so stregli in prevzame me ležernost, ki je prevevala okolico.

Zadonele so trobe in ladja se je začela počasi premikati. Prešinilo me je ... Kaj naj? Odgovor ob pogledu na delujoči bar pride sam od sebe. Pivce za živce in odpravil sem se proti baru. Natakar se mi je nasmehnil in čakal na naročilo.

»Beer please.«

Natakar me je prijazno (beri: pocukrano) ogovoril:

»Ne mučite se z broken ingliš. Saj vam je že sodelavka dejala glede slovenščine,« in mi podal steklenico s kozarcem. Sedel sem na barski stolček in najprej nekaj trenutkov opazoval ljudi, zatem sem se posvetil oddaljevanju slovenske obale. Ohlajal me je nežen veter. Za hip sem pomislil na debelinka in suhca na cepilnem mestu. Če nas ne bo pobral virus, nas bodo pa neumnosti teoretikov zarot. Zlahka se razbije atom, ne pa tudi človeška neumnost, obkrožena s predsodki.

V nekaj dneh poti sem ugotovil, da se ladja premika izredno hitro. Potnikov je bilo glede na velikost ladje precej malo. Dolgo mi ni potegnilo o še eni podrobnosti. Med osebjem nisem zagledal niti enega temnopoltega ali kako drugače obarvanega človeka. Nenavadno. Na križarjenju pred štirimi leti je bilo pol posadke temnopoltega ali arabskega porekla. Moja lomljena angleščina je proti njihovim jezikovnim smešnicam izpadla skoraj akademsko žlahtna oxfordščina.

Jedilnica me je spominjala na razkošne stvaritve z začetka 20. stoletja. Sedel sem za svojo mizo in občudoval kristalni kozarec. Pozornost mi je skrenila na visokoraslo rdečelasko pri sosednji mizi. Tudi ona je sedela sama in ležerno spremljala dogajanje v velikanski obednici.

Do mene je stopila natakarica:

»Gospod, danes zvečer bo prvi v seriji Plesov za konec sveta

Nasmehnil sem se ji:

»Hvala. Mogoče bom večerno plavanje zamenjal za ples. Če pravite, da je prvi.« Prikimala mi je, se obrnila na peti in se hitro oddaljila. V spominu so mi ostale prodorne zelene oči. Nenavadno. Kako se jim izplača posadko učiti slovenščine, če sem očitno edini iz Slovenije? Ne verjamem, da se ob drugih priložnostih tod tare množica Slovenk in Slovencev.

Poslušal sem, ko je ogovorila rdečelasko. Upam, da zna angleško. Ko bo ples ... Delal sem načrt za poživitev svojega družabnega življenja, ki zadnji dve leti ni bog ve kaj. Ozrl sem se po prostrani dvorani, kot bi iskal potrdilo, da je primerna za moj prvi družabni stik na potovanju. Večina gostov so pari srednjih let, tako na oko, med tridesetimi in petdesetimi leti. Tedaj sem se zavedel, da na ladji ni nikogar starejšega ali otrok. Nenavadno. Pogledal sem na mobija. Že tretji dan ni signala. Jim kaj ne dela?

Namesto tretjerazrednih ali odsluženih glasbenikov so imeli čisto pravi oktet v spremstvu konkretnega plesnega orkestra. Ples je najavil sam kapitan ladje. Njegov uvodni govor so prevedli v kar nekaj jezikov, tudi slovenščino. Dirigent mu je dal dirigentsko palico in z uvodnimi gibi je pognal v tek orkester s pevci.

Mize so v obliki pahljače objemale velik plesni podij. Znova me je presunilo razkošje prostora. Oči sem vrgel na rdečelasko, ki je tudi skrivoma pogledovala proti meni. Torej sva en drugega ujela v radar. Naredil sem se galantnega in stopil do dame, se rahlo priklonil in tega, please, please, ne povejte nikomur, neverjetno sluzavo izustil:

»Smem prositi za ples?« še sam ne vem, od kod sem jemal še kar spodobno angleščino.

Gospodična me je pogledala, pravzaprav so njene zelene oči prebile moje možgane in ustnice so se ji razvlekle v nasmeh:

»Ja,« in sprejela ponujeno roko. Prijela me je pod roko in pridružila sva se veselemu vrvežu na plesišču. Vsem bogovom sem se zahvaljeval za plesni tečaj. Opazil sem, da gredo plesni koraki tudi njej od nog. Nisem hotel izpasti vsiljiv in v prvem plesnem paketu sem izvedel le to, da je Doris Frey, rojena v Londonu, živi v Oslu, a trenutno dela za ESO (Atacama v Čilu) in po poklicu je, primite se, astrofizičarka. Doktorica. Kaj pa jaz? No, jaz sem pač jaz, podjetje in servis sem podedoval od očeta, skupaj sem komaj spackal poklicno maturo na elektro, zatem pa še, zaradi vtisa in napisa na vizitki podjetja, še neko levo »poslovno« šolo. Saj veste, v Sloveniji kar mrgoli zasebnih visokih šol, da je politika z javnim denarjem poplačala nekaj svojih »zaslužnih« kadrov. Ni lepšega, kot usluge plačati s tujo denarnico!

»Manager in lastnik? Torej veste, kako se denar služi,« in se nasmehnila. »Jaz in moj inštitut pa vemo, kako ta denar zapraviti za znanost.«

Vrnil sem nasmeh:

»Znanost je zagotovo koristnejši potrošnik od vojske ali birokracije. Znanstveniki ste v prvih bojnih vrstah, da imamo potem mi, tam zadaj, kaj prodajati in servisirati.«

»Vse več ljudi misli, da je znanost le uslužbenka kapitala. Saj ste kaj brali in gledali novice glede epidemije ali uvajanja 5G. Še nikoli ni bilo toliko nasprotovanja znanosti. Včasih se preko hrbta znanosti stepejo politične skrajnosti.«

Nasmehnil sem se ob misli na debelinka in suhca v vrsti na cepilnem mestu.

»Danes, v dobi interneta je tako, da sto bedakov preglasi genija in na referendumu o resnici zmagajo horde glasnih imbecilov. Če jim rečeš bedaki, pa si na tapeti kot nestrpnež, ker ta beseda ni politično korektna.«

Doris je vzdihnila:

»Na srečo na tej ladji ni nobenih poročil in politike. Uprava podjetja je pravilno odločila, da ljudje na takšnem križarjenju ne potrebujejo motenj iz zunanjega sveta. Zakaj bi se hotel odklopiti na sredino oceana, če se potem nazaj priklopiš preko interneta?«

Tedaj me je prešinilo, na nobenem zaslonu nisem zasledil poročil ali novic iz sveta. Samo zabavne oddaje, dokumentarci, filmi in serije.

»Res je. Sploh nisem pomislil, da ni nobenih novic.«

»Vidite, zlahka ste brez njih. Nihče jih ne potrebuje. Če se je včeraj zgodil konec sveta, tega ne boste vedeli, dokler nas ta konec ne doseže.«

»Mogoče veste, kje bo prvi postanek? Že tri tedne nisem videl kopnega.«

»Niste prebrali mape z opisom potovanja?«

Resno sem odvrnil:

»Nisem se kaj veliko poglabljal. Glede cilja piše, da je prva destinacija Konec sveta. Nikoli nisem slišal za kraj s tem imenom. Na zemljevidu sveta v kabini ga nisem našel.«

Z nasmehom je raztopila moje presenečenje:

»Gre za precej malo znano destinacijo.«

»Nenavadno,« sem komentiral, »Bom kakšnega častnika vprašal, naj mi to pokaže na kakšnem podrobnejšem zemljevidu.«

»Verjetno vam bo pokazal, kot je meni, vzhodni rob kroga, točko nekje sredi Tihega oceana. Verjetno gre za majhno otočje in nas želijo prijetno presenetiti. Pustimo jim veselje, da nam odkrijejo raj na zemlji.«

Ob zadnji pesmi sem previdno vprašal:

»Prijetno sva se zabavala. Bi lahko to ponovila?«

Veselo je odvrnila:

»Vsekakor. Na ladji sva in nikamor ne bova šla. Verjetno ste samski,« me je presenetila.

Prikimal sem:

»Kako veste?«

Zarežala se je:

»Ste sploh kaj prebrali v svoji mapi? Prijave so bile možne samo poročenim brez otrok ali samskim, cepljenim proti vsemu, kar je priporočeno. Politika zdravstvene varnosti. Zgolj zaradi tega smo odrešeni tega epidemiološkega, oprostite izrazu, sranja.«

Zasmejal sem se:

»Res smo tega odrešeni, kar je pravo olajšanje. Žuganja oblasti sem se najedel že doma in na obeh potovanjih. Države in navade se razlikujejo, a teženje z maskami, razkužili, od njih smo že skoraj zadeti, je povsod enako. Dlje, kot se vleče ta virusna norija, več imajo od nje nekatere politične opcije.«

»Če sem poštena, mi je tukaj in zdaj popolnoma vseeno za tegobe zunaj ladje in tamkajšnjo epidemijo teorij zarote.«

Spomnil sem se na polemike okoli neustavnosti čisto temeljnih ukrepov proti širjenju virusa:

»Če preživiš zaradi ukrepov, ki so v nasprotju z ustavo, si v nekakšnem neustavnem stanju,« in se kislo nasmehnil. »kaj, če postane tudi Ustava neustavna?«

Vrnila je kratek nasmeh in nagrbančila čelo:

»Res sem srečna, da sem na tej ladje, kjer nam je to prihranjeno.«

Nejevoljno sem dodal:

»Tudi nacistična Nemčija je bila pravna država. V parlamentu so sprejeli rasne zakone in jih dosledno izvajali. Milijoni so bili pokončani v skladu s pravnim redom. Zadoščeno je bilo pravilom pravne države.«

Zvečer sem opazoval zvezde. Doris je tiho pristopila.

»Je na nebu kaj novega?«

Nasmehnil sem se:

»Škoda, da je telefonska aplikacija neuporabna, a na srečo se malce spoznam na analogno opazovanje zvezd.«

»Res?« je stisnila mojo dlan. »Kam potujemo?«

Hotel sem izpasti pameten:

»Glede na uro,« in spustim pogled na ročno uro, »naš srednjeevropski čas in položaj Severnice,« sem pokazal na svetlo zvezdo, nizko nad nenavadno mirnim morjem. »Tam je sever, torej smo nekako deset stopinj severno od ekvatorja. Glede na položaj Laboda in Škorpijona smo šest ur in pol vzhodno od nas.«

Doris ošine nebo:

»Lahko bi mi asistiral v Čilu. Kar točno si ocenil naš položaj.«

Zamahnil sem z roko:

»Verjetno bi študiral astronomijo ali fiziko, če ne bi bilo očkove firme in zaradi nje sem zaplaval v tehnične vode. Že v vrtcu sem oči vedno prikoval na jasno zvezdno nebo.«

Vzdihnila je:

»Ja, starši in cona udobja nas definirajo. Si kdaj pomislil, da bi pustil varno pot in sledil svojim željam?«

Odkimal sem:

»Skrbim za petdeset ljudi v utečenem poslu in ni mi vseeno, kaj bo z njimi, če bi firmo prodal. Vest mi ne dovoli, da jih zaradi svojih želja izpostavim morebitnim negotovostim.«

Globoko je zajela sapo:

»Moralni ljudje so v zverinjaku posla precejšnja redkost. Všeč mi je, da sva se našla,« in še trdneje je stisnila mojo dlan. Pomislil sem ... Znanstvenica in poslovnež.

Nekaj časa sva molčala. V glavi sem premleval pot brez postankov:

»Čudim se, ker že precej časa nisem opazil nobene vlečke od letal. Mogoče se je zgodil nov vsesplošen lockdown.«

Zašepetala je moji zadnji besedi:

»Vsesplošen lockdown? Čisto mogoče.«

»Že vse od Sueškega prekopa se nismo približali nobenemu kopnemu, niti nismo srečali nobene ladje.«

Zazrla se je v temno daljavo:

»Plujemo zunaj koridorjev, saj križarjenje ni zato, da bi srečevali kontejnerske ladje. Plujemo na Konec sveta.«

»Prav imaš,« sem odločno odvrnil. »Greva štet zvezde,« in jo potegnil do ležalnikov. Za hip sem se prepustil pišu vetra. Ladja je skoraj neslišno rezala valove. Vsaj z vremenom smo imeli srečo. Odkar smo na odprtem morju, še nismo doživeli slabega vremena. Vsi ti dnevi so minevali v skoraj dolgočasni idili brezvetrnega menjavanja sončnih dni in zvezdnih noči. Zadnji lunin krajec je že padel v morje.

Vsak s svojega ležalnika sva zrla v nešteto zvezd. Pravzaprav jih ni nešteto, temveč jih je na nebu naenkrat okoli dva tisoč, v praksi pa za povprečno oko precej manj.

Prekinil sem tišino:

»Kako globoko si najdlje pogledala skozi teleskop?«

»Nekaj milijard let.«

»Torej v čas, preden je na Zemlji nastalo večcelično življenje.«

»Večcelično življenje,« je vzdihnila. »Pravi božji čudež. Zanj se mora poklopiti ogromno pogojev. Moji kolegi so do zdaj našli okoli trideset eksoplanetov, ki omogočajo celo boljše pogoje od Zemlje. A to so zgolj špekulacije. Za nas je pomemben samo naš planet. Če ga zafuramo, nimamo kam drugam.«

Globoko sem vdihnil:

»Vsakdo ima samo en dom. Če pomislim na idiote, ki zanikajo globalno segrevanje in znanstvene izsledke pripisujejo nekakšni zaroti levičarjev in liberalcev.«

»Duh debilizma je ušel iz steklenice ...«

Četrti teden potovanja je severnica izginila, a na južnem nebu, navkljub bogastvu svetlih zvezd, ni nobene očitne zvezde vodnice.

