Poezija magije in mistike: 22 poti Uma
Bojan Ekselenski pripravlja novo pesniško zbirko.
Tudi ta se ukvarja z veličastnimi stvarmi,
Bojan se v tej pesniški podobi posveča 22 potem Uma. Nadaljuje tam, kjer se zaključi
Tako je Bog govoril. Torej nekakšna pesniška saga ...
Vsaka od teh poti je upodobljena v sliki in simbolu. Vsaka pripoveduje zgodbo o neskončnih možnostih končnega človeka. V tej pesniški zbirki ne prevladujejo klasične pesniške oblike, saj gre večinoma za t.i. mistično in metafizično obliko (brez dodanih sredstev za vzpon po lestvi k božjim stopalom).
Samo en Um je neskončen in to je božji Um.
Poslušajte torej njegovo zgodbo, ki odzvanja v umu vsakogar od nas. Prisluhnimo mu.
Za pokušino je tukaj ena od pesmi zadnjega poglavja Svet:
Padel sem s stropa
Narisal sem se,
Podpisal tja gor,
Poglej jih te mravljice,
Gomazeče vsepovsod,
Zame so vse kloni enega in istega,
Mašine iger, žretja, prerivanja in žuranja,
Mrgoleče tekajo sem in tja,
V kaosu svojega reda,
Entropija njih je sovražnik,
Med njimi trepeta nešteto zanikovalcev in brezbožnikov,
Izkoristil bi kupon za petindvajset odstotkov.
Pogledal bom kvišku,
Tam začne se začetek neskončnega,
Tam je konec končnega,
Umetnik je zrcalce,
Povej mi zrcalce,
Kdo najbolj kul v deželi je tej!
Nisem jaz?
Zrcalce nisi več čarobno,
Lažnivo me varaš,
Resnice ne poznaš,
Ker nisi zrcalce na pravi steni,
Ukradel sem Prešernu fige, ki jih je kupil v akciji.
Štirje so na vrhu,
Angeli krilati, na nebu lažnem lebdijo,
Made in Italy piše jim na krilcih,
Iluzijo obudijo,
Šest jih je stražarjev nemih,
Na vrhu čakajoči ždijo na svoj neskončni trenutek,
Publika z balkonov zre v ponor iluzije,
Groza ali strah zrcali se v očeh,
Zamrznjeni v trenutku,
Čakajo duha, da življenje jim preda,
Štirje stolpi pno se kvišku,
Sekajo nebeški svod,
Neskončno prekrije končno,
Zbudite se iz okamnele groze,
Obudijo naj vas duhovi davnine,
Srečajte svoje prednike,
Objemite svoje potomce,
Pa ne pozabite za sabo vode spustiti.
S stropa večni zdaj odmeva,
Gledam vas in vas ne vidim,
Poslušam tišino,
Ki odmeva iz praznine,
Štirje so,
En nad drugim,
Podoba je človeka,
Zamrznjenega v večnem zdaj,
Zamrznjenega v večnem prej,
Zamrznjenega v večnem potem,
Vrag, ko crkne zamrzovalnik.
Stopite zdaj pred zrcalo,
Lačni boste siti,
Presiti boste umrli od lakote,
Stopite pod strop,
Poglejte gor,
Srečajte, česar ni,
Objemite praznino polnega,
Vse mineva,
Samo strop obstane,
Pa Bledu se poleti izognite.
Padel sem s stropa,
S sebe stresel stoletni prah,
Pogledal levo, desno, gor in dol,
Nasmehnil se zrcalcu,
Pomahal mu v pozdrav,
Zdaj pa grem na pizzo.
Vas zanima Bojanovo pesniško in drugo ustvarjanje?
Pošljite e-goloba:
