IZBERI

Prihaja

Izid slovenskega prevoda izvrstne Bele sobe prof. dr. Zorana Živkovića je prestavljen na poletje - jesen 2024 zaradi zagotovoitve vrhunske kakovosti izdaje.

Priročnik za pisanje proze Proza za vse generacije je ravnokar izšla v ePub obliki, kjer je ekskluzivno objavljen tudi primer proze, kratka zgodba Pokvarjeni prazniki, ki v službi pripovedi krši nekatera obrtniška pravila pisanja.

Magijska gimnazija Lubliana: Gralova skrivnost

Sveti gral je po izročilu čaša, iz katere je Jezus pil vino pri zadnji večerji. Starofrancosko sangreal pomeni tudi sveto kri, ki je odlično izhodišče za različne teorije (zarote?). Posebej pomenljiva je znamenita slika Leonarda Da Vincija - Zadnja večerja.

Simbolika slike kar vabi k različnim teorijam o simbolnem pomenu dogodka in svetega grala (čaše). Pozoren opazovalec bo opazil komplementarne barve oblačil Jezusa in Marije Magdalene, nadalje prostor med njima v obliki keliha ipd. Tudi posebne čaše ni. Pozornemu opazovalcu je prepuščeno ugotavljanje še nekaterih podorbnosti, ki dajo misliti.

Nekaj o vsebini

Nadaljevanje pripovedi se začne idilično. Peter Lomnik se sprehaja med znamenitimi Visečimi vrtovi cesarske palače v ... Bagdadu. Kalifa Mohamed II Ad-Dinu Jusuf Ibn Ajub, perzijski vladar je skrivoma nudil zatočišče Petru, mlademu Eneju Gneju Pompeju in skupini templjarjev, ki so spektakularno izvlekli Petra iz Koloseja.

Petrov beg je povzročil ogromno nelagodje mogočnemu Omizju magijskih cehov in njegovemu rectorju, zastopniku Ipsissimusa v času njegove odsotnosti.

Klavdijo Avgusto Lorensis je čakala usoda posvetitve v Red Svete Rozalije na Meliti (Malti). Posvetitev je pomenila magijsko odstranitev iz sveta. V trenutku vstopa v Red ves svet pozabi na obstoj nove sestre in do smrti ne zapustit ogromnega samostanskega kompleksa.

V trenutku posvetitve na god Svete Rozalije bo Klavdija izginila iz življenja vseh in njeno vlogo bo prevzela mlajša sestra Konstanca, ki bo s tem postala nobilis imperatore.

Peter in templjarji se ne strinjajo s takšno usodo.

Reševalna akcija se začne ob perzijski podpori na dvoru Ptolemejev, egiptovskega vladarja, enega od skritih Petrovih zaveznikov.

Toda na mejni kontroli se zaplete ...

Do izida knjige se zabavajte s prvimi tremi poglavji.

000 - Neskončna luč

Večni so, Večni so bili, Večno bodo. Od Zore časov, ob prazačetku Kaosa, v vsakem središču Neskončnosti, Bogovi so bili in niso bili. Plavali so v brezobličnih vodah Teme v Praznini.

Klavdija Avgusta Lorensis, prvorojenka cesarja Sveto rimskega cesarstva, je opazovala vzorno urejeni park samostana Sv. Rozalije na robu Melite, glavnega mesta Melite, ki leži na istoimenskem otoku sredi Mare Nostrum. Otožne oči je vedno odpočila na čudovitem vodnjaku sredi križišča ozkih, z granitom tlakovanih potk. Njeno življenje se je obrnilo na glavo, ko jo je z avtoriteto Ipsissimusa za roko zaprosil Peter Lomnik. S tem je ogromno tvegal in izgubil, čeprav jo je rešil bremena politične poroke z nobilisom gentes maiores, ki bi ga določil Ženitni komite.

Še vedno ni ničesar izvedela o njegovi usodi. Tod je izolirana od dneva prihoda. Ob misli, da so ga vrgli v Kolosej med trenirane leve, jo oblije mršav srha. Toda ... Torej je še upanje, da je živ, kajti zagotovo bi ji zmagoslavno sporočili novico o usmrtitvi v areni. Če je preživel, je Ipsissimus in test za Ipsissimusa je kompromitiran. Cesarstvo torej živi na laži ...

Do Konstancinega časa je še vsaj dve leti.

Ves čas so jo držali v osami. Druge redovnice niso smele z njo komunicirati. Pri mašah so ji namenili poseben, izoliran del v veliki cerkveni ladji. Magistrum moralis, molčeči možje v belih tunikah in skriti pod belimi kapucami, so ves čas skrbeli, da se ji kdo ne približa na doseg glasu. Niti v sanjah si ni predstavljala, da bo kdaj pod njihovim strogim nadzorom.

Ni štela dni in noči, ki jih je zaradi nemoči prejokala ali prekričala. V skromni celici je imela samo trdo posteljo, preprosto mizo in stol. Knjižna polica ni bila ravno bogata. Na voljo je imela Biblijo, Enciklopedijo greha in moralnosti v luči avguštinske teologije, Celibat v službi Svetega Duha, Smrt in Sveta Rozalija in Svetost Svete Rozalije. Ob pogledu na knjige jo je prešinilo ... Samo zabavno čtivo ... Namesto mladostniškega veselja v objemu klasične gimnazije me čaka uk o spokorništvu.

Ključavnica je škrtnila. Klavdija se je zdrznila in se pričakujoče vzravnala. Obisk? Na vratih se je pojavila drobna ženska strogih potez, prva oseba po mesecih izolacije. Med razmršenimi lasmi je čepel nenavaden venec iz belih vrtnic. V rokah je pestovala križ s smrtno glavo. Izogibala se je neposrednemu stiku z očmi in jo hladno ogovorila:

»Pripravnica Klavdija, pojdite z mano.« Še avtomat za sendvič kaže več življenja. Le živahne oči so izdajale sled nekdanjega življenja, prekritega s strogo samostansko rutino. Se spomni svojega prejšnjega življenja? Nemo je prikimala in sledila drobni ženici v rjavi tuniki. Presunile so jo sveže bele vrtnice. Vsak dan nov venec? Vrata za njo je zaprl eden od mož iz Magistrum moralis. Ženica jo je vodila skoraj do vrha enega od stolpov. Nakazala je preprost stol, sama je zasedla položaj za veliko starinsko pisalno mizo. Stene so prekrivale različne slike Svete Rozalije. Klavdija jih je ravnodušno ogledovala. Čez čas je ženica prekinila nadležni molk:

»Pripravnica, 4. septembra, na dan smrti naše zavetnice, boste prestopili prag med svetnim in svetim. Vašega starega življenja ne bo več, spomini nanj bodo izžgani z ognjem božje slave. Nadeli si boste venec Svete Rozalije in dobili boste svoj križ. Izbrali si boste novo ime in moto svojega služenja Bogu in,« ter je zavzdihnila, »Cerkvi. Obe veva, da ste tu zaradi okoliščin, ki vam niso šle na roko. Polovica pripravnic ne zmore na dan smrti prečkati meje med tem in onim svetom. Nikomur ni lahko pozabiti prejšnjega življenja in zlasti dejstva, da prejšnje življenje pozabi nanje. A vse pred vami so imele še zadnjo izbiro,« in vanjo je uperila nepremične oči, »vi je nimate. Vse poti vašega življenja so se združile v to edino pot v svetost. Tukaj ste brez možnosti izbire. Se zavedate tega?«

Klavdija je nemo prikimala, komaj je zadrževala solze obupa. Kje si? Kam so te odpeljali? Boš vsaj ti imel več kot eno pot?

Ženica je nadaljevala z nenavadno mirnim glasom:

»Do dneva posvetitve vas čakajo Dnevi molka. V tem času se boste posvetili sebi in svoji grešni naravi. Vsakdo o sebi misli kot o brezgrešni osebi. Vedite, vsi se rodimo z madežem izvirnega greha in potem nadaljujemo po poti greha. Greh neprestano preži na nas, na vsakem koraku, pri vsakem vdihu in izdihu. Samo Cerkev in sveti zakramenti nam dajejo možnost, da se izvijemo iz spirale greha. Tudi sama sem morala po poti Molka in Rojstva na dan Smrti. Skupaj z grehi je oseba, ki jo je nekdaj nosilo moje telo,« je naredila trenutek premolka, »trajno izbrisana. Vnovično sem se rodila kot sestra Lucija in staro življenje je v božji luči sprhnelo kot ovoj metuljeve bube. Staro umre z brezmadežnim Rojstvom. Ta dar čaka tudi vas. Zapomnite si! Gre za čudoviti dar Svetega in Nesmrtnega. Preostali čas posvetite molitvi s kesanjem in iskreno prosite za odpuščanje.

Priporočam vam študij Enciklopedije in ponižno premišljevanje o njenih neprecenljivih napotkih. Bog je milosten do resničnih vernikov, ko jih pokliče k sebi in jim odpusti, da bi lahko postali njegova vojska. Zjutraj, 5. septembra boste naša sestra, kajti Klavdija Avgusta Lorensis bo umrla in izginila iz vseh spominov. Na ta Sveti dan bo vaša mlajša sestra postala nobilis imperatore Konstanca Augusta Lorensis, a za vas bo to ime brez pomena. Nikoli ne boste videli svoje družine, saj zanjo ne boste več obstajali. Foederata Civitas Melita in neskončni svet za zidovi tega svetega samostana je od zdaj vaš edini svet in sestre Svete Rozalije smo vaša edina družina. Ugotovili boste, da je to vse, kar potrebujete, saj ne boste vedeli za obstoj česa drugega.«

Klavdiji se oči navlažijo in topli solzi spolzita po licu. Tej stari vešči ne bom dala veselja. Ne bo me zlomila. Naj bo Bog pravičen in kaznuje vse, ki so Petra vrgli levom.

Prednica je očitno brala Klavdijine misli:

»Ko ste ravno pomislili na svojega nesojenega zaročenca,« in na obrazu se je zarisala sled nasmeha, »si ne delajte utvar. Osebno se mi zdi njegovo dejanje izjemno pogumno, a tudi izjemno neumno, vnaprej obsojeno na smrt. Avtoriteta Ipsissimusa? Kako predrzno! Le kdo potrebuje še enega Ipsissimusa v manj kot stoletju? Že tazadnji je bil preveč. Od nesrečnega uvoženca, Bog mu daj milosti, so ostali samo levji iztrebki. Nihče še ni preživel dresiranih levov Koloseja,« je prhnila in se osredotočila na Klavdijine otožne oči. »Za vas mi je iskreno žal. Lahko bi postali nov cvet na gralovem drevesu in odlična mati nove dinastije.«

Klavdija je stisnila ustnice. Ne smem ji pokazati. Ne sme me prizadeti. Peter je zagotovo nekako preživel. Čutim ga. Zdaj ga jasno čutim.

Miha in Tal sta kljub fizičnemu delu zmrzovala v majhnem kamnolomu v bližini Parentije. Nenavadni mraz je prekinil drugače vroče poletje. Vonj morja in mediteranskega rastja je v tej novi realnosti pomenil celodnevno garanje za bruhanje, ki mu rečejo zaporniška hrana.

Miha je svoje pajkovske ude položil na lopato in vzdihnil:

»Kaj ni to ironija? S starši sem bil lani na morju ravno v Poreču,« in se je ozrl okoli sebe. »V našem svetu nimajo kamnoloma.«

Tal se je kislo nasmehnil:

»Vidiš, zdaj ti je velikodušna rimska država podarila paket aktivnih počitnic.«

Miha se je namrdnil:

»Temu rečejo prevzgojna kolonija. Kaj takšnega bi potrebovali pri nas doma.«

Tal je kislo dodal:

»Bojim se, da lahko kar pozabiva na naš dom. Tukajšnjo prevzgojo preživi samo polovica klientele. Z drugo polovico pa nahranijo stražarske pse in tako prihranijo pri pasji hrani.«

Miha je z lopato sunil premičnik in kislo prhnil:

»Od mene se ne bodo najedli. Upam, da se je Peter izvlekel. Če bi res končal v Koloseju, bi nam to zagotovo svečano objavili. Tako pa ...«

Preko Mihovega hrbta je priletela modrikasta strela iz konice fluidne palice, pospremljena z glasnim režanjem:

»Dajmo pajkova južina! Hitro lahko ugotovimo, kako boš teknil mojim psičkom! Malce več entuziazma!«

Pes je besno zalajal in silovito šavsnil tik poleg noge. Birič se je zarežal. Miha je stisnil zobe in samo globoko vdihnil. Biriču ