PROJEKTI

Kjer je domišljija doma

Domišljija poganja svet in tudi literaturo. Pisanje brez domišljije je samo reciklaža že napisanega.

Vsekakor prekrižarite to spletno stran, kajti tu je doma izvirna slovenska domišljijska literatura.

Povežite se:
Connect with us on Facebook.

Galaktična skupnost kratke proze

Na tej strani so razmetane drobtinice moje kratke proze.

Vse, kar je tukaj objavljeno, je namenjeno zabavi in razmisleku, nikakor pa ne služi politični korektnosti.

Seznam zgodb:

Odsev v sedmerih jezerih

Težko sem dihal. Kako ne bi, saj sem na hrbtu tovoril padalo. Odskočna rampa je bila tik pod vrhom. Zaradi vetrov sem se moral potruditi na vrh, če sem si želel privoščiti enega najlepših padalskih skokov na svetu. Od nikjer ne doživiš takšnega fantastičnega razgleda na tista čudovita jezera v naročju ostrih vrhov. Na zemljevidu piše Sedmera jezera, čeprav jih je v resnici nekaj več, a so tista brezimna samo majhne luže.

»Bojan! Počakaj! Kam hitiš?« me je klical prijatelj Miha. Njemu je bil to prvi skok z najvišjega vrha Velikega špičja. Razumel sem njegovo morebitno obotavljanje.

Obrnil sem se:

»Kako to, da jaz lažje nesem vamp prašiča? Očitno ni vse v vitkem stasu! Pohiti malo, če hočeš zaužiti najlepši razgled na svetu!«

»Ti greš skoraj vsak dan sem gor, a jaz sem komaj tukaj prvič.«

Zarežal sem se.

Zaslišal sem njegov zlovoljni izdih.

Na vrhu sem sedel na rob in ga čakal. Končno je prisopihal. Njegovo dihanje je prav zoprno odmevalo.

Dvignil sem se na noge:

»Greva? Si pripravljen?«

»Seveda!« je veselo odvrnil in očarano opazoval čudovito obarvano pokrajino.

Pognala sva se v globino, padala so se zanesljivo odprla. Užival sem v razgledu. Posebej navdušen sem bil nad odsevom veličastnih Saturnovih obročev na metanski gladini Sedmerih jezer.

Vinska arbitraža

Končno sem se rešil nadležnega strica Owen. Boringtrooperji so vsaj za nekaj dobri. Tako za šankom sem srebal pivo z Bilbom, ne preveč uspešnim politikom, ki mu ne uspe priti niti v mestni svet Mos Eisleya. Družbo sta nama delala še lokalni čarodej in dežurni doktor Sarumanom ter tihotapec in bodoči nadzornik NLB, Han Solo. Saruman je komentiral politično situacijo:

»Veste, ta arbitraža se je sfižila. Predsednik Sauron Veliki in imperator Donald D. Palpatin sta vsak na svojem bregu. Republika Mordor in Prvi red se nikoli ne bosta zmenila. Odkar so razsuli Imperij in pokradli, kar ni bilo pribito, sta si v laseh. Zlasti zato, ker se je Mordor polastil MercaSeratorja. Oba bi rada stopila v prevelike škornje Neda Terana. Pravim vama, prstan je samo pretveza, v resnici pa oba hočeta te napetosti, da lahko farbata folk. Brez tega bi vsi videli, da sta vse prodala tujcem. Komu mar za še en Edini prstan? Nikomur ne koristi prstan brez vode, ki bi jo lahko spremenil v vino?«

Han je zlovoljno vzdihnil:

»Kdor se bo dokopal do Edinega, ki iz vode vino naredi, ta bo monopolist na trgu Refoška in Terana. Slišal sem govorice, da jo je obema zagodel Harry Eryavi, ko se je na Potermaniji preveč igral s svetinjami nemrtvih in po pomoti iz oceanov vina naredil ocean slanice z vonjem po Voldemortovi scalnici. Vinske galebe je baje začaral v svinje bradavičarke. Tako je ostal samo še planet Zimišče.«

Moral sem pripomniti o svoji izkušnji s Pottermanijo, saj so me očarali tamkajšnji oceani Refoška:

»To so samo prazne govorice, da bi se v arbitražo vnesla zmeda in bi se vse skupaj zavleklo. Harry Eryavi je iz vinskih galebov naredil vinske mušice. Na Zimišče raje kar pozabite. Zasedel ga je Jon Snow in sova je sporočila, da tam ni več vina. Res zoprno. Ledu imajo za izvoz, a vino ...«

Han mi je pritrdil:

»Prav ima. Nedova glava na kolu pred Sauronovo palačo se še ni posušila, ko je propadel posel z vinom iz Zimišča. Boltoni so pili dan in noč, zato so vse spili in ni čudno, da jih je Jon sesul. Samo mezinček jim je nekam vtaknil ... Ves arbitražni spor je samo zaradi Pottermanije. Problem je v prstanu. Kdor ga bo imel, ta bo imel resnično moč. Pomislite na vse tiste oceane.«

Oglasil se je do tedaj molčeči Bilbo Bisagin:

»Ko govorite o prstanu, mislite tega?« in segel v zdrajsano popotno torbo in iz nje potegnil nič kaj ugleden prstan. Vsi smo pogoltnili slino, saj je samo eden Edini. Premagala me je radovednost:

»Kje si ga našel? Je to res to, kar mislim, da je?«

Bilbo je pomembno prikimal:

»Našel sem ga med smetmi na Endorju. Tisti plišasti škratje obožujejo kupe smeti. Najbolj jim teknejo rahlo popečeni in na smeteh dimljeni orki. Ker pa je Mordor prepovedal izvoz orkov, so se zadovoljili tudi z mano. Ko so me hoteli naložiti na raženj, sem vrh enega takšnih kupov zagledal nekaj svetlečega in to zgrabil. Prstan je sam skočil na prst. Čudil sem se, ker so začeli živčno vreščati, a jaz sem vse videl črno-belo. Kot TV moje tete Mare. Ni čudno, saj sem zanje postal neviden. Ena od lastnosti prstana je nevidnost. To ti prav pride, ko želiš komu vino spremeniti v vodo.«

Han ga je udaril po hrbtu:

»Ti kosmatonožni zmikavt! Veš, kaj moraš storiti za rešitev tega arbitražnega spora?«

Bilbo je zaupljivo prikimal.

