000 - Neskončna luč

Klavdija Avgusta Lorensis, prvorojenka cesarja Sveto rimskega cesarstva, je opazovala vzorno urejeni park samostana Sv. Rozalije na robu Melite, ki leži na istoimenskem otoku sredi Mare Nostrum. Otožne oči je vedno odpočila na čudovitem vodnjaku sredi križišča ozkih, z granitom tlakovanih potk. S tem, ko jo je za roko zaprosil Peter Lomnik z avtoriteto Ipsissimusa, se je njeno življenje obrnilo na glavo. S tem je ogromno tvegal in izgubil, čeprav jo je rešil bremena politične poroke z nobilisom gentes maiores, ki bi ga določil Ženitni komite.

Še vedno ni ničesar izvedela o njegovi usodi. Tod je izolirana od dneva prihoda. Ob misli, da so ga vrgli v Kolosej med trenirane leve, jo oblije mršav srha. Toda ... Torej je še upanje, da je živ, kajti zagotovo bi ji zmagoslavno sporočili novico o usmrtitvi v areni. Če je preživel, je Ipsissimus in test za Ipsissimusa je kompromitiran. Cesarstvo torej živi na laži...

Do Konstancinega časa je še vsaj dve leti.

Ves čas so jo držali v osami. Druge redovnice niso smele z njo komunicirati. Pri mašah so ji namenili poseben del v veliki cerkveni ladji. Magistrum moralis, molčeči možje v belih tunikah in skriti pod belimi kapucami, so ves čas skrbeli, da se ji kdo ne približa na doseg glasu. Niti v sanjah si ni predstavljala, da bo kdaj pod njihovim strogim nadzorom.

Ni štela dni in noči, ki jih je zaradi nemoči prejokala ali prekričala. V skromni celici je imela samo trdo posteljo, preprosto mizo in stol. Knjižna polica ni bila ravno bogata. Na voljo je imela Biblijo, Enciklopedijo greha in moralnosti v luči avguštinske teologije, Celibat v službi Svetega duha, Smrt in Sveta Rozalija in Svetost Svete Rozalije. Ob pogledu na knjige jo je prešinilo ... Samo zabavno čtivo ...

Ključavnica je škrtnila. Klavdija se je zdrznila in se pričakujoče vzravnala. Obisk? Na vratih se je pojavila drobna ženska strogih potez, prva oseba po mesecih izolacije. Med razmršenimi lasmi je čepel nenavaden venec iz belih vrtnic. V rokah je pestovala križ s smrtno glavo. Izogibala se je neposrednemu stiku z očmi in jo hladno ogovorila:

»Pripravnica Klavdija, pojdite z mano.« Še avtomat za sendvič ima več življenja. Edino živahne oči so izdajale sled nekdanjega življenja, prekritega s strogo samostansko rutino. Se spomni svojega prejšnjega življenja? Nemo je prikimala in sledila drobni ženici v rjavi tuniki. Presunile so jo po videzu sveže bele vrtnice. Vsak dan nov venec? Vrata za njo je zaprl eden od mož iz Magistrum moralis. Ženica jo je vodila skoraj do vrha enega od stolpov. Namignila je, naj sede na preprost stol, sama je zasedla položaj za veliko starinsko pisalno mizo. Stene so prekrivale različne slike Svete Rozalije. Klavdija jih je ravnodušno ogledovala. Čez čas je ženica prekinila nadležni molk:

»Pripravnica, 4. septembra, na dan smrti naše zavetnice, boste prestopili prag med svetnim in svetim. Vašega starega življenja ne bo več, spomini nanj bodo izžgani z ognjem božje slave. Nadeli si boste venec Svete Rozalije in dobili boste svoj križ. Izbrali si boste novo ime in moto svojega služenja Bogu in,« in je zavzdihnila, »Cerkvi. Obe veva, da ste tu zaradi okoliščin, ki vam niso šle na roko. Polovica pripravnic ne zmore na dan smrti prečkati meje med tem in onim svetom. Nikomur ni lahko pozabiti prejšnjega življenja in zlasti, da prejšnje življenje pozabi nanje. A vse pred vami so imele še zadnjo izbiro,« in vanjo je uperila nepremične oči, »vi je nimate. Vse poti vašega življenja so se združile v to edino pot. Tukaj ste brez možnosti izbire. Se zavedate tega?«

Klavdija je nemo prikimala, komaj je zadrževala solze obupa. Kje si? Kam so te odpeljali?

Ženica je nadaljevala z nenavadno mirnim glasom:

»Do dneva posvetitve vas čakajo Dnevi molka. V tem času se boste posvetili sebi in svoji grešni naravi. Vsakdo o sebi misli kot o brezgrešni osebi, a greh neprestano preži na nas, na vsakem koraku. Tudi sama sem morala po poti Molka in Rojstva na dan Smrti. Stare osebe, njenega imena in njenih spominov se ne spomnim. Skupaj z grehi je,« je naredila trenutek premolka, »trajno izbrisana. Vnovično sem se rodila kot sestra Lucija in staro življenje je sprhnelo kot ovoj metuljeve bube. Staro umre z Rojstvom. Ta dar čaka tudi vas. Preostali čas posvetite molitvi s kesanjem in iskreno prosite za odpuščanje.