Začetek petega tedna se je začel malce dramatično. Ravno sem se pripravljal na odhod v jedilnico, na zajtrk, ko me je presenetil dramatičen ton kapitanovega glasu:

»Drage potnice in spoštovani potniki. Zapluli bomo v hudo neurje, zato se bodo zaradi vaše varnosti zaklenila vsa vrata na prosto. Vsak strah je odveč, saj je ladja zgrajena za nekaj razredov močnejša neurja. Verjetno ne boste čutili niti zibanja. Vabimo vas na dejavnosti, seznami so na vseh ekranih. Želim vam prijeten dan.«

Res lepo, me je prešinilo. Pravzaprav je lepo vreme vztrajalo že nenavadno dolgo. Prečkali smo ekvator in že nekaj dni smo pluli okoli pet stopinj južno. Čudil se sem, ker se je ladja dosledno umikala tudi zgolj slutnji kopnega. Kako ji je to uspevalo na tej geografski širini?

Z Doris sva se našla v jedilnici. Navkljub zaklepu izhoda na prosto je vladalo precej prešerno vzdušje. Meni pa črv dvoma ni dal miru:

»Kakšno je to neurje, zaradi katerega so zaprli vse lopute na prosto, če se ladja niti ne ziblje? Ob nevarnem neurju bi se morali zibati kot sam hudič.«

Doris je ravnodušno skomignila z rameni:

»Kaj pa vem! Saj je kapitan rekel, da ne bomo ničesar čutili. Ladja ima verjetno kakšen mehanizem za uravnavanje.«

Črviček je še kar opletal:

»Zakaj ničesar ne slišimo?«

Znova mi je odvrnila s skomigom:

»Mogoče ima odlično zvočno tesnjenje. Vprašaj koga.«

Resno sem jo pogledal v zelene oči:

»Pa ga bom,« in poln poguma sem stopil do častnika pri širokih vratih jedilnice:

»Oprostite gospod. Malce me bega to neurje. Če je res tako hudo, da ne moremo na bazen, zakaj se ladja ne ziblje in ne slišimo nobenih zvokov? Takšno neurje zagotovo ni tiho kot miška.«

Častnik, tedaj opazim živahne zelene oči, naredi vljuden izraz in brezskrbno odvrne:

»Gospod, naša ladja je najmodernejše plovilo na svetu. Naši sistemi za kompenzacijo valovanja in zvočna izolacija so zadnji krik tehnike. Želite videti, kaj se zunaj dogaja?«

Spogledal sem se z Doris in odločno prikimal. Častnik naju je vodil v intimno TV dvorano z nekaj udobnimi sedeži in velikanskim zaslonom. Smehljajoč je zgrabil daljinca in pojavilo se je grozeče temno nebo, obsijano z neprekinjenimi razelektritvami in plesom razbesnelih valov. Najbolj sta me presunili dve zaporedni križanji veličastnih strel. Tiho sem komentiral:

»Ta ladja je res čudo tehnike, ker ničesar ne čutimo ali slišimo. Kako dolgo bo trajala nevihta? Saj je temno kot v rogu.«

»S palube boste lahko opazovali sončni zahod. Me še potrebujete?« se mu je obraz navihano razpotegnil.

Malce v zadregi sem negotovo odkimal.

»Lahko še naprej uživata v pogledu na nevihto, meni pa oprostita, kličejo me druge dolžnosti.«

»Seveda,« je s kretnjo odvrnila Doris.

Ostala sva sama. Doris je čez nekaj trenutkov prekinila zvok nevihte:

»Malce sumničav si se mi zdel.«

»Nisem še slišal za tako napredno tehniko. Čeprav zunaj besní vihar z dvajsetmetrskimi valovi, se na ladji ne premakne niti vsebina kozarca.«

Prisrčno se je zasmejala:

»Elektronike za dinamično stabilizacijo ladje verjetno ne kupujejo pri tvoji firmi. V tebi ves čas tli duh kritičnega znanstvenika. Dvom, dokler ne vidiš dokaza.«

Mrko sem odvrnil:

»Prej bi rekel duh nejevernega Tomaža.«

Častnik se ni motil. Pol ure pred sončnim zahodom so se odklenila vsa vrata v zunanjost. Vsi smo se napotili na zgornjo palubo, bar je oživel in klepet v mnogih jezikih je odgnal misel na neurje. V daljavi, na zahodnem nebu, je sonce razgnalo še zadnje oblake in posijalo na popolnoma mirno morje. Luna se mi je zdela malce visoko za malce čez prvi krajec. Obkrožalo nas je le morje. Nikjer sledu o kopnem. V glavi sem hitro izračunal, da bi morali biti na območju Indonezije, kjer skoraj ne moreš pluti, da ne ugledaš vsaj sledi kopnega, a kapitanu očitno uspeva.

»Konec sveta,« sem vzdihnil. »Če bi prej vedel, da ne gre za marketinško ime križarjenja, temveč geografsko ime, bi poguglal. Tako pa ...« sem malce kislo prhnil.

»Ko pridemo, bomo videli in vedeli. Kakšen smisel ima kam iti, če o destinaciji vse veš?«

Prikimal sem:

»Se strinjam. Pred tremi leti sem se razšel s punco. Ko sva pred štirimi leti šla na Rodos, je prej prebrskala vse o otoku in potem ves čas tečnarila s podrobnostmi, ki jih je prebrala in se jezila, če je bilo kaj drugače, kot je našla na internetu ali knjigah iz knjižnice. Dopust je izgubil ves smisel čarobnega odkrivanja tujega kraja. Ker je to vedno počela in še kaj bi se našlo, ki naju je razdvajalo, sem ugotovil, da nisva za skupaj. Všeč mi je, da sva končala s prijateljskim razhodom. Nobene zamere ali jeze, le en drugemu obet za vse najboljše.«

»Tudi razhod s partnerjem pokaže na to, kakšen človek si. Temu rečem kultura razhoda. Tudi meni je zveza spodletela. Tip se ni strinjal z mojimi delovnimi tedni v Čilu. Lepo sva si segla v roke in rekla hvala lepa za minule lepe trenutke in si zaželela srečo.«

Sonce je padlo v ravni vodni horizont in mrak je hitro napredoval. V tropih se stemni v dobre pol ure. Prižgale so se prve zvezde. Najbolj me je presunil čudoviti Južni križ z bližnjim Kentavrom in Soncu najbližjo zvezdo Alfo.

»Misliš, da okoli Alfe Kentavra kroži planet z nam podobnimi zvedavimi bitji?«

»Alfa je dvozvezdje rumene zvezde, malce svetlejše od Sonca in nekaj šibkejše oranžne zvezde.«

»Kaj pa Proxima?«

»Rdeče pritlikavke so neprimerne za podporo življenju. Območje zlatolaska je preblizu zvezde.«

»Prebral sem, da so oranžne pritlikavke najboljše za podporo življenju. Območje zlatolaske je dovolj daleč od zvezde, ki je stabilna in dolgoživa.«

Zasmejala se je:

»Aliene lahko pričakujemo z zvezde, ki ima pred sabo še daljši življenjski vek od našega Sonca. Scenarij Vojne svetov ali Dneva neodvisnosti sta precej nerealni opciji.«

»Če je kdo sposoben prepotovati tisoče svetlobnih let, tega ne bo storil, da bi se vojskoval z nami.«

»Pameten kolonizator mora samo počakati še nekaj desetletij, da kar z lastno kratkovidno neumnostjo očistimo svet virusa človeštva. Ne bo mu treba iztrebiti, da dela to, kar počnemo, ko na poljih iztrebljamo plevel in škodljivce, da preživi čim več pridelka.«

Globoko sem vdihnil in se znova zazrl v Južni križ:

»Mi smo plevel in škodljivi mrčes tega sveta.«

»Mogoče se vesoljski kmet čaka, da plevel sam odmre.«

Navihano sem dodal:

»Mogoče so vesoljski zavojevalci med nas poslali zamaskirane v ljudi, ki forsirajo potrošništvo in rabo fosilnih goriv.«

Noč je zagrnila nebo. Potniki so se počasi vrnili v notranjost ladje. Meni se nikamor ni mudilo. Oprezal sem za morebitnimi lučmi v daljavi. Na svoj posebni način sem hlepel po stiku s sledovi človeštva. Doris je opazila to mojo skrito strast:

»Še kar iščeš sledove človeške prisotnosti.«

Neopazno sem prikimal:

»Bega me ta odsotnost vsaj drobcenega znaka človeštva. Kot astrofizičarka veš, da so na nebu umetni sateliti, ki kot naključni popotniki sekajo nebo. Doma sem na jasno noč videl vsaj enega ali dva. Tokrat še nobenega, pa sva kar nekaj noči preždela pod jasnim nebom. Tudi letalskih vlečk ni. Zagotovo bi nas obvestili, če je kašen novi lockdown.«

Stisnila se je obme:

»Zakaj bi nas vznemirjali, če se je res zgodil? Saj se nas to ne tiče. Kaj ni lepo, da smo osvobojeni vsakodnevnih novic? Tukaj ni politike in tračev, smo samo mi in naša pot na Konec sveta.«

Moral sem ji dati prav:

»Res je. Kaj me briga, kdo bo zmagal na volitvah! Kaj hočejo tisti protestniki? Sem res nesramni kapitalist, ker imam zaposlene, ki jim odrejam plače? Za del ene politike sem pohlepni zlodej, a za druge sem dedič totalitarizma, ker je bil moj ded funkcionar v prejšnjem režimu. Nesposobneži in prevaranti se drenjajo pri koritu. Ljudstvo pa naseda bizarnim teorijam zarote. Še ploščato Zemljo bi prej požrl kot blodnje, da je 5G omrežje generator širjenja okužbe virusa, ki ga je po nalogu nekakšnih svetovnih vladarjev na Kitajskem ustvarila Batwoman. Groza.«

Doris se zasmeji:

»Batwoman. Baje so mnogi naročali njene netopirske usluge, a se zdaj posipujejo s pepelom. Povprečni um raje verjame neki zaroti in tako najde opravičilo za lastne neumnosti in strahove.«

Spomnil sem se neumnosti o maskah:

»Kot je tista o maskah, ki s pomočjo 5G programirajo nesrečnega nosilca, da je poslušen desničarski vladi.«

»Najboljše gnojilo idiotizma je manipulacija. Ko vidiš gledanost resničnostnih showov in padec bralne kulture, začneš verjeti vsaj delu teh teorij zarot.«

Tiho sem odvrnil:

»Informacije na dosegu klika so povod za epidemijo umske paralize in politične demence. Ljudje imajo samo minutni spomin in se odzivajo samo še na bombastične enovrstičnice. Če človeka zasuješ z informacijami, zanj to postane šum in otopi. Mojstri medijske manipulacije to dobro vedo.«

Dvignila je pogled proti zvezdnemu utrinku, ki je hitel proti vzhodu:

»Lepo si dejal, epidemija umske paralize. Zraven je še skoraj sovraštvo do znanosti in znanstvenega dojemanja sveta. Ko ne-fizik reče doktorju fizike, da nima pojma o fiziki in mu očita, da je plačanec kapitala, je to še zadnji žebelj na krsto dobe razuma. Prihaja doba mračnjaštva,« in vzdihne. »Digitalnega mračnjaštva.«

Repatica je izginila nekje za vzhodnim horizontom.

Ladja je suverena rezala mirno morje. Po Dorisinem mnenju naj bi do končne destinacije prišli čez nekaj dni. Opazil sem mrzličnost tudi pri ostalih potnikih. Veliko časa so preživeli na palubi z bazenom in pri baru debatirali o skorajšnjem cilju plovbe. Pridružil se nama je mlad par iz Rusije. Kot skupni jezik smo določili kar angleščino. Ivanka in Miša sta prihajala iz majhne vasi pred Moskvo.

Takoj sta mi bila všeč. Miša si je rezal kruh kot družinski zdravnik, a Ivanka je službovala v Kremlju.

»Kako sta naletela na to potovanje?«

Spogledala sta se in na Ivankino kimanje je Miša odvrnil:

»Na mailu me je čakala ponudba. Nisva oklevala.«

Doris je zanimalo:

»Vesta kaj o Koncu sveta?«

Ivanka je odkimala:

»Nič. Šele na ladji sva izvedela, da po pobiranju drugih potnikov plujemo na končno destinacijo brez postankov. Čudno je, ker do zdaj nismo videli niti sledu kopnega in nimamo signala.«

Vskočil je Miša:

»Ob vsej tej tehniki ...«

Pristopil je Karel iz Nemčije:

»Mobilni signal bi zlahka dobili preko satelita. Vprašal sem prvega častnika, a mi je pokazal klavzulo, da se strinjamo z odsotnostjo neprekinjene povezljivosti. Zakaj smo sploh brez signala? V čem je štos?«

Spogledal sem se z Doris:

»Vsaj nimamo motenj. Kaj bi počeli, če bi imeli mobilni signal? Tapkali bi po telefonih, šerali posnetke praznega morja in čas izgubljali na lajkih in ostali digitalni krami. Prav nič ne pogrešam povezanosti s svetom, saj je svet z mano povezan samo toliko, da iz mene brije norca.«

Miša in Ivanka sta prikimala, tudi Doris je kimala, na koncu se je strinjal tudi Karel:

»Šele zdaj, odklopljen od informacijske popkovine, čutim, da sem nekako odrešen suženjstva vsakodnevnemu lajkanju, šeranju in komentiranju.«

Napotili smo se v bar in si privoščili pijačo. Glasno sem izrazil svoje občutke:

»Namesto nepotrebnih digitalnih neumnosti raje šerajmo pijačo in dobro razpoloženje,« in dvignil kozarec.

Nazdravili smo si in to še dvakrat ponovili, da se je res prijelo.

Miša je prekinil trenutke molka:

»Naša končna destinacija je precej blizu.«

Karel je dodal:

»Pričakujem sanjsko plažo s palmami in barom.«

Vzdihnil sem:

»Plaža ...«

Barman nas je opazoval in se smehljal. Vskočila je Doris:

»Vprašajmo barmana.«

Vsi se strinjamo in Ivanka ga ogovori:

»Vi gotovo niste prvič na tem križarjenju. Kakšna plaža je na Kraju sveta?«

Barman se je namuznil:

»Tam je marsikaj enkratnega.«

Ivanka je vrtala:

»Zanima nas plaža. Je peščena ali mogoče skalnata?«

Barman je skomignil z rameni in se poskušal izogniti natančnemu odgovoru:

»Kmalu bomo prispeli in nočem vam vzeti presenečenja.«

Znova smo se posvetili pijačam. Ozrl sem se v zvezdno nebo, posuto z zvezdami.

Kapitan v slavnostni uniformi je stopil pred mikrofon. Brezhibno obrezane brčice, malce že osivela brada in natančno urejena frizura so poudarjali njegovo pomembnost:

»Drage potnice, dragi potniki, kmalu bomo na naši destinaciji. Tedni praznega in mirnega morja z eno drobno nevihtno motnjo se bližajo svojemu koncu. Vsi nestrpno pričakujete Konec sveta. Verjamem, da bi mnogi poguglali, če bi vedeli, da gre za dejansko lokacijo. Danes je zadnji ples. Tudi naš orkester in oktet si zaslužijo malce počitka.«

Vsi smo zaploskali. Zvok aplavza je odmeval in glasbeniki so vstali in se priklonili. Kapitan je nadaljeval:

»Žal nam bo vremenska prognoza za jutri dopoldne zaprla zunanje palube. Zagotavljam vam mirno plovbo in že opoldne boste lahko znova uživali v zunanjem bazenu in bar bo nemoteno obratoval.«

Spogledal sem se z Doris:

»Še ena nevihta.«

Mehko je odvrnila:

»Upam, da ne boš težil častnikom.«

Zarežal sem se:

»Mogoče bom šel gledati prenos. Se mi bo vsaj nekaj dogajalo.«

»Nejeverni Tomaž do konca,« je prhnila in ob prvih taktih glasbe sva se podala na plesišče.

Že pred zajtrkom so nas obvestili o zaklepanju vseh izhodov. Doris sem navdušeno potegnil s sabo:

»Greva gledat nevihto.«

Malce me je upočasnila:

»Kaj misliš, da boš videl?«

Malce nervozno sem odvrnil:

»Vsaj nekaj se bo dogajalo.«

Sledila mi je do video dvorane. Znova sva bila sama.

Zazrl sem se v besnenje narave. Tedaj me je prešinilo. Popolnoma enako dvojno križanje strel. Takšnih naključij ni. Oblil me je mrazeči pot:

»Si videla? Kakšna je verjetnost, da se pojavita dva identična križanja strel?«

»O čem govoriš?«

Komaj sem umiril dihanje:

»Tole ni prenos, temveč posnetek in ...«

Doris me je prijela za roko:

»O kakšnem posnetku govoriš?«

Mrzlično sem razlagal:

»Ne vem, kaj se dogaja, a tukaj že drugič predvajajo isti posnetek neurja.«

Zarežala se je ob moji vročilni razburjenosti:

»Daj no, ne bodi smešen. Pojdi s to teorijo zarote do kakšnega častnika in vrgli te bodo v morje, da se malce ohladiš.«

Dobil sem idejo. Nagrbančil sem čelo in se nagajivo zarežal:

»Že vem, kaj bom,« in zapustil dvorano. Doris mi je nejevoljno sledila:

»Kaj boš?«

Odsekal sem:

»Glej in se uči. Čaka te demonstracija praktične fizike,« in odločno sem odkorakal do svoje kabine. Molče mi je sledila. V toaletni torbici sem imel vžigalnik. Prijela se je za glavo:

»Kaj hočeš narediti?«

»Boš videla,« sem odločno odvrnil in stekel proti loputi za izhod na palubo. Oprezno sem si ogledal mehanizem.

»Kaj boš z vžigalnikom? Naredil požar? Ne nori!«

Nisem je poslušal. Našel sem, kar sem iskal, prižgal vžigalnik in plamenček približal očesu senzorja. Minilo je nekaj sekund, a nobenega odziva. Doris me je hotela potegniti za roko:

»Nehaj. Lažni alarm je kazniv.«

Nisem se zmenil za njene besede. Že sem hotel odnehati, ko so se vklopile rdeče utripalke in loputa se je odklenila.

Pogledal sem Doris, ki je zgroženo odkimala. Odrinil sem loputo in stekel po stopnicah. Moral bi čutiti bučanje viharja in vonjati aromo razbesnelega morja. A namesto tega me je oblil mavrični preliv. Še odločneje sem se pognal in očaran obstal na prvi palubi. Namesto neba se je prelivalo nekaj mavričnega. Presunilo me je kot olje mirno morje. Kaj takšnega ... Kje je sonce? Tudi nebesnega svoda ni. Neverjetno! Začutil sem prisotnost. Ozrl sem se. Zagledal sem nič kaj pretreseno Doris.

»Si videla? Tole zagotovo ni navadno neurje.«

Stopila je čisto predme in nenavadno hladno odvrnila:

»Seveda ni. To je Shepard-Higginsovo polje. Gre za fazno ukrivljanje vesolja, ki ga je Clay Shepard odkril bolj po naključju. Higgins je namočil vanj prste, a se je hitro umaknil. Njegovo ime je ostalo zaradi briljantnih matematičnih rešitev.«

»Povej mi laično.«

Rahlo se je nasmehnila:

»Gre za energije, ki ustvarjajo iluzijo znatnega dela veljavne fizike in zlasti njenih omejitev.«

Hitro sem povezal dva in dva:

»Zdi se mi, da o tem križarjenju veš več, kot si pripravljena povedati.«

»Saj ni kaj za povedati. Čez dva dni se boš sam prepričal.«

»O čem?« me je pretreslo.

»Vidiš še koga drugega, ki bi iskal pot na palubo? Moj nejeverni Tomaž,« je vzdihnila.

»Povej mi,« sem rahlo dvignil glas, »saj si astrofizičarka.«

Namenila mi je nasmeh, ki razoroži in ustavi ciklon besed:

»Vse ti bo jasno ravno na zgornji palubi. Stregli bodo pijačo in orkester bo igral.«

V sebi sem znova seštel dva in dva. Konec sveta. O moj bog ...

Pri druženju z Mišom, Ivanko in Karlom, ki si je medtem našel družico Anastazijo, sem molčal o svoji izkušnji.

Dva dni kasneje, na dan prispetja na cilj, se pri zajtrku pred najino mizo pojavi prvi častnik Leo Morgan. Rahlo se je priklonil in mi izročil zapečateno ovojnico:

»Gospod Kovač, to je osebno pismo od kapitana.«

Prikimal sem, častnik se je obrnil na peti in odhitel dolžnosti naproti. Doris me je zaupljivo pogledala, odprl sem pismo, izvlekel umetelno oblikovan list in ga hitro preletel, prikimal in poiskal Dorisine zelene oči:

»Zdi se mi, da že veš, a ti vseeno povem. Prejel sem vabilo kapitana Ulrika Swenssona, ki pričakuje, da bom prihod na cilj dočakal v njegovi družbi.«

Ustnice se ji razležejo v nasmeh:

»To je odlična novica. Očitno ceni tvoj vztrajno kritični duh.«

Zožil sem pogled:

»Nekaj mi govori, da boš tudi ti prisotna.«

Prikimala je:

»Pronicljiv do konca.«

Kapitan naju je pričakal udobno potopljen v fotelju. Zelene oči je živahno dvignil proti nama. Opazil sem, da v kajuti ni računalnika ali kakšne druge sodobne tehnologije. Ko sva vstopila, je spretno skočil na noge in nama ponudil roko. Čutil sem njegov krepki stisk. Usmeril naju je na sedeže za lično trikotno oblikovano klubsko mizico s steklenico iz brušenega kristala, napolnjeno z neko rumeno tekočino. Na vsaki strani mizice je čakal kristalni kozarček.

»Kar sedita! Kar sedita,« nama je ponudil udobna fotelja. Brez besed sedeva, pravzaprav se potopiva v mehkobo, enako stori še sam in napolni vse tri kozarce:

»Ko pije kapitan, pijejo vsi,« in se nama nasmehnil.

»Gospod kapitan, ne vem, s čim sem si zaslužil to čast? Zagotovo ne z majcenim vandalizmom v času vaše drobne nevihtne prevare.«

Kapitan se je kratko spogledal z Doris in ohranil dobrodušni nasmeh:

»Ravno ta vaš majceni,« in še razširi nasmeh, »vandalizem vas je pripeljal v mojo kabino. Res bistro. Izkoristili ste protipožarni sistem, da bi potešili svojo radovednost in ene dvome odpihnili z drugimi.«

Z malce zadrege sem odvrnil:

»Verjetno ne bi pomislil na ta,« poudari, »vandalizem, a statistika nasprotuje pojavu dveh enakih križanj strel v enakem časovnem intervalu. Potem sem postal še posebej pozoren in sem opazil še popolnoma enak preloma vala. Od nekdaj sem dober opazovalec in sem spregledal vaše pretiravanje z video dramo.«

Kapitan je obdržal nasmeh:

»In takoj ste bili prepričani, da predvajamo fake video?«

Odločno sem prikimal:

»Brez dvoma. Že po prvem kvazi neurju sem slutil, da ni vse čisto pristno, zato v drugo nisem zamudil priložnosti in pozorno opazoval video in ... Voila! Takoj sem se odločil, da se osebno prepričam. Moje podjetje prodaja tudi mehanizme za samodejno odklepanje vrat v primeru požara. Kar nekaj podjetij ima požarna vrata z našim sistemom. Če senzorji zaznajo požar, se vrata samodejno odklenejo. Zakaj bi tu bilo drugače?«

Kapitan se zresni:

»In z navadnim vžigalnikom ste pretentali precej sofisticiran sistem.«

Ponosno sem prikimal.

Resno je nadaljeval:

»Kaj ste pričakovali, ko ste odrinili loputo?«

»Nisem gojil nobenih posebnih pričakovanj, a sem vedel, da ne gre za neurje. Želel sem vedeti. Niti sanjalo se mi ni, kaj natančno sem opazoval, a neurje zagotovo ni bilo. Gospodična Doris mi je potem razložila, da gre za nekakšen fizikalni pojav.«

»Pa zdaj veste?«

»Povedala je teorijo o nekakšnem polju, a ne vem, kaj naj z njo. Zagotovo pa Konec sveta ni neka plaža z barmanom v bambusni hišici. Konec sveta je dejansko konec nečesa.«

Kapitan se je spogledal z Doris:

»Veste, koliko ljudi je sredi zaprtja palube s trikom našlo pot na palubo in uzrlo resnici v oči?«

Odkimal sem.

Kapitan je suvereno odvrnil:

»Vi ste prvi.«

»Prvi?« mi je knedl zastal v grlu.

Kapitan je odločno dodal:

»Danes je zelo malo pozornih ljudi. Skoraj vsi se pokorijo pravilom in verjamejo dovolj suverenim opozorilom. Kritični duh, ki želi jasne dokaze in je pravila pripravljen sprejeti le, če je prepričan v njihov smisel, je danes izredno redka dobrina. Vi ste eden od teh intelektualnih biserov.«

Komaj sem zajel sapo:

»Ne verjamem, da sem kaj poseben intelektualni biser. Nimam neke akademske kariere, ki bi izklesala moj intelekt.«

Kapitan me pozorno opazuje, zvrne kozarček in midva mu slediva. Znova natoči pijačo:

»Akademska kariera ni pogoj za vrhunski intelekt. Ključna sta kritična drža in razumska ocena stanja. Vso svojo odraslo dobo se niste zaprli v informacijski mehurček in životarili v njegovih ozkogledih mejah. Vsako svojo odločitev sprejemate na osnovi razumskega razmisleka,« in se spogleda z Doris.

Hitro sem ugotovil dejstva:

»Verjetno bo zame Konec sveta drugačen od destinacije drugih potnikov.«

Kapitan veselo odvrne:

»Malce pa res.«

»Kaj pa Doris?«

»Ona vas je našla.«

»Našla?«

Kapitan se zahihita:

»Dogodki se nam zdijo naključni samo zato, ker ne poznamo vseh izhodiščnih vrednosti in potem ne moremo izpeljati izračuna končnega stanja, temveč nas to preseneti. Naključje je otrok nepopolnega znanja. Saj vaju ne preganjam, a do destinacije je slabih deset minut. Najbolje bo, da doživita resnični Konec sveta kot moja gosta,« in prime čašo. »A najprej izpraznimo čaše.«

Potlačil sem svoje dvome in nazdravil z dobrodušnim možakarjem in žensko, s katero bi lahko preživel ostanek življenja. Naključje?

V spremstvu kapitana sva z Doris stopila na zgornjo palubo. Orkester je že igral nek šlager. Vso so imeli v rokah pijače in barman je imel polne roke dela. Pomahal sem Miši, Ivanki, Karlu in Anastaziji. Nebo je bilo brezhibno modro, sonce je sijalo skoraj navpično, obkrožalo nas je neskončno mirno morje, kot bi pluli po modrem olju.

Vse oči so se naenkrat obrnile v nas. Kapitan naju je zapustil in se elegantno povzpel na oder in iz rok dirigenta prevzel mikrofon:

»Destinacija, ki je dala ime našemu križarjenju, Konec sveta, je tik pred nami.«

Med gosti je završalo. Vse oči so se uprle nekam proti vzhodnemu horizontu. Nekateri so se začeli glasno spraševati o cilju. Spogledal sem se z Doris in se rahlo nasmehnil, ona je zašepetala dve besedi – Shepard, Higgins, a polje sem sam dodal. Pristopili so Ivanka z Mišom in Karel z Anastazijo. Ivanka je prva hlastno vprašala:

»Kako je bilo pri kapitanu? S čim sta si zaslužila čast sprejema?«

Doris me je odrešila in hitro vskočila:

»Vljudnostno vabilo. Kapitan tradicionalno pred koncem poti naključno izbere kakšen par in poklepeta z njim.«

Olajšano sem zavzdihnil. Karli nas sumničavo premeri:

»Čudna navada. Kapitan pravi, da smo pred ciljem, a še vedno vidim samo raven horizont.«

»Kje je ta Konec sveta?« je Anastazija prestopala rahlo nestrpna, tudi Miša in Ivanka prikimata v pričakovanju odgovora.

Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil. Ivanka me je srepo ošinila:

»Verjetno vama je kapitan kaj rekel. Če smo tik pred destinacijo, bi že morali videti otok.«

Orkester je star pocukran šlager Arivederci Roma. Razlegel se je kapitanov glas:

»Na vzhodu ... Tam je Konec sveta. Kar smo obljubili, to boste vsak hip dobili.«

Zazrl sem se v kapitana. Konec sveta ...

Opazil sem, da je pred ladjo vse manj mora in vse več neba. V oči mi je padel povečan tok. Doris me je stisnila za roko. Nekateri potniki za mano so kmalu opazili to zmanjkovanje morja.

Bolj zase sem zašepetal:

»Še ena od teorij zarote se je uresničila.«

Mlajši par pri baru se je onesvestil. Pojavili so se reševalci in se sklanjali nad njima. Doris je prhnila:

»Prevarala sta kontrolo. Nista cepljena.«

Debelo sem pogledal:

»Kaj ima cepljenje s tem?«

»Cepivo vsebuje nanočipe, ki telo varujejo pred nevtralizacijo energij Shepard-Higginsovega polja. Vedno se najdejo takšni, ki poskusijo obiti sisteme. Potem pa pride to.«

Prešinilo me je ... Uresničitev še ene teorije zarote.

Obe negibni telesi položijo na nosila in hitro odnesejo. Kapitan dvigne glas in preglasi orkester, ki malce utiša:

»Na vsakem križarjenju koga položi v posteljo razburjenje in malce preveč pijače. Cilj je tu,« in orkester nadaljuje z glasbeno spremljavo prihoda na cilj.

Potniki so vse bolj nemirni. Horizont je vse bližje, a na njem ni pričakovanega kopnega.

Ivanka, Miša, Karel in Anastazija svoje vznemirjenje komentirajo v polomljeni angleščini.

Horizont se je zarisoval tik pred ladjo. Nekatere je zgrabila panika. Kapitan je glasno zaklical:

»Dragi gostje, panika je popolnoma nepotrebna. Predajte se enkratnemu doživetju, izkušnji Konca sveta. Doživite nekaj, česar ne bi smeli glede na to, v kar so vas prepričevali celo življenje. Kmalu bo pod ladjo zmanjkalo morja. To ni nič posebnega, dosegli smo najvzhodnejši rob zgornje zemeljske plošče.«

Tišino je razbijal le orkester. Nenavadna tesnoba je prekrila palubo. Še orkester je stišal svoje muziciranje. Z Doris sva se prebila na rob ograje. Morja je že skoraj zmanjkalo. Pogledal sem v nebo. Čudovita modrina. Kako veličasten prizor.

Tedaj se je zgodilo. Ladja je zaplula v praznino jasne modrine. Morje se je z mogočnim slapom zlivalo preko roba na drugo stran plošče. Obkrožala me je modrina.

Spogledal sem se z Doris:

»Uresničila se je še ena, ultimativna teorija zarote.«

Doris je zašepetala:

»Ultimativna šele prihaja.«

Prešinilo me je. Ultimativna ... Oblil me je hladen pot. Spogledal sem se s kapitanom.

Vztrajanje

Magda me je zaskrbljeno opazovala. Čeprav ni niti z besedo omenila, sem vedel, da se ne strinja z mojo odločitvijo. Vse bolj sem vanjo dvomil tudi sam. Že skoraj mesec dni sem se mučil s kopanjem v kot poper suhem pesku. Magda verjetno ni razumela pomena naše kmetije. Šlo je za ohranjanje dediščine, čeprav gre za otok življenja na robu oceana peska.

»Res misliš, da lahko z lopato dosežeš vodo? Tole mučenje s krampom in lopato ...«

Naslonil sem se na lopato in dvignil pogled:

»In kaj naj? Se predam? Nobena od firm za izkop noče delati zame. Vse ima pod palcem tisti Abdul Ibn Hamas s svojim Abdul Corp.«

Magda je prhnila:

»Vse se je spremenilo.«

Jezno sem pljunil v suhi pesek:

»In s tem tudi pritisk na prodajo kmetijskih zemljišč. Abdul Corp je plenilsko podjetje, ki izriva nas, domačine, da bi poselilo svoje,« in znova sem pljunil v tla.

»Ko denar spregovori, pamet molči.«

V sebi sem preklinjal pradeda, ker zaradi malce višje vodarina na račun transakcijskega zavarovanja ni podpisal pogodbe za dobavo vode za nedoločen čas. Nasedel je, kot vsi drugi, v večnost bivšega koncesionarja, podjetje Vodnar d. d..

Znova sem se, dobesedno, zakopal v delo. Čeprav sem se prikopal že do petih metrov, še vedno nisem naletel na sledove vlage. Merilnik je še kar vztrajal pri 0. Zaskrbljeno sem segel na dno in med prsti presipal kot poper suho kamnino. Sranje!

Abdul Corp mi je zvečer znova poslalo ponudbo za odkup kmetije, tokrat za deset odstotkov nižjo od zadnjič. Zavedajo se, barabini, da se nama zmanjkuje vode. Rastline zahtevajo svoje in brez njih ni prihodkov. Magda je trpko zrla v zaslon:

»Cisterna z reciklažno vodo je skoraj prazna. Še teden dni, je vzdihnila. »Če odkrijejo, da najin lovilec vlage še deluje, bodo težave. Kaj potem?«

Nekaj trenutkov sem zrl v njen utrujen obraz in jezno odvrnil:

»Vir vode mora biti nekje pod nama, na parceli. Črpališče je samo dva kilometra stran. Kakor hitro bo merilnik zaznal vlago, sva rešena in tudi lovilca ne bova potrebovala.«

Magda ni delila mojega optimizma:

»Vsi izvajalci izkopov in vodnih instalacij so te zavrnili zaradi nekih zakonodajnih razlogov. Abdul ima denar in samo to šteje. Skopal si pet metrov. Koliko še?«

Razdraženo sem siknil:

»Kolikor bo treba!«

Pred spanjem sem stopil ven in se zazrl v zvezde. Tuhtal sem, kako se rešiti iz zagate. Misli so me pripeljale do oblasti, ki je pri podelitvi koncesije očitno stavila na denarno prisrčnost. Ti neumni prikoritniki se ne zavedajo, da Abdul Corp ni dobrodelna organizacija, temveč deluje v interesu lastnikov, ki mrzlično iščejo primeren življenjski prostor za svoje ljudi. Popolnoma jih razumem. Države Arabskega polotoka so postale en sam pekel z večno vročino. Sveži prišleki že zdaj predstavljajo skoraj polovico prebivalstva okrožja. Na naslednjih volitvah bodo dobili večino, prevzeli oblast in zakone prilagodili sebi. Zdajšnjim oblastnikom se bo še kolcalo po dobrih starih časih, karkoli že to pomeni.

Zamislil sem se nad preostankom vode. Tudi lovilec ne bo zadostoval pokritju niti najosnovnejših potreb. Ded je ustje lovilca pametno vkopal in ga droni ne najdejo. A kako dolgo še? Čas ... Ocean časa, ki odteka.

Zjutraj zarana sem se znova podal v svojo jamo. Kaj bi dal za avtokopalnik, ki sem ga prodal po očetovi smrti! Mislil sem, da ga ne bomo več potrebovali. Zdaj pa, saprlot na kose, pri zlodejevem rogovju ... Ostali so mi lopata, vibracijski kramp in transportni trak. Pljunil sem v levo in desno dlan ter ... veselo na delo. Z vztrajnostjo zjebanega kljubovalnega prdca sem se zaganjal v vse trši sediment. Dober meter nižje sem poskusil z merilnikom vlage. Nič. Opoldne, po še pol metra, sem se po vrvni lestvi skobacal na vrh in zrl v izkopano.

Zaslišal sem brneči zvok avtomobila. Postavil sem roke na boke in čakal. Veliko vozilo z oznakami Okoljske inšpekcije se je ustavilo pred kupom izkopanine. Izstopila sta dva elegantno oblečena moža. Kaj vraga tu počneta? Nagrbančil sem čelo. Oprezno sta pristopila, ogovoril me je starejši, a takoj sem vedel, da je šef mlajši.

»Gospod Zlivnik,« in na moji uri se pojavi njun certifikat, »midva sva iz Okoljske inšpekcije.«

Ošvrknil sem ju in ogovoril mlajšega:

»Dobro za vaju. Plačujemo vas davkoplačevalci, plača je vedno desetega, nikoli ne zamuja.«

Starejši si je ogledoval jamo, kup peska in kamenja ter stiskal ustnice:

»Kar velik kup ste izkopali. Verjetno ste spregledali novelo zakona o izkopavanju na kmetijskih zemljiščih in še nekaj druge zakonodaje se vam je izmuznilo.«

Besede so se mi zataknile v suhem grlu:

»Zakaj bi potreboval dovoljenje za ritje po lastni zemlji?«

»Gospod, ste vedeli, da ste po zakonodaji lastnik zgolj površine in tega, kar zraste na površini zemlje. Mineralna in rudna bogastva so obče dobro in za izkoriščanje potrebujete ustrezan dovoljenja.«

»Se norčujete iz mene?« sem dvignil glas. »Vidite kje kakšne dragocene minerale?«

Mlajši je stopil v ospredje in mračno ošvrknil kup izkopanin:

»Za izkop, globlji od pet metrov potrebujete rudarsko koncesijo. Kakor hitro začnete z izkoriščanjem dobrin pod petimi metri, potrebujete ustrezno koncesijo za mineralno dobrino, ki jo želite izkoriščati. Koncesijo lahko zaprosijo samo ustrezno registrirani poslovni subjekti z dokazili, da so usposobljeni za izvajanje dejavnosti. Glede na to, da so vaša orodja lopata, kramp in trak ...« se je kislo nasmehnil in pogledal s starejšim sodelavcem.

Resnično se mi je dvignil pritisk, srce mi je kot noro udarjalo. Prišla sta ta dva sralca, prisrčna z lopovskimi barabini in mi zdaj kakata na glavo z nekimi debilnimi koncesijami.

»Saj nista resna,« sem siknil. »Vidite kakšen rudnik?«

Mlajši uradnik je strogo resno odgovoril:

»Seznam vaših prekrškov je precej obširen. Dobili smo prijavo in dolžni smo ukrepati v skladu z zakonodajo. Kam bi prišli, če bi lahko vsakdo počel, kar mu pade v glavo?«

Jezno sem prhnil:

»To so zakuhali tisti Arabci, ki bi se radi polastili moje zemlje. Kaj pa moja v Ustavo zapisana pravica do zdrave pitne vode?«

Uradnik je mračno odvrnil:

»Gospod, te pravice vam nihče ne jemlje.«

Besno sem zarenčal:

»A res? Kaj ni prekinitev dobave, čeprav sem redno plačeval vse račune, v nasprotju z Ustavo?«

Uradnik je ohranil mirno kri:

»Po novi zakonodaji, ki je obstala zaradi propadlega referenduma, se je spremenila vloga koncesionarjev mineralnih dobrin.«

Jezno sem prhnil:

»Voda ni neka mineralna dobrina, temveč je,« sem dvignil glas. »Voda!«

Uradnik je monotono odgovoril:

»Po novi zakonodaji je voda izenačena z ostalimi mineralnimi dobrinami. V skladu z novo veljavno zakonodajo boste prejeli odločbo o kršitvah, ugotovljenih pri inšpekcijskem nadzoru.«

Pred očmi se mi je odvrtel film zadnjih treh let. Zastal mi je dih ob misli, da sva z Magdo ignorirala referendumski poziv in nisva resno vzela opozoril ob spremembi koncesionarja. Tudi pogodbe nisva prebrala, le podpisala sva jo.

Dvignil sem pogled v nebo. Zazrl sem se v kupolo, ki je objemalo naše okrožje na robu Marsovega tropskega pasu. Fobos je neprizadeto hitel preko neba ...

O zgodbah:

  • Križarjenje na konec sveta je zgodba o človeški radovednosti in teorijah zarote.
  • Vztrajanje je pripoved o soočenju s pomanjkanjem najbolj dragocene surovine - vode.