Tedaj je v krčmo vdrl terminator in zakričal:

»Hasta la vista baby!« in začel vsepovprek streljati.

Vsi v kantini so skoraj enoglasno zakričali:

»Terminator! Ta teden že drugi, ki je zgrešil planet!«

Začutil sem zov sile. A ta zov še ni bil dobro fokusiran, saj sem čutil nekaj toplega v spodnjicah in po hlačnici. Pred terminatorja je skočil mož v črnem:

»Terminatorji ste kot virus. Razmnožujete se, dokler vsi ne umrejo od dolgočasenja ob vašem Hasta la vista baby,« in je vanj zaril roko. Terminator je obstal, oblila ga nekakšna črna smola. Saruman in Bilbo sta se spogledala. Saruman je pihnil:

»Elrond znova hodi v spanju. Odkar je kontaminiran z zelenoluskom, v sanjah misli, da je agent Smith. Ker je eden od arbitražnih sodnikov, Sauron zaradi tega zavrača arbitražni proces. Baje je okužen z Elrondovo okužbo.«

Bilbo je dodal:

»Moral bi kaj vzeti, da se spravi k sebi.«

Han je odkimal:

»Sauron je iz arbitraže umaknil svojega King Burgerja in trdi, da je Pottermanija njegov. Elornd je zbolel po tem, ko se je njegova hči, princesa, zaljubila v zapornika v Mordorju. Mu je bilo treba goljufati NLB? Najprej bi se moral vpisati v pravo stranko in potem krasti. Jaz sem zamenjal pet strank in bom s prvim postal nadzornik NLB, pa še popoldanski s.p., Šverc Komerc imam. Tako bo posel stekel, kot je treba,« zatem je potegnil pištolo in nepremičnemu terminatorju odpihnil glavo.

Agent Smith se je jezno obrnil:

»Počakati bi moral, da strelja nate!«

Han je pihnil v cev blasterja in mi pomežiknil:

»Vidiš Luke Skydrinker, bolje preventiva kot kurativa,« mi pomežiknil in dodal. »Čez nekaj let bodo nosili majice Han shoot first. To bo keša od pravic.«

Hrup okoli terminatorja se je polegel, vsi so se brezbrižno vrnili k svojim pijačam, ljubimkam, ljubimcem in nelegalnim poslom. Agent Smith se je spremenil v zelene kocke, zatem se je predvajal nekajsekundni reklamni spot »Prvi red je prvi« in na koncu izpuhtel. Te politične reklame so mi šle na živce! V kantino sta vstopili še dve skrivnostni silhueti. Eno sem takoj prepoznal. Obi Keno Bi! Kakšno olajšanje.

Obi si je ogledoval sledove terminatorjevega razdejanja in brcnil odstreljeno glavo:

»Skynet je jezen, ker je Sauron Veliki odstopil od arbitraže. Ob vsej širni galaksiji sta se oba zapela na tisto zaplato vina, kjer mogoče sploh ni vina. Pa še prstan ...«

Drugi prišlek, še kar zavit v črno kuto, hropeče doda:

»Bodimo pošteni, tudi Palpatin ima malce masla. Zraven sem bil, ko smo vdrli v Sauronov vikend in mu poleg Edinega prstana ukradli še najljubšo igračo, plišastega Joffreya, oblečenega v Barbkine oblekice. Najbolj pogreša uspavanko Winter is comming

Spogledal sem se z Bilbom:

»Zdaj mi je jasno, kako je to prišlo na Endor. Padlo je iz žepa mojega očeta. Ati?«

Hropeča pojava zakliče:

»Luke! Pridruži se mi in skupaj bova zavladala vinskemu trgu!«

Vse oči so se obrnile vame in znova v hropečo postavo.

Skoraj soglasno so zaklicali:

»Darth Vader!«

Saruman je posmehljivo spustil oči na lužico pod mano:

»Sila je v tvoji družini močna, a ne pri vseh na enak način.«

Ob tej posmehljivosti me je popadel sveti bes. Izvlekel sem meč in pritisnil na gumb. Zgodilo se ni nič, samo kratek huušk.

Obi Keno Bi se je zarežal:

»Padawan, zvečer ga moraš dati polniti. Tisti polnilec je za meč,« in strogo okaral Sarumana:

»Ti Sauronov vohun! Sfaliran čarodej, v bankrot si jedijski pokojninski sklad »Zadnji jedi«! Pusti mojega padawana pri miru. Bilbo!« se je posvetil še hobitu, »Si pripravljen na nalogo?«

Bilbo je zaskrbljeno prikimal:

»Moj ponos mora torej v oceane Terana in Refoška na planet Pottermanija.«

Saruman je zgroženo odkimal:

»Ne! Prstan moram jaz dobiti! Jaz in samo jaz! Potem bom premagal Saurona in Palpatina! Jaz bom zavladal Mordorju in Prvemu redu in postal bom gospodar vina v galaksiji! Vinski prestol bo moj!« Iz žepa je potegnil dvojni svetlobni meč, en del je sijal v rdeči barvi Mordorja, a drugi v modrini Prvega reda.

Obi Keno Bi je izvlekel meč in ga vključil – huuušk.

»Ti? Temu bom naredil konec! Enkrat za vselej! Tisti narkič Redagast bo z dovoljenjem Čevlarjeve uročil prstan in ko ga bo Bilbo vrgel v morje rdečega vina, bo nastal vinski kis znamke Voldemort. Ko bo kis požrl prstan, ne bo nihče več potreboval arbitraže.«

Darth Vader mu je prišepnil:

»Pa pohiti s tem, da si Čevlarjeva ne premisli. Saj veš, kako hitro spreminja svoje ideje in tarife. Ko ne bo več vina na Pottermaniji, ne bo več potrebe po arbitraži. Palpatin in Sauron ga bosta lahko znova žurala po starem.«

Han je nejevoljno odkimal:

»Škoda. To pomeni konec šverca vina. Mordor bo prišel v Shengen in adijo moji profiti. Ostala mi bo samo NLB,« in se je razvedril. »Mogoče bo Elrond večkrat naredil tisto z roko in bo zacvetel trg s smolo.«

Obi Keno Bi je potegnil mobija in zaklical:

»Scooty, potegni nas gor. Imamo Bilba in Edini prstan. Sarumana boš odložil pri Yodi, kjer bo odslužil dvajset let dolgočasenja z Yodinimi lekcijami! Dartha Vaderja pa vrni v prodajalno s piškoti.«

Vruum! Vsi so izginili. Na tla je padel samo Sarumanov dvojni meč, ki se je spremenil v reklamo za modni blog.

Ostal sem sam s Hanom:

»Kaj bova?«

»Beli hodci prihajajo in prav jim bodo prišli poceni krediti NLB, a še prej greva pobrati zavarovalnino za Tommena Baratheona. Vedel sem, da bo skočil z okna. Potem pa,« me je potrepljal po rami. »Kdo ve?«

Konec

 

Zbirka post-nadrealističnih mimo(strelov)

 

Venček po dva

 

Tovornjakar

Ta dolgotrajna vožnja me že živcira. Ups! Zopet sem izgubil nekaj galaksij med izogibanjem drugim vesoljem!

Klic

Nora je, ker me kliče. Vem, da me! Zastonj zdaj jamra, kako me pogreša. Bog je v Vicah prepovedal mobitele.

Prerokba

Prerokba je nevarna. Zlasti božja. Nisem bil prerokovan in zato je to vesolje ukinjeno. Napake se zgodijo ...

Hrček

Na drugi strani je pošast. Nič mi ne more, dokler je med njo in mano ta jeklena mreža. Kako fino je v slami.

Luna

Oni tam dol me ne razumejo. Brez mene ne bi nastale pesmi o plimi ali romantični mesečini.

Strani

Strani so polne črk. Objemajo me od spredaj in zadaj. Živim in spim med njimi. Lepo je biti knjižno kazalo.

Zavedanje

Drugega ni, samo te, po tleh raztresene kocke. Mama mi je zabičala – Nobene ne smeš razbiti. Vsaka je eno vesolje.

Vprašanje

Kaj se vse zgodi živemu? Ko se rodi, ziza mleko in dobi mlečne zobe. Ugrizne zombi in potem pacek noče jesti solate.

Srf

Naj se zgodi. Skočil sem na desko. Val me je nosil proti obali. Metan je boljši od vode, le obleči se je treba.

Ona

Z njo je križ. Rojen sem pod nesrečno zvezdo. Zakaj je izbrala ravno mene? Odtisa trojk bosta večno ostala. Večno.

Ukinitev

Predlagam ukinitev ljubezni. Bog je rekel, da se ljubezen daruje, a danes se vedno vpraša - koliko?

Sreča opoteča

Vam je jasno? Srečni ste zaradi dobitka na lotu. A ker ste dobili, vas je zapustila sreča. Zdaj ste tarča.

Pritisk

Da pritisnete name? Vem, bolelo me bo, kot boli vse moje sestre. Pač usoda vseh limon v ožemalniku za citruse.

Usoda

Gumb usode je usoden. Ne verjamete? Bog ga ima in čaka, kdaj bo pritisnil na gumb: Vaše vesolje je formatirano!

Konec

Za ukinitev slabih novic je treba čisto malo volje. Ko bodo ljudje nehali ljubiti in sovražiti, zmagamo mi, pajki.

Nerojen

Sebe imam najraje. Pred ogledalom vidim samo svojo ljubezen. A moj problem je, ker še nisem rojen.

Povejmo zdaj skupaj

Ta nora prerokba na oni strani Drugega. Kaj naj z njo? Predlagam vam, da pritisnete gumb za ukinitev. Sebe.

 

Nadrealno je nad realnim – zbirka 50-besednic

 

Jezerska gladina

Moja mati pluje po ravni gladini jezera. Otročički ji zvesto sledimo, kar ona naredi, mi ponovimo. Ves čas skrbno motri, saj je odprta gladina vedno zelo nevarna. Ves čas smo razpeti med napornim iskanjem hrane in oprezanjem za nevarnimi plenilci. Povsod so in oprezajo.

Najnevarnejši so dvonožci s pokajočo cevjo.

Ekstremni smuk

Ljubim športne izzive. Največji problem predstavlja pot do izhodišča. Tukaj ni žičnic, gostiln in ostalih dobrot. Vse je potrebno narediti na nogah. Povsod samo ledena pokrajina. Ko sem pogledal navzdol, proti dolini me je malce stisnilo. Vdihnem in se odrinem.

Zatem za hip uzrem Veliko rdečo pego in zdrvim navzdol.

Cvet mladosti

Ljudje smo različnih vrst. Nekateri ves čas cvilijo, kako jih to ali ono boli. Nikoli se ne veselijo, saj so zaklali otroka v sebi. Eni ob abrahamu že tridesetič praznujejo dvajseti rojstni dan, a drugi že tridesetič praznujejo petdeseti rojstni dan.

A nihče noče nesmrtnosti. Ta zagotovo ubija in ubije.

 

Haiku tris

 

Cvet

Cvet na travniku cvetel,

Sneg prekril poljane,

Kje obstaja odcveteli cvet?

 

Drevo

Noga tja še ni stopila,

Oko ga ni uzrlo,

drevesa torej ni.

 

Zlatolaska

Sama trepeta za ljubezen,

cvet ima v laseh,

čebela je prevarana.

Deveti maj

Ne vem, kako naj začnem s to zgodbo. Vse skupaj je bil običajen jutranji odhod po časopis.

Stekel sem po stopnicah. Nekaj me je zmotilo na tabli odvetnikov. Najprej so me presenetila nemško zveneča imena in napis Rechtsanwaltskanzlei. Čudno. Sveže pomladansko jutro me je predramilo. Obstal sem kot vkopan. V parku čez cesto so na drogovih plapolale velike zastave. Zgrozil sem se ob pogledu na velikanske vihrajoče zastave s kljukastim križem. Je kakšen štos? So se pohecali ljubitelji domobranskih izdajalcev? Že lani so jo ušpičili, ko so korakali oblečeni v domobranske uniforme. Komaj so ušli, saj Štajerska nikoli ni trpela narodnih izdajalcev. S to zastavo so prešli na ono stran zdrave zafrkancije. Saj sem strpen tudi do neokusnega, a to je preveč. Vame se je skoraj zaletel brezhibno oblečen mož. Strogo se je obrnil:

»Entschuldigung,« je trdo odrezal. Zamahnil sem z roko:

»Nič hudega.«

Naenkrat je postal pozoren:

»Was Sie gesagt haben?«

Zdrznil sem se. Pri vseh svetnikih! Kaj je tem ljudem?

Iz žepa je vzel mobilni telefon. Vsaj mislil sem tako. Na hrbtu naprave se je bleščal napis Siemens. Sovražno me je premerjal in zatem nekaj govoril v napravo.

»Kaj je tako čudnega?« sem vprašal. Gospod je s prstom pokazal name in ves zgrožen kričal:

»Unmarkierten Sklave! Unmarkierten Sklave!«

Ljudje so se obrnili proti meni in naredili nekakšen krog z mano v središču. Kakšna je to igra? Po ulici od trafike je proti meni teklo pet uniformirancev. Vsi so imeli na rokavih trakove s kljukastim križem. Srce mi je padlo v trebuh. Kaj se dogaja? Pojma nisem imel. Mrzlično sem tuhtal, kaj mi storiti. Možje so v rokah držali nekakšno orožje in besno kričali po nemško. Nikakor se nisem hotel soočiti, zato sem hotel steči stran od njih. Kaj naj bi?

Tedaj me je zadelo. V rami sem začutil pekočo bolečino. Naredil sem še nekaj korakov, zatem me je boleča sila ustavila. Niti vsa volja ni pomagala. Srce bi, a noge so odpovedale.

Možje so me dosegli. Razbral sem samo besede Unmarkierten, Sklave in Slave. Zbralo se je nekaj radovednežev in med sabo žlobudrali v trdi nemščini. Eden je celo pljunil name in se zadrl:

»Schmutzigen Slave!«

Potem me je zmanjkalo.

Kje vraga sem se zbudil? Kakšna je to nočna mora?

Možje v skafandrih me grobo odvlečejo v vlažno celico. Prepoznal sem prostore. Stari pisker. Na steni se je bohotila zastava Tretjega rajha. Zaklenili so za mano.

Zaslišal sem samo ječanje. Zaklical sem:

»Je še kdo tukaj?«

Nekaj časa so do mene prihajali samo zvoki trpljenja. Potem se je nekdo ohrabril in me ogovoril v čudno zveneči slovenščini:

»Bošk tu! M'lč, č'j'h nočš dobt.«

»Kaj se dogaja? Zakaj ste vi tukaj?«

»Ne'mno spršuj'š! Sloveski sžn'i s'tu najdmo tud zrad drobnh pr'krškav. M'lc napač p'gled v g'spdjar. Pjutršnj'm ns bdo otp'lal n'Teharj.«

Ničesar nisem doumel:

»Kaj je tam?«

»T'maš res skis'ne m'žgn. Teharj s'pr'vzgojn kamp. Ravn n'prav m'st s'ga stavl.«

»Kakšna je to mora?«

Težek glas je odvrnil:

»K'k čudn gvo'rš? T'je vsk'dan u'Rajh.«

Šele tedaj me je oblil pot. Po nekem čudnem naključju sem se znašel sredi res nore nočne more.

Zbudili so me ropot in trdi koraki. Skočil sem pokonci. Upal sem na bujenje v domači postelji. A še vedno sem ždel v vlažni celici. Ključavnica je zaškrtala. Eden od uniformirancev je potegnil neko napravo in izgubil sem zavest.

Zbudil sem se za mizo. Bolela me je glava. Zaslišal sem poznan glas. Dvignil sem boleče oči in znan glas je dobil znan obraz. Kaj vraga počne aktualni predsednik slovenske vlade v esesovski uniformi? Kje sem? Zakaj sem?

Mehanski glas prevajalnika je prevajal nemščino v silno okorno slovenščino:

»Jaz sem Landeshauptmann in Obergrupenführer Johann Janscha.«

Seveda! On je. Še glas mehanskega prevajalnika ima enako intonacijo. Malce sem se nasmehnil hecno zveneči slovenščini:

»Od nekod vas poznam,« sem rekel. On pa je trdo odvrnil:

»Vsi sužnji Spodnje Nemčije me poznajo. Vi ste čudežno nemarkiran.«

»Nemarkiran?« mi je izletelo.

Johann je trdo odvrnil in si popravil kapo s smrtno glavo, znamenjem esesovcev:

»Zadnjih trideset let smo mislili, da ne obstajajo nemarkirani sužnji. Končno smo uspeli vse poloviti, markirati in prevzgojiti. Pa se pojaviš ti. Kar iz nič, sredi Cilija,« se nasloni nazaj, z rokami si je podložil vrat in pokazal znamenje nasmeha, »Po svoje si znamenitost, zato sem se osebno potrudil. Imaš čast, ki je ni imel še noben podčlovek,« in se je znova nagnil naprej v grozečo prežo, »Osebno avdienco pri rajhovskem vladarju te dežele.«

Počutil sem se skrajno blesavo. Hotel sem nekaj vprašati, a me je prehitel njegov trdi glas:

»Takoj povej svoje podatke. Zakaj nisi čipiran? V rodilnici kampa za razplod vsakega novega sužnja čipiramo in programiramo.«

Vzravnal sem se in se zazrl v stroge esesovčeve oči:

»O kakšnih sužnjih govorite? Raje mi povejte, kam sem padel? Kakšna je to mora? Kje sem?«

Začutil sem grob udarec. Priletelo je po hrbtu. Nabilo me je na mizo. Če so to sanje, so preklemansko brutalne.

»Ne bom dvakrat vprašal? Kako si se znašel izven tabora Sklavijev?«

Skomignil sem z rameni:

»Lejte, zbudil sem se v lepo jutro, hotel sem iti,« a je znova priletelo po hrbtu. Oseba pred mano je nedvomno predsednik vlade. A ta oseba govori nemško. Očitno to ni Slovenija iz mojega spomina, temveč sem se znašel v bizarni izkrivljeni resničnosti. Trdo je ponavljal:

»Kako si prišel v mesto?«

»Gospod,« sem spremenil ton, kajti očitno se je nekaj strašnega zgodilo, »Ne vem, o kakšnih sužnjih in gospodarjih govorite? Kje sem? Kakšen dan je danes?«

Esesovskemu oficirju, slovenskemu predsedniku vlade ali karkoli je že bil, se je razpotegnil voščen obraz. Odložil je esesovsko kapo in zasijala je pleša, obrobljena z obročem sivečih las:

»Tukaj je Spodnja Nemčija, skoraj v srcu veličastnega Rajha. Suženjska govorica je prepovedana že od leta 1950. Tako so govorili tvoji rojaki, ki so nam pomagali pri iztrebljenju in prevzgoji podljudi.«

»Domobranci?«

Esesovec je prikimal in se zarežal:

»9. maja 1945 je bilo podpisano premirje. Evropa je naša, Rajh sega od Atlantika do Urala, Anglija in Amerika sta naši zaveznici v boju proti manjvrednim teroristom. Višek domobrancev smo na koncu vojne seveda pokončali. Saj jih nismo več potrebovali. Večina so postali hrana črvom na Teharju, v Hudi jami ali na Kočevskem.«

Obnemel sem. Nekaj časa sem zadrževal sapo.

»Ampak tudi vi ste po poreklu to, čemur rečete Sklavi. V mojem svetu ste predsednik vlade.«

Mož se je zresnil:

»Tvoj trenutni svet je Rajh, Tretji rajh. Če te že zanima, jaz sem tretji sin Josefa in Magde Janscha. Genski test je dokazal rasno ustreznost moje družine,« in je vame uperil zlobno sijoč pogled in zažugal, »Še enkrat mi nameni takšno opazko in spoznal boš še kaj hujšega od smrti v naših predelovalnicah podljudi. Nisi povedal, čemu si brez čipa! Zadnjih 30 let nismo naleteli na nikogar manjvrednega brez nadzornega čipa.«

»Gospod, ne vem, kako sem se znašel v tem vašem krasnem novem svetu. V mojem svetu ne poznamo čipiranih sužnjev.«

Mračno je odvrnil:

»Z vami sem bil nenavadno vljuden, ker ste zanimiv primerek. Vaš jezik je drugačen od tega, kar med sabo žlobudrajo sužnji. Se znate podpisati?«

Zožil sem obrvi in nejevoljno odvrnil:

»Znam še kaj več od pisanja. Tudi šteti znam do sto.«

Johann mi je pred nos porinil tablico in nekakšno pisalo. Poleg podpisa sem še dopisal:

Druže Tito, mi ti se kunemo.

Žive naj vsi narodi,

Slovenija, dežela na sončni strani Alp.

Johann je grdo nagrbančil čelo:

»Od kod ti prepovedani pamfleti? Tita so ustrelili leta 1946 kot nevarnega boljševiškega terorista.«

Debelo sem ga pogledal:

»Kje? Nekaj je iz vrtca, nekaj iz srednje šole in nekaj iz reklamnega letaka Slovenije, če smo že pri tem, ene od osemindvajsetih držav Evropske unije.«

Johann se je nagnil naprej. Na očeh se je zrcalilo popolno presenečenje:

»Evropska unija? Reče se Nemška unija. Združuje osemindvajset dežel Rajha.«

 

Pomel sem si oči. Sunkovito sem se ozrl okoli sebe. Na televiziji je kazalo obupane nesrečnike, kako se poskušajo prebiti mimo žice. Spiker je omenjal teroriste in zmago stranke, ki zahteva še več žice.

Sam zase sem vzdihnil:

»Znova sem doma. A Rajh mogoče sploh ni tako daleč.«

Predsednik vlade

Zgodba je poklon svetu robotov Isaaca Asimova in romanu Roboti so med nami lani preminulega dr. Vida Pečjaka.

Favorizirana stranka je na volitvah doživela ponižujoč poraz. Dotedanji premier Klemen Dvornik je z ekipo jezno zapustil Cankarjev dom.

Velika limuzina je trdo speljala. Prizorišče je ves poklapan zapustil skupaj z vodjem volilnega štaba. Ob tej bridki uri poraza je poleg sebe trpel samo Miho Podkupnika:

»Miha, kako se je lahko to zgodilo?«

Plešasti mali mož s smešnim kljukastim nosom je skomignil z rameni:

»Ne vem,« je oklevajoče odvrnil. »Še pred mesecem dni je bila Janezova stranka svetlobna leta daleč, mi ...«

Klemen ga je grobo prekinil:

»Očitno svetlobna leta niso nekaj nemogočega,« in je jezno pihal. »Pristali smo na tretjem mestu, celo za Levičarji, a Janez je zbral absolutno večino. V žepu smo imeli televizijo in ostale medije, preko svojih kanalov smo jim zaukazali oboževanje vladavine naše veličastne stranke. Veliki posel nas je zalagal z denarjem. Z zadnjo privatizacijo so naši prišli do plena. Vsem je šlo lepo, saj ni lepšega od zapravljanja s tujo denarnico. Povsod so naši in sistem daj – dam lepo deluje. Saj oblast je zato, da skrbiš zase in za svoje. Kljub vsemu smo pristali daleč zadaj! Poljubili smo smrdljiv prah poraza. Tisti pravičnik bo vse uničil!«

»Po anketah smo, ...«

Znova ni končal stavka:

»Anketa ne določa volilnega izida! Moral bi te odpustiti v trenutku, ko so prišli prvi neuradni rezultati. Vendar te ne bom, ker ne boš razočaral svojega šefa. Še pred ustoličenjem boš ugotovil skrivnost njihove prevare. Ne moremo vse, kar smo ustvarili, prepustiti tistim pravičniškim puritancem.«

Miha je pogoltnil slino. Klemen je vzdihnil:

»Ne vem sicer kaj, vendar me glede vsega skupaj preganja silno neprijeten občutek. Janez lahko udobno vlada čisto sam, brez zjebanih koalicijskih izsiljevanj in trgovanj. V posteljo bo zagotovo potegnil še tisto hinavsko, zeleno pofarbano komunistično kurbo Zojo in skupaj imata udobno ustavno večino. Še nikoli ni imela nobena koalicija ustavne večine.«

Avto je zapeljal pred vladno stavbo. Potnika sta izstopila, a sintetik odpelje avto v parkirno hišo, kjer bo počakal na znak svojega lastnika.

 

Klemen se je zavalil v fotelj. Kmalu se bo moral ločiti od tega fotelja, velikanskega holozaslona, veličastnega panoramskega okna, varovanja in drugih ugodnosti. Sintetik za mizo je opravljal vsakodnevno delo. Odrešil ga je nadležne birokracije.

Sintetiki so največja pridobitev zadnje industrijske revolucije. Čeprav je od standardizacije protokolov, aplikativnih normativov in podpisa sporazuma v Pekingu minilo slabih dvajset let, se zdi, kot da so sintetiki med nami že celo večnost.

Es Timi, še en sintetik v predsednikovi službi, je vstopil v pisarno in hreščeče najavil gosta:

»Gospod predsednik, doktor Herman Ogrin vztrajno zahteva osebno avdienco. Zahteva jo na osnovi osebne prošnje gospoda Mihe Podkupnika. Ni na seznamu najavljenih gostov.«

Klemen se je spomnil svojega mentorja pri magistrski nalogi. Kaj ima moj nekdanji mentor pri razlagi volilnega rezultata? Rahlo je pihnil skozi ustnice in namignil Es Timiju:

»Spusti ga sem.«

Sintetik je nerodno prikimal in že je zaslišal robato govorico starega kibernetika. Neolikano je zakorakal v pisarno in s pogledom ošinil Es Andreja. S težkimi koraki je prihrumel do velike mize in z dlanjo namerno prekril enega od holotransmiterjev. Slika je zatrepetala in izginila. Takoj je srdito spregovoril:

»Ti samovšečni prasec, res si slep!« in se za hip obrnil proti Es Andreju in ni pustil predsedniku vlade do besede. »Saj veš, da te, seme pokvarjeno, nimam rad, ker si izdajalec. Svojo rit si prodal političnemu kupleraju. Že dvajset let nisem šel na volitve, ker nobena od strank nima niti zametkov hrbtenice in mozga. Vsi politike ste prostitutke, iz države ste naredili nagnusni bordel zlorab ostankov države. Volitve si sramotno izgubil in imamo čudežnega zmagovalca. Kaj počnete vsi, ki se vas tiče ta sramota? Guncate afne in se smilite sami sebi? Očitno sem slab profesor, saj se nisi ničesar naučil.«

Klemen je skočil na noge in nagrbanči čelo:

»Gospod profesor, nisem jezen, ker ste brez manir, vendar ne prenesem takšnega tona. Pred mano robantite kot našopirjen pav! Preidite na bistvo!«

Profesor se je vzravnal, holozaslon se je obnovil:

»Si uspel pognati v pogon obe možganski celici in si postavil vprašanje, zakaj te je na volitvah tako ponižujoče pretepel nekdo, za katerega še pred tremi meseci ni nihče slišal?«

Klemen je stisnil ustnice:

»Zimzelena klasika, ljudje ne marajo resnice. Janezovi so zmagali, ker, ...«

Profesor mu je ne preveč nežno vskočil v besedo:

»Bla, bla in še enkrat bla! Vaši plakati, reklamni spoti in nastopi niso bili nič manj pocukrani in polni praznih obljub kot reklame ostalih strank. Bili ste v prednosti, ker imate v žepu vse, ki lahko vplivajo na javno mnenje. Vsi socialni inženirji so predli mrežo samo zato, da se ohrani obstoječ tok denarja. Torej malo za javno dobro, več za v žepe podpornikov in zaslužne. Klasika. Janezovi Novi demokrati so samo obljubili, vse gre za javno dobro in nič za provizije in razne anekse. Stranki se ločita samo po tem, da si tu ti šef, pri njih pa se to ne ve.«

Klemen je nejevoljno odkimal:

»Kako ne vemo? Seveda vemo. Janez Čistnik je predsednik stranke in spretnejše gobcalo ...«

Znova ni končal stavka. Profesor se je začel na glas krohotati:

»Ta je pa dobra.«

»Kaj je tu smešnega?«

»Smešnega? Kako dolgo je ta Janez na sceni?«

Klemen je prebledel:

»Tista mevža Goran je pač v gate naredil potičko in dva meseca pred volitvami jim je ostal samo nekdo z ulice.«

Profesor se je nehal krohotati in je ošvrknil Es Andreja:

»To ni to. Bom iskanje odgovorov zastavil malce drugače. Vidiš svojega službenega sintetika? Kako veš, da je sintetik?«

Klemen je zmajal z glavo:

»Kako? Vi ste izkušeni kibernetik in dobro veste.«

Profesor se je strogo namrščil in pogladil po redkih razmršenih laseh:

»Jaz vem, kaj pa ti? So se ti zaradi političnega bikovega dreka skisali možgani?«

»Kam ciljate?«

Profesor se je trknil na čelo:

»Res me čudi, kako si prilezel v to pisarno. No, očitno lahko sem pride vsakdo. Dobro poglej Es Andreja! Kako veš, da je sintetik? To moraš na izust vedeti tudi ti! Kako bi drugače lahko izdal Zakon o obveznem zavarovanju sintetikov?«

Klemen je skomignil z rameni:

»Samo zato, ker sem vljuden človek, vam ustrežem.«

»Meni že ne,« je zlovoljno zamrmral. »Temveč sebi.«

Klemen je preslišal opazko:

»Najprej se že na videz loči tudi od vas ali mene.«

Profesor se je kislo nasmehnil.

»Nadalje njegov počen glas.«

Profesor je prikimal. Klemen naveličano nadaljuje:

»In seveda njegov govor. Tako uslužen ni niti zaslužni član stranke, ki hoče v državni upravi zaposliti svojega razvajenega debilnega froca.«

Profesor je dvignil prst:

»Natanko tako! Uslužno govorjenje, skoraj lezenje v rit. Si kdaj slišal sintetika preklinjati, se prerekati s človekom?«

Klemen je oprezno odkimal. Profesor je navdušeno nadaljeval:

»Ta tvoj Drejček je tretja generacija sintetikov. Kaj je njihova temeljna izboljšava glede na dvojko?«

Klemen je naveličano vzdihnil:

»Mislim, da generacije sintetikov nimajo vpliva na volilni rezultat.«

Profesor se je znova zakrohotal:

»Si že slišal za četrto generacijo in predvsem humanoidno variacijo?«

»Bi moral?« se je naredil nevednega in hoče še nekaj reči. Profesor mu ni dal besede in mračno pribil:

»Nekdo na tvojem položaju, zlasti pa ti, bi moral poznati vsaj splošni razvoj sintetikov. Z mano je kolega Miro. Ga lahko pokličem?«

Klemen je dvignil roke v znak predaje:

»Če že morate.«

»Moram,« je jedko odvrnil in predsednik je namignil Es Timu.

V pisarno je elegantno vstopil brezhibno urejen gospod. Nihče mu ne bi pripisal poznanstva s tem, malce trčenim profesorjem. Ustnice so se mu razlegle v uglajen nasmeh:

»Dober dan, gospod predsednik. Želite, profesor?«

»Miro, si že slišal za humanoidno varianto pravkar predstavljene generacije?«

Miro je vljudno odvrnil:

»Seveda sem. V četrti generaciji bodo končno dobili svoj smisel.«

Klemen je zlovoljno pihnil:

»Kaj mi hočete povedati?«

Profesorju so oči kar žarele:

»Počasi, naj ti razložim na svoj način. Tudi tretja generacija je še vedno podvržena tako imenovani napaki prioritete. Že malce spreten laik zlahka zablokira nekaj tisočakov vredno napravo. Za hip odmislite štorasto pojavo vašega pomočnika. Kaj, če bi bil na pogled podoben Miranu? Tehnologija za izdelavo humanoidnih sintetikov je starejša od nevroprocesorjev s Protokoli. Uspešni so samo na trgu seksualnih lutk. Drugače pa so doživeli neuspeh, saj nihče ni hotel v svoji bližini debilov. Bi vi hoteli človeku podobnega Es Andreja?«

»Kar srh me oblije ob tej misli.«

Profesor je zadovoljno prikimal:

»Prav imate. Ljudje so v zori sintetikov glasovali z denarnicami, zato so humanoidi tako klavrno propadli. Najdete jih samo v posteljah obstrancev, ki si ne morejo najti prave ženske. Drugi in Tretji protokol sta preokorna za daljše igranje privida človeka. Kaj pa četrta generacija?« in se obrne proti molčečemu Miru. »Miro, v čem je temeljni napredek četrte generacije?«

Miro je vljudno prikimal in z lepim, dasiravno monotonim glasom odvrnil:

»Največji napredek je nedvomno storjen na področju vejanja prioritet Drugega protokola, dopolnitvi pojmovnika Prvega protokola in zlasti silen napredek odnosa Tretjega do Drugega protokola.«

Profesor je vrtal naprej:

»Povej to v laičnem jeziku.«

Miro je znova prikimal, ustnice so se mu razlegle v plitev nasmeh in znova je monotono nadaljeval:

»Sintetik zaradi konflikta ukaznih prioritet ne bo postavljal neumnih vprašanj. Posebej je okrepljen samoohranitven nagon v odnosu do Drugega protokola, kar odpravlja zabavanje objestne mladine z načini samouničevanja.

Zaradi veščega interpretiranja okoliščin so sposobni sprejeti veliko javnih služb,« je za hip umolknil kot bi iskal besede. »To je bilo s tretjo generacijo skoraj nemogoče.«

Klemen se je nasmehnil:

»Ko bo svinja sanjala koruzo.«

»Poglejte Mira.«

»Čemu?« se je Klemen branil in za hip pogledal brezhibni obraz profesorjevega sodelavca.

»Kakšen se vam zdi?«

»Kakšen? Pač kibernetični frik! Dolgočasen, kot so dolgočasni stroji, s katerimi se druži. Edino oblečen je človeško. za razliko od vas, ki še vedno ne veste, kaj je dostojna obleka.«

Profesor je sklenil roke na trebuhu in Miru nič kaj nežno ukazal:

»Miro, postavi dlani na mizo!«

Miro je ravnodušno položil dlani na mizo.

Zatem mu je še trdneje ukazal:

»Udari me, kolikor močno me lahko!«

Miro je mehko odvrnil:

»Če želite,« in dvignil roko, a profesor je ostro ukazal:

»Slava pametnim!« in Miro se je postavil v osnovni položaj in obmiroval. Oči so ostale odprte, veke so obmirovale.

Klemen je prebledel:

»Hočete reči, da je,« in oči uperil v mirno zamrznjeno Mirovo postavo. »Miro je,« so mu zastale besede in pogoltnil je slino.

Profesor je ravnodušno nadaljeval:

»Miro je sintetik. Pravzaprav je Es Miro Cmerič. Vzel sem jedro novega Siemensa in ga vstavil v malce sfrizirano humanoidno telo predprejšnje generacije. Vidite, ustavila ga je varnostna koda, drugače bi mi primazal or'nk klofuto. Programiral sem ga za vlogo človeka. Veliko mi je pomagal psiholog, specialist za implementacijo protokolov.

Na konferenci Evropskega kibernetičnega društva sem Es Mira spravil v upravni odbor. Dokler nisem izrecno opozoril na resnično naravo svojega vljudnega spremljevalca, je Es Miro povsod uspešno igral človeka, četudi se je znašel med strokovnjaki za sintetike.«

Profesor se je znova posvetil svojemu »sodelavcu«:

»Slava debilom!« in Es Miro je znova oživel. Mehko je prikimal in na profesorjev namig nekako otožno dejal:

»Gospod predsednik, jaz sem sintetik.«

Klemen je besno odkimal:

»Čakajte, to ne more biti res. Vi me vlečete za nos. Mogoče se hočete malce ponorčevati iz mene.«

Profesor se je nasmehnil in očitno užival ob predsednikovem razburjenju:

»Es Miro ima vse, da lahko verodostojno igra človeka, tudi glede telesnih izločkov in drugih funkcij.«

»Torej trdite, da gre vaš stroj scat?«

Profesor je navihano prikimal:

»Tudi tvojo ženo bi zadovoljil, najbrž bolje od tebe. Orodje ima. Že prva generacija sintetikov je prav dobro služila človeški pohoti. Ljudje vsako noviteto najprej uporabijo za seks in vojno.«

»Ampak, čemu ta cirkus? Moj dragoceni čas kradete s tem, da se hvalite s svojim state of the art sintetikom.«

»Res?« je profesor povzdignil glas. »Kaj če vam razkrijem, da vas je na volitvah najbrž premagal Miru podoben sintetik?«

»Čakajte!« je zgroženo odkimal. »Ta vaš tehnični čudež je lahko vaš asistent, če si ne morete najti človeške družbe, a za tako izpostavljeno funkcijo,« je še kar besno odkimaval. »Ne, to ne more biti res. Trdite, da je Janez Čistnik pravzaprav Es Janez Čistnik?«

Profesor je ravnodušno prikimal:

»Najbrž vas je grdo porazil ravno Es Janez Čistnik. Z vašim cuckom Mihom sva proučila vse njegove govore in vse dostopne video posnetke. Verjemi mi, če veš, kaj iščeš, se za človeško fasado ne more skriti še tako sofisticiran sintetik. Veste, ljudje so večinoma brezumne ovce, ki sledijo svoji porciji ovsa, večerni dozi reality poneumljanja in ostalemu, kar ne zahteva nikakršnega umskega napora. Volilno telo je zaradi stoletnega spretnega družbenega inženiringa elit iz ozadja samo homogena zmes idiotov z refleksnim nagonom za zadovoljitev želje po užitku in igrah. Volili so tistega, s katerim so se lahko podzavestno identificirali.«

»Identificirali?«

Profesor se je prav prostaško zakrohotal:

»Ne vem, kako ste dobili prejšnje volitve, če me sprašujete tako osnovne stvari! Sintetik je najidealnejši vladar za trop apatičnih človeških ovac.«

Klemen je skočil na noge, se obrnil proti veliki stekleni površini in zrl na gomazenje globoko pod sabo:

»In kako lahko razkrinkam tako imenovanega Es Janeza? Kje je pravi Janez Čistnik?«

Profesor se ne neha režati:

»Pravzaprav,« je kislo zaključil. »Mogoče sploh ni pravega Janeza Čistnika. Komu mar?«

Klemen je mračno odvrnil:

»Pa še kako nam je mar. Ne morejo nam vladati sintetiki!«

Profesor je prostodušno odvrnil:

»Sintetiki v politiki so še najmanjše zlo od vsega, kar nam počno finančne elite. Bodimo realisti, sintetiki tudi v politiko prinašajo nujno optimizacijo poslovnih procesov,« in je stopil poleg premiera in spustil pogled na ulico pod sabo. »Ne slepite se vendar! Ljudske množice, demos, so samo trop neumnih ovac, namenjenih striženju.«

Klemen je obsedel. Vedel je, kaj mora storiti.

KONEC