Priporočam vam študij Enciklopedije in ponižno premišljevanje o njenih neprecenljivih napotkih. Bog je milosten do resničnih vernikov, ko jih pokliče k sebi in jim odpusti, da bi lahko postali njegovi vojščaki. Zjutraj, 5. septembra boste naša sestra, kajti Klavdija Avgusta Lorensis bo umrla in izginila iz vseh spominov. Na ta sveti dan bo vaša mlajša sestra postala nobilis imperatore Konstanca Augusta Lorensis. Nikoli ne boste videli svoje družine, saj zanjo ne boste več obstajali. Melita je od zdaj vaš edini svet in sestre Svete Rozalije smo vaša edina družina. Ugotovili boste, da je to vse, kar potrebujete, saj ne boste vedeli za obstoj česa drugega.«

Klavdiji se oči navlažijo in topli solzi spolzita po licu. Tej stari vešči ne bom dala veselja. Ne bo me zlomila. Naj bo Bog pravičen in kaznuje vse, ki so Petra vrgli levom.

Prednica je očitno brala Klavdijine misli:

»Ker ste že pomislili na svojega nesojenega zaročenca,« in na obrazu so se je zarisala sled nasmeha, »si ne delajte utvar. Osebno se mi zdi njegovo dejanje izjemno pogumno, a je bilo izjemno neumno, vnaprej obsojeno na smrt. Avtoriteta Ipsissimusa? Kako predrzno! Le kdo potrebuje še enega Ipsissimusa v manj kot stoletju? Že tazadnji je bil preveč. Od nesrečnega uvoženca, Bog mu daj milosti, so ostali samo levji iztrebki. Nihče še ni preživel dresiranih levov Koloseja,« je prhnila in se osredotočila na Klavdijine otožne oči. »Za vas mi je iskreno žal. Lahko bi postali odlična mati nove dinastije.«

Klavdija je stisnila ustnice. Ne smem ji pokazati. Ne sme me prizadeti. Peter je zagotovo nekako preživel. Čutim ga. Zdaj ga jasno čutim.

00 - Brezmejnost

Peter Lomnik se je rešil iz arene Koloseja in postal gost kalifa Mohameda II Ad-Dinu Jusuf Ibn Ajuba, vladarja Perzijskega cesarstva. Rešitelj, organizator spektakularnega bega iz Koloseja, templjarski centurij Enej Gnej Pompej, je ostal v Egiptu. S tem je zmedel morebitne slednike. Šele zdaj je na poti v Bagdad.

Cesarska palača v Bagdadu je bila znana po čudovitih visečih vrtovih in fantastično speljanem namakalnem sistemu. Skoraj kvadratne oblike štiri kvadratne kilometre obsežen Kalifov distrikt ob Tigrisu je bil obdan s trideset metrov visokim in sedem metrov širokim zidom. Z ene strani je obzidje padalo v Tigris, a s treh strani ga je obdajal skoraj trideset metrov globok in dvajset metrov širok umetni kanal. Ves kompleks je imel tudi lastno fluidno polje. Z vseh štirih strani so vodovje prečkali veličastni dvižni mostovi.

Peter se je veselil Enejevega prihoda. Nenavadno sveže poletno jutro je nudilo prijetno opazovanje znamenitih Bagdadskih visečih vrtov. Naslonjen na kamniti zid je razmišljal o begu iz Koloseja in vsemu, kar je sledilo.

»Gospod, vam je udobno?« je za sabo zaslišal nežni dekliški glas.

Počasi se je obrnil. Zagledal je v popolno belino odeto deklico, ki se je kratko priklonila:

»Verjetno me ne poznate.«

Peter se je prijazno nasmehnil:

»Vašo milost so mi omenili. Vi ste Fatima Bint Ad-Dinu Jusuf, tretja kalifova hči, vrstnica moje male sestrice Ele.«

»Omenili so vašo sestro iz drugega sveta. Od tam k nam vsako leto pride nekaj tisoč prišlekov. Tukaj spoznajo resnično vero in se zbližajo z Alahovo veličino. Vsi hodijo na šole, podobne magijskim gimnazijam Svetega Rima. Magijski gen je enakomerno razporejen po celem svetu.«

Peter je radovedno vprašal:

»Kaj niste tukaj ženske zastrte? Videl sem ...«

Deklica se je razigrano zasmejala:

»Seveda ste jih videli, kajti na tem soncu nam udobje nudi le klimatizirana obleka. Svetla in občutljiva ženska koža ne sodi na žgoče sonce. Obarvanost pritiče samo obarvanim po rodu in rasi.«

Peter se je kislo nasmehnil:

»O Perziji se moram še veliko naučiti.«

0 - Nič

Urija Gaja Geldeberta so po dolgem času povabili na dvor. Nazadnje je kosil s cesarsko družino ob Klavdijinem šestnajstem rojstnem dnevu. S kotičkom očesa je ošinil Klavdijin sedež, ki ga je zdaj zasedala Konstanca. Cesarica mati, Evida Oktavija Lorensis se je spogledala z Urijem:

»Zagotovo pogrešate spokorniško nečakinjo, ko tako pogosto pogledujete na njen nekdanji sedež.«

Uri je nervozno odkimal:

»Seveda jo pogrešam in če bi imel kaj besede, se to ne bi nikoli zgodilo.«

Konstanca je odložila žlico in malce nevljudno skočila v pogovor odraslih:

»Moja bivša sestra Klavdija bi morala storiti, kar se je od nje pričakovalo. Hudo je grešila, ko se je družila s tistim ... plebejcem, za povrh še uvoženim. Je tako?« in se pričakujoče zazre v očeta.

Avgustus Tertius Lorensis, sivolasi mož ostrih potez, je strogo ošinil omizje in v vsakogar zapičil svoje prodorne modre oči:

»Dovolj o Klavdiji. Žal je mladostniška vihravost prinesla spremembe, ki jih moramo sprejeti. Takšna je božja volja in niti cesar ne more preko nje. Bratranec Uri,« je uperil oči v Urija. »Po kosilu se bova pogovorila. Zato sem te povabil.«

Uri je oprezno prikimal:

»Kakor želite, vaše veličanstvo.«