Povežite se z nami:
Connect With Us on Facebook. Connect With Us on Twitter

Zadnje dodano

Zanimivi razpisi

Krononavt je mednarodni razpis za kratko zgodbo.

Časovni potik pride iz 50 let v preteklosti v naš čas, da bi proučil otroštvo osebe, ki je čez 50 let naredila izjemen preboj. Več o tem >>

Delavnica pisanja

Pisanje objavljive proze je najprej obrt in šele z obiljem prakse in vaje postane umetnost ... mogoče. Več o tem >>

Poetične zadeve

Bojan Ekselenski je izdal dve pesniški zbirki.

Poezija magije in mistike: Tako je Bog govoril je izšla v tiskani knjigi leta 2016. Knjiga je žal pošla, je pa na voljo v nekaterih knjižnicah.

Leta 2021 je kot e-knjiga izšla pesniška zbirka Zgodovina malce drugače. V njej so zbrane Bojanove pesmi, ki so nastale v letih 2020 in 2021 v okviru delavnice Od neandertalske grobnice mimo Celjskega stropa po drugačni poti zgodovine pod vodstvom mentorja Mateja Krajnca.

Zbirka je brezplačna v ePub obliki in je del projekta Preprosto do e-knjige.

Zalogajček za pokušino je tudi tukaj ... Uživajte v branju.

Padel sem s stropa

Narisal sem se,
Podpisal tja gor,
Poglej jih te mravljice,
Gomazeče vsepovsod,
Zame so vse kloni enega in istega,
Mašine iger, žretja, prerivanja in žuranja,
Mrgoleče tekajo sem in tja,
V kaosu svojega reda,
Entropija njih je sovražnik,
Med njimi trepeta nešteto zanikovalcev in brezbožnikov,
Izkoristil bi kupon za petindvajset odstotkov.
break
Pogledal bom kvišku,
Tam začne se začetek neskončnega,
Tam je konec končnega,
Umetnik je zrcalce,
Povej mi zrcalce,
Kdo najbolj kul v deželi je tej!
Nisem jaz?
Zrcalce nisi več čarobno,
Lažnivo me varaš,
Resnice ne poznaš,
Ker nisi zrcalce na pravi steni,
Ukradel sem Prešernu fige, ki jih je kupil v akciji.

Štirje so na vrhu,
Angeli krilati, na nebu lažnem lebdijo,
Made in Italy piše jim na krilcih,
Iluzijo obudijo,
Šest jih je stražarjev nemih,
Na vrhu čakajoči ždijo na svoj neskončni trenutek,
Publika z balkonov zre v ponor iluzije,
Groza ali strah zrcali se v očeh,
Zamrznjeni v trenutku,
Čakajo duha, da življenje jim preda,
Štirje stolpi pno se kvišku,
Sekajo nebeški svod,
Neskončno prekrije končno,
Zbudite se iz okamnele groze,
Obudijo naj vas duhovi davnine,
Srečajte svoje prednike,
Objemite svoje potomce,
Pa ne pozabite za sabo vode spustiti.

S stropa večni zdaj odmeva,
Gledam vas in vas ne vidim,
Poslušam tišino,
Ki odmeva iz praznine,
Štirje so,
En nad drugim,
Podoba je človeka,
Zamrznjenega v večnem zdaj,
Zamrznjenega v večnem prej,
Zamrznjenega v večnem potem,
Vrag, ko crkne zamrzovalnik.

Stopite zdaj pred zrcalo,
Lačni boste siti,
Presiti boste umrli od lakote,
Stopite pod strop,
Poglejte gor,
Srečajte, česar ni,
Objemite praznino polnega,
Vse mineva,
Samo strop obstane,
Pa Bledu se poleti izognite.

Padel sem s stropa,
S sebe stresel stoletni prah,
Pogledal levo, desno, gor in dol,
Nasmehnil se zrcalcu,
Pomahal mu v pozdrav,
Zdaj pa grem na pizzo.

Anton v vodi, ki ni vino

Tam zadaj je skrit,
za gostilniškimi omizji,
iz grmovja kuka v ta svet,
maske mu niso dali,
pa mora tam ždet.
Ja, Anton Aškerc je ta stric,
nihče ne sme mu blizu,
saj kuga ni vesela dama,
je teta s koso, ki žanje davek.

Zgodilo se je v Ljubljani,
tistega leta 1912,
razvaline puste in molčeče,
še krokarji ne pridejo blizu,
pijančki zaključujejo zadnjo rundo,
zadržujejo bruhanja obrok,
veter piha, piska in šepeče,
imamo vlado z razprodaje,
v paketu tri za ceno dveh.

In o belem dnevu te je strah,
saj skoči nate angel,
Kje masko si pustil?
Stran od vseh,
birič te bo oglobil,
saj sove plašne gnezdijo po linah,
pozabljajo imena,
saj demenca je vladar.
Maske gor!
Ne otipavajte robe z golimi rokami,
prišel bo mož v črnem,
s krokarjem pod klobukom,
in z dementno sovo v roki,
njega mika zdaj neba modrina,
pri kruhu ne pozabite na pivo,
če žemlja spije štamprl, ga bom še jaz!
Mož v črnem pa v jok,
saj vino Tvit so razprodali.

In oživljajoči solnčni žar,
dajte gor perutničke in kotletke,
pa prilijte pivce za živce,
in črni mož mi napiše globo,
ker pritisnil sem na plin pregrobo.
Maske gor, saj to je ples v maskah,
pustne šege zavlekle se,
In skrite so v škratji luknji,
palčkov šest, saj eden je v karanteni,
mačeha pristala na intenzivni,
a lovec je na porodniški.
Resnica je satira,
tragedija se je v komedijo oblekla,
zato zaprli so teater groze,
saj mlad študent na mah je legel vznak,
iz zemlje stegnile so se roke skrivenčene.
O moj bog!
Iz buče naj bo župa bučja.
Burek so že razprodali,
jogurt je od včeraj,
pa listek s ceno so izgubili.

Žura še ni konec,
liter na liter palača,
Celjski grad je zrasel pred očmi mu,
pohitel je na akcijo,
saj tretjega hiša časti.
Krilati Pegaz pade vznak,
Anton odmaje se domov,
masko gor,
horuk v nove čase,
pa hrbte vsi nastavimo,
kjer se lomijo obljube oblastnikov,
vsakokratnih biričev,
ki skačejo od leve proti desni in nazaj.
Vsakokratne matrone,
peklenske javne hiše bivalke,
želele biti so vestalke,
a ostale so jim potovalke,
in so padle kot nedonošene padalke.

Namočimo Antona v vodo,
krstimo ga z vinom,
le predrago ne sme biti,
piškote pred potekom roka trajanja mu v malho dajmo,
z zlatimi ostrogami v boj,
naj premakne se že s položaja pri Oštirki,
na Pegazu naj zdirja čez lekarno,
in Apaurina naj ne pozabi,
v zadnji boj za zadnji par hlač bo šel,
v vodo se potopil,
slabo vino spil,
da odplakne ga do Rimskih Toplic,
kjer gre na rajžo po Aškerčevi poti,
obžaluje to pot mimo domačij,
kjer ni gostilne,
da bi s Pegazom nazdravil,
horuk v nove čase.

Padel glavni je junak Celjan,
tam vsakdo pade,
kajti vino je poceni,
žeja pa neskončna,
krčmarica dala je popust,
nazdravil Anton z Urehom,
skupaj sta zapela v noč,
horuk v nove čase,
maske so taprave,
prestrežejo ves smrad z višav.

Krčmarica splavarja je prevarala,
mu namesto vina kis prodala,
pa odplul je po Savinji.
Pritožil se, ko namesto vinca rujnega kis okusil.
Anton odmaje se domov,
pa okopa se v Savinji,
Ureh skoči na Pegaza,
burni akt je končan.
Cica, Mica, adijo pica!

In sloviti ta Celjan je naš,
med stranmi so zanimivosti,
še Novi Tednik kupim in vse izvem,
Omike luč si prvi ti zanetil,
Anton iz vode vrne se za Oštirko,
Ureh odjezdi in kupi si nove čevlje,
ko vodi plug po njivi za ročice,
Bog živi nas in ne ukini nam naše manire.

Dragi moji,
zabava je končana,
maske gor in domov,
to pridigajo nam dan in noč,
od devete zvečer do šeste zjutraj,
pa pamet v roke in pustite Antona,
naj za zidovi tam čemi.
Sanjam o dnevu, ko bo vse po starem,
in se vrne vse, kar je virus vzel,
mi pa znova družimo se,
Anton in Ureh naj se nam pridružita.

Zbudil se je Tisti,
in kot svinja sanjal je koruzo.

Le gomila.

Zakaj ste vzeli bombo?

Zakaj ste Kajuhu vzeli bombo?
Neumno vprašanje.
Kaj naj pesnik z bombo?
Njegova bomba so besede,
Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles,
O ja, seveda boste,
A odloži bombo prijatelj moj,
Saj si ravno s čage prišel.
Zagotovo vidiš gozdove bele.
Poglej tja preko.
Trubar te čaka,
Odložil je pero,
Poprijel je puško in motorko,
Da odžene pošasti Pogube.
Le proč sovrag!
Jutri gremo v napad,
V boj za staro pravdo,
Da odprejo nam gostilne,
Nas spustijo v trgovine,
In naužijemo se akcij posezonskega znižanja.
Zamenjam svobodo za odprto gostilno,
Kiklco prodala bom in masko si kupila.

Trubar, zgrešil si!
Ljudem raje piši o orungi gostiln,
Pridigaj ljudstvu o potrošniškem raju,
Katekizem je za staro šaro,
Ker nima listka s ceno,
Dajte mi teraso za kofetkanje,
Saj ni važno poreklo!

Vsi junaki zbrali smo se na koronskem žuru,
Saj ko stopim pred ogledalo,
Vidim edinega boga, ki ga priznam.
In ja,
Bobu Dylanu sem ukradel prstan v Veroni,
Stinga sem pozdravil,
A želo je čakalo na smetišču zgodovine - alternativne.
Avtobus odpelje,
Ti pa čakaš. Komu na čast?
Zijaš tja v svoj vek!
Kdo Španiji bo gospodaril?
Najboljši ponudnik,
A zagotovo ne kraljica,
Ki s kostmi pozira,
Da rumeni tisk ima svoj šov.
Kaj le s teboj, s teboj bo narod moj?
Nič.
Vse bo uredil najboljši ponudnik,
Le v Ikeo vsi,
Poklonite se novemu bogu!
Vse dobi prebarvani duh.

Le dvoje sivih vran,
Ena gleda gor,
Druga dol.
Pa maske so odvrgle,
Ubogi vrani,
Oglobili so ju,
In izpel je vse pesmi svoje.
Bum!
Umazane živali, najdite si svoj spomeniški podstavek!

Želite izvedeti več?

Pošljite e-goloba z vprašanji.