Bojanova bralnica
Najprej naj vas opomnimo na certifikate, ki (samovoljno) pripadajo tej strani, polni sladke prozne marmelade.
Z branjem sladke, osladne in polnomastne proze se vam ne bosta dvignila sladkor ali holesterol. Lahko pa se vam dvigne raven razpoloženja. Tudi srčni pulz se vam lahko pospeši od vsega dobrega.
Za prvi gušt prilagam odlomek iz zgodbe:
Prvi in zadnji stik
Opoldne sem se spravil k zasluženi malici. Najbrž sploh ne bi opazil posebnosti tega dne, če ne bi hotel na mobiju pogledati na uro.
Kako se mi je lahko tako hitro izpraznil? Vprašanje sem odplaknil z odgovorom, se zgodi in si tega nisem preveč gnal k srcu. Ampak vrag je vzel šalo, ko sem zagledal padanje potniškega letala. Oblil me je hladen pot. 2 + 2 bo vedno 4. Zlasti v fiziki, ki je moja domena. Pozabil sem na malico. Gozdnemu vrvežu se seveda ni dogajala moja nova »švicarija«. Bledo sem zrl v nebo in, glej ga zlomka, še eno letalo je izgubljalo višino. Zaslišal sem tudi zvoke oddaljene eksplozije. Zagotovo ne gre za epidemijo padanja letal! Groza. Kaj doživljajo ljudje tam gor? V koliko jezikih molijo za svoje duše?
Ni druge, kot vrnitev domov. Njiva bo že počakala. Pritisnil sem na daljinca za odklep avtomobila, a se ni nič zgodilo. Vraga! Prazna baterija? Nemogoče je mogoče? Nekajkrat sem globoko vdihnil. Rezerva. Na srečo sem imel rezervo. Vikend ne more brez rezervnih baterij in podobnih drobnarij. Pritisnil sem na stikalo za luč, a se ni nič zgodilo. Žarnica ni ubogala.
Fak vseh fakičev! Še ena prazna baterija? Sončna elektrarna dela na polno, še zjutraj je bil indikator do konca. Preveril sem! Takšen baterijski sklop se ne more izprazniti kar sam od sebe. Nikakor! Pozimi je baterija držala osem dni skoraj brez sonca. Poleti pa še nikoli ni padla pod tričetrt. Zdaj pa ...
Zaslon na omarici ni kazal znakov življenja. Še v truplu je več energije. Pravo zborovanje fakičev!
Potem se mi je v temi zmede počasi začelo svitati. Letala padajo, mobi je prazen, daljinsko odklepanje ne deluje, hiša je ostala brez elektrike. Kaj naj? Aha! Baterija! Mrzlično sem odprl predal v delavnici in s prepoteno roko hlastnil po staromodni baterijski svetilki. V hipu sem najprej zmolil priprošnjo, naj le dela, naj le dela. Stisnil sem stikalo in pokazal se je snop odrešujoče svetlobe. Znova sem seštel 2 + 2 in, uganili ste, znova je rezultat 4. Ni težava v bateriji, temveč elektroniki. Žal je sodobni avto računalnik na kolesih, zato sem vedel, da ga ne bom spravil v pogon. Drugače pa je s hišo. Rezervno elektroniko na srečo imam, saj gre pri izvedbi napeljave za domače delo. Arduino in to ... Maherji za samogradnje elektronike dobro veste, o čem govorim.
A vikend lahko počaka. Domov sem lahko prišel samo na en način ... Pot pod noge, za zdravo srce. Tako so rekli v nekih drugih časih.
