
Magijska gimnazija Lubliana: Gralova skrivnost
Sveti gral je po izročilu čaša, iz katere je Jezus pil vino pri zadnji večerji. Starofrancosko sangreal pomeni tudi sveto kri, ki je odlično izhodišče za različne teorije (zarote?). Posebej pomenljiva je znamenita slika Leonarda Da Vincija - Zadnja večerja.

Simbolika slike kar vabi k različnim teorijam o simbolnem pomenu dogodka in svetega grala (čaše). Pozoren opazovalec bo opazil komplementarne barve oblačil Jezusa in Marije Magdalene, nadalje prostor med njima v obliki keliha ipd. Tudi posebne čaše ni. Pozornemu opazovalcu je prepuščeno ugotavljanje še nekaterih podorbnosti, ki dajo misliti.

Obilni dražilnik in dodatki
Brezplačno so na voljo polnomastni dodatki (Knjiga Dodatki gralove skrivnosti) in dražilnik (PDF knjiga)
![]() |
![]() |
|
Dražilnik: Magijska gimnazija Lubliana: Gralova skrivnost 1 ISBN: 978-961-96783-8-1
|
Dodatki Gralove skrivnosti (Magijska gimnazija Lubliana: Gralova skrivnost 1) ISBN: 978-961-96783-9-8
|
Nekaj o vsebini
Minli sta dve leti od usodnih dogodkov v Koloseju ...
Nadaljevanje pripovedi se začne idilično. Peter Lomnik se sprehaja med znamenitimi Visečimi vrtovi cesarske palače v Bagdadu. Kalifa Mohamed II Ad-Dinu Jusuf Ibn Ajub, perzijski vladar je skrivoma nudil zatočišče Petru, mlademu Eneju Gneju Pompeju in skupini templjarjev, ki so spektakularno izvlekli Petra iz Koloseja.
Petrov beg je povzročil ogromno nelagodje mogočnemu Omizju magijskih cehov in rectorju, zastopniku Ipsissimusa v času njegove odsotnosti.
Klavdijo Avgusto Lorensis je čakala usoda posvetitve v Red Svete Rozalije na Meliti (Malti). Posvetitev pomeni magijsko odstranitev iz sveta. V trenutku vstopa v Red ves svet pozabi na obstoj nove sestre in ta sestra pozabi na ves svet zunaj samostanskih zidov. Posvečena sestra do smrti ne zapustit ogromnega samostanskega kompleksa.
V trenutku posvetitve na Vse svete v red Svete Rozalije bo Klavdija izginila iz življenja vseh in njeno vlogo bo prevzela mlajša sestra Konstanca, ki bo s tem postala nobilis imperatore. Od goda Svete Rozalije do posvetitve na Vse svete nastopijo Dnevi tišine ...
Peter in templjarji se ne strinjajo s takšno usodo.
Reševalna akcija se začne ob perzijski podpori na dvoru Ptolemejev, egiptovskega vladarja, enega od skritih Petrovih zaveznikov.
Toda na mejni kontroli se zaplete ...
Najprej obilna likovna galerija:
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
![]() |
||
Do izida knjige se zabavajte z izbranimi odlomki.
000 - Neskončna luč
Večni so, Večni so bili, Večno bodo. Od Zore časov, ob prazačetku Kaosa, v vsakem središču Neskončnosti, Bogovi so bili in niso bili. Plavali so v brezobličnih vodah Teme v Praznini.
(Sauthenerom: Davni – 1)
![]()
Actus voluntatis condensatur et dissipatur.
(Dejanje volje se zgosti in razprši.)
![]()
Dve leti hitro minejo.
![]()
Minute mučne tišine so se iztekle v obtožujoče šviganje od mame Helene do dedija Jožefa. Ela je osredotočeno zrla predse. V mislih je vročično predelovala mamine besede. Oba sta čakala na njen odziv. Končno je sestavila vprašanje:
»Kako je spomin na brata izginil in se zdaj vrnil? Zakaj šele zdaj? Še včeraj nisem niti slutila, da sem imela brata? Kako je umrl in kje je pokopan? Ne vem, kako, a zdaj ga nekako čutim,« je zasanjano dodala, »kot nekakšen odmev. Echo per infinitum nihilum. Tega ne znam opisati z besedami.« Pomikala je oči od mame do dedija in nazaj. Mati je skomignila z rameni in trpko odvrnila:
»Boš ti?«
Dedi je prikimal in se ob olajšanem maminem vzdihu posvetil vnukinji:
»Delni spomin nanj se je vrnil zaradi magijskega gena XY. Njegovo izginotje je v zvezi z življenjem,« je pogoltnil slino in iskal primerne besede. »Povezanim ravno s tem genom. Ne smej se in komentarje o tem prihrani za kakšno zabavnejšo priliko.« Spomnil se je Petrove reakcije ob novici, da je nosilec magijskega gena.
Ela je skočila na noge:
»Komentarjev naj se vzdržim?« ju je rezala z vročičnim pogledom. »Najbrž je tudi moj nesrečni brat postavil vprašanje,« in razširila zenice. »O kakšnem genu govoriš?«
Dedi je mračno dvignil glas:
»Vsakdo ob takšni novici postavi tudi kakšno neumno vprašanje. Magijski gen se prenaša izključno po materini strani. Njegov edini znani fenomen je sposobnost potovanja v vzporedno vesolje, vzporedno Zemljo, ki se tam imenuje Adamija. Za to priliko je to dovolj.«
Ela je skočila na noge, skoraj prevrnila stol, besno zakorakala proti oknu in molče zrla na pusto ulico. Mati je hotela nekaj reči, a jo je dedi prijel za roko, in oprezno zašepetal:
»Pusti jo. Vsi smo bili v njeni koži in vemo.«
Sunkovito se je obrnila in znova oba prerezala s srepim pogledom:
»Kaj vesta o tem, kako mi je? Pojma nimata! Niti najmanjšega pojma! Čebulita o nekem genu XY. Sredi noči sem se zbudila in v spominih se je pojavil Peter Lomnik, brat Elice Lomnik. Mene! Kaj, če je odgovor zelo preprost? Zelo psihiatričen!«
Dedi jo je poskušal pomiriti:
»Tu ni nobene psihiatrične zadeve, gre le za posebnost, ki se tiče tudi naše družine.«
»Naše družine?« je znova izbruhnila. »Naše družine? Kako to, da sem se po dveh letih spomnila na izginulega brata? Se to dogaja normalnim družinam? Ne! Zakaj se ne spomnim osmrtnice?« in vrže prednju izpisek črne kronike izpred dveh let. »Vsak normalni človek ne pozabi brata! Družina je najtrdnejši steber spomina!« in zaključila v latinščini, kar je še njo presenetilo. »Gravis non obliviscitur!«
»Zdaj pa me poslušaj!« je Jožef dvignil glas. Ela je hotela še nekaj reči, a ji je neka sila zaprla usta. Odločila se je, da se ne bo upirala, čeprav si je želela, saj je vendar najstnica in normalnim najstnikom je upor odraslim v krvi.
»Adamija skrbi, da ostaja anonimna in s tem vse v zvezi z njo. To je dobro za Adamijo in za ta svet.«
Ela je premagala silo, ki ji je zaprla usta:
»Torej sem v nekakšnem noritis vojnikus!«
Mati se je nasmehnila:
»Te besede je uporabil tudi Peter, ko je izvedel za svojo posebnost.«
»Posebnost? To, kar mi poskušata dopovedati, sodi za posebne zaprte zidove,« in s prstom pokaže v smeri Vojnika, »in ne na odprto ulico. Omenila sta, da gre za mojo srednješolsko prihodnost, a zdaj blebetata o nekakšnem magijskem genu, vrnitvi spomina na izginulega brata in psihiatričnem oddelku Vojnika z imenom Adamija. Zresnita se, saj je izmišljevanje svetov v domeni nas, otrok in ne odraslih, ki bi morali ostati na tej strani resnosti! Samo v filmu je lahko Doroteja padla v magični svet in Harry Potter je literarni lik, ki je zapeljal v drugi svet skozi peron, oštevilčen z ulomkom,« in kljubovalno dvignila brado. »Torej?« Njeno telo je objel za običajni svet nevidni biserni preliv z buhtečimi slepečimi plameni.
Dedi je prikril zgroženost ob nezavednem izbruhu Eline moči in se kislo nasmehnil:
»Do polnoči, ko se noč čarovnic prevesi v Vse svete, se moraš odločiti za eno od obeh možnosti. To storijo vsi s tem genom. Lahko se s posebnim obredom, Dejanjem Volje, odločiš za pot v Adamijo. Tam te čaka magijska gimnazija, pravzaprav Magijska gimnazija Lubliana. Po izvedbi obreda ni več poti nazaj,« in po latinsko zaključi. »Iter suum finem invenit.«
Ela je nagrbančila čelo:
»In druga?«
Dedi je dopolnil misel:
»Obreda ne izvedeš in ostaneš tukaj. Na Adamijo boš pozabila trenutek po polnoči in nanjo se boš spomnila na dan, ko moraš pravico do izbire prenesti na svojega otroka, če bo seveda deležen magijskega gena. Tu ni samoumevnosti.«
Ela se je zarežala:
»Po poletnem ali zimskem času?«
Dedi je ostal resen:
»Polnoč je polnoč.«
Eli se je zatresel glas in zapičila je vročični pogled v mamine nenavadno spokojne oči:
»Od kdaj veš vse to?«
Mati ji je tiho odvrnila:
»Spomin na Adamijo in navodilo za obred sta se mi začasno povrnila danes opolnoči, ko je v tvoj in moj spomin izskočil Peter. Njegova usoda je povezana z Adamijo. Naloga matere, mene, nosilke gena je, da svojega otroka, torej tebe, naučim obreda. Ko bo nastopila polnoč na Vse svete, bova obe pozabili in svet se bo vrtel naprej. Tudi Peter bo znova izpuhtel v pozabi. On sodi v Adamijo in ne sem.«
Vmešal se je še dedi in zaupljivo podkrepil Helenine besede:
»Imam te za pametno punco, zato si življenja ne boš pokvarila z obredom in se odpovedala tukajšnjemu obetu uspeha. V odbojki si se, najmlajša od vseh, z garanjem prebila v državno reprezentanco in s svojimi ocenami lahko izbiraš gimnazijo. Nihče ti ne bo onemogočil vsega tega, kar rada počneš in ne boš se odpovedala množici prijateljic. Stranski učinki magijskega gena so med drugim marljivost, vztrajnost in v tvojem primeru ljubkost. Narava sama z obetom tukajšnjega uspeha odganja ljudi od Adamije, ki za nas ni prijazna pravljična dežela,« in je mračno zaključil. »Pravzaprav je zelo krut kraj.«
»Čakaj no! Upočasnita konje! Omenjata nekakšen obred. Če ga izvedem, sledi vpis v čirula, čarula gimnazijo. Je tako? Zakaj bi se morala v primeru vpisa nanjo vsemu odpovedati?«
»Boš ti?« je mati nagovorila dedija, ki je prikimal:
»Kakor hitro vstopiš v Adamijo, se bo tukajšnji svet spremenil in selektivno priredil spomine vseh, ki te poznajo. Tvoje življenje se bo povezalo z Adamijo in tukajšnje socialno življenje se bo temu samo od sebe prilagodilo, pravzaprav bo sprhnelo v pozabi. Pot magije te pelje po svoji poti, ki izključi vse iz tega sveta, razen družine.«
Ela se je začela glasno krohotati:
»Se poslušata?« in solze smeha so ji navlažile oči. »Blebečeta o nekakšnem obredu, drugem svetu in rečeh, ki sodijo za zidovis noritis vojnikus.«
Dedi je dvignil glas:
»Preden nas čisto odnese od bistva tega pogovora, naj ti razložim, kaj te čaka v naslednjem mesecu!« in je s kretnjo prekinil željo po ugovarjanju. »Naloga matere je, da te nauči obreda. Od tebe je odvisna izvedba opolnoči na Vse svete. Seveda si pametna punca in si ne boš uničila življenja. Takrat bo mati za vekomaj pozabila na Adamijo.«
»Kaj pa ti?« mu je skočila v besedo.
»Veš, da sem odsoten dolge tedne in tudi mesece. Zavedanje o Adamiji ti je tudi razkrilo mojo vpetost v tamkajšnji svet, konkretno v Sveto rimsko cesarstvo, kamor smo geografsko vezani. Povezan sem z Adamijo, zato imam ves čas bister spomin na oba svetova. Ne more se mi zgoditi, da bi tu omenjal Adamijo. Efekt jesodskega praga je popoln. Ko si enkrat vpet v Adamijo, si za vekomaj njen del. A pot do tega je naporna in posejana s krutimi dogodki. Najprej se z Dejanjem Volje odločiš za magijsko gimnazijo in potem moraš, kar je izredno zahtevno in tudi izčrpavajoče, to gimnazijo tudi opraviti. Vseh pet letnikov, vsak letnik v svojem letu. Tam ni ponavljanj in ni popravcev.«
»Kako ni ponavljanj? Povsod so ponavljanja in popravci.«
»Za dijake iz našega sveta ni popravcev ali ponavljanj. Če tam padeš, te vrnejo sem in potoneš na družbeno dno. Redki v najhujši greznici družbenega dna dočakajo svoj trideseti rojstni dan. In verjemi mi, tamkajšnja gimnazija stori vse, da se odkriža čim več dijakov in dijakinj iz našega sveta. Tam ni posebnih potreb, vključevanja ranljivih skupin in podobnega. Zato sem dejal, da gre za krut svet, ki te ne mara in te želi izločiti kot kužno bolezen. Ravno zato obreda v svoje dobro ne boš izvedla, kot ga ne izvede večina. Nihče ne želi tveganja, da uspešno življenje konča na družbenem dnu.«
Ela ju je nekaj trenutkov prebadala in odvrnila:
»Zakaj mi ga potem ponujata, če sta prepričana, da ga ne bom izvedla? Sta tudi Petra tako podjebavala?«
Dedija je že precej nažirala naveličanost z debato:
»Ta ponudba ni najina želja, temveč dolžnost, ki doleti vse starše otrok s tem genom. Razen mene in Petra se nihče v družini ni odločil za Adamijo. Nikomur ni na kraj pameti padla odpoved tukajšnjemu uspešnemu življenju. Pomisli na svoja strica! Oba sta pomembna v svojem poslu,« in se spogledal s Heleno, ki se je kislo nasmehnila. »Tudi mama je uspešna. Ni hotela pustiti za sabo, kar je gradila. Mene je moja mama Jožefa opozorila na vnuka, pa takrat še nisem poznal babi Hedvike. Pri Petru sem dočakal neke vrste neuspeha. Z odvračanjem nisem uspel in zdaj smo tu,« in pogled mu je padel na izpis osmrtnice. »Prav si začutila glede njega. Umrl je samo za tukajšnji svet, kot še trije sodrugi zaradi incidenta v Adamiji. Vsi so živi, a zagotovo nihče noče njihovih vlog. Letos se moraš odločiti in naj ti predočim kruta dejstva.« Zajel je sapo. »Od cele generacije kaskaderjev, ki se navkljub vsemu odločijo za Adamijo, torej okoli šestdeset na letnik samo iz Slovenije, jih običajno konča do pet do največ osem. Izračunaj si statistično verjetnost neuspeha. Obstaja še ena statistika. Ljudje z magijskim genom, ki ostanejo tukaj, v devetih od desetih primerov postanejo pomembni in znani, vrhunski v tem, kar počnejo. Pomisli!«
Ela se je namuznila:
»Zanimiva dilema. Imam dve možnosti. Je tako?« ju je strogo ošinila. Jožefa je presunil biserni sijaj, ki se je še okrepil. Oba sta prikimala. Veselo je nadaljevala:
»Ena možnost je, da vstopim v igro zmagovalne ekipe, ki vodi 2:0 in v tretjem setu ji do zmage manjka le še ena točka. Skratka, popolni uspeh, še preden sem zanj karkoli storila.«
Oba sta znova prikimala:
»Nekako tako. Popolna zmaga v dosegu roke. To je tvoja usoda.«
»To je scenarij, če se odpovem Adamiji. Vstopim v igro in mogoče zapečatim usodo nasprotnika, verjetno pa ne. Vsekakor moj vstop v igro ne bo šel v anale ženske odbojke. Lažja pot do cilja je tvoja logika, tvoj odnos do življenja,« se zazre v mamin pričakujoči pogled, »in stricev Jerneja, Silva in še koga iz familije. Zgrabiti cilj na dosegu roke. Zakaj ne? Easy way!«
Oba sta se znova strinjala in mati je zaupljivo dodala:
»Tako postaneš del zmagovalne ekipe. S tem ni nič narobe. Svet obožuje zmagovalce, a na poražence hitro pozabi.«
Ela je nagrbančila čelo:
»To bi želela vidva! Vstop v igro na strani ekipe, ki je tik pred zmago, ni noben izziv. Z mojim vstopom v igro se ne bi nič spremenilo in vsekakor izid tekme ne bi bil odvisen od mojih veščin. A do članstva v zmagovalni ekipi je še ena pot. Težja! Izziv je drugje!« se je zarežala.
Mama Helena in dedi Jožef sta se spomnila na Petrov dogovor. Ela je hladno pribila:
»Izziv je vstop v igro na strani ekipe, ki je tik pred porazom in s svojo veščino prinesem preobrat. To je resnični izziv! Ob takšni zmagi je moj prispevek odločilen.«
Mati je zardela:
»Podobno je razmišljal tudi Peter.«
»Seveda je,« je veselo odvrnila, »saj je moj brat. Zavedal se je, da je preobrat od poraza do zmage v njegovih rokah samo v primeru, če vstopi v igro ekipe, ki izgublja. Podobno razmišljam tudi jaz. Spirala zagotovljenih uspehov je uspavanka za um, njegova počasna smrt.«
Dedi je zmajeval z glavo:
»Ne vem, če lahko Petrovo usodo štejem kot zmaga. Izbrisan iz tega sveta, a v drugem ga lovijo vsi, ki kaj pomenijo v Sveto rimskem cesarstvu. Podobna usoda je doletela njegove prijatelje, ki so, če sem prav obveščen, gostje suženjske kolonije blizu našega Poreča. Samo drobna napaka in Adamija te kruto kaznuje in za vekomaj zaznamuje. Magijska gimnazija ni filmska šola. Čim prej pozabi, kar si videla v filmih o Harryju Potterju, saj se tamkajšnje šolanje običajno ne zaključi s happy endom. Magijska gimnazija je krut boj v tujem svetu, ki te ne mara in naredi vse, da te vrne nazaj in potunka na družbeno dno.«
»A ti si uspel. Ti si dokaz, da so preobrati na tekmi mogoči. Ne zanima me odlika na naši gimnaziji, temveč odlika na magijski. Odločena sem,« je veselo dodala. »Naredila bom Dejanje Volje in se borila za ekipo, ki jo od poraza loči le še ena pika,« in ledeno pribila, »in ji prinesla zmago!«
Dedi je začutil nenavadno čiste fluide.
![]()


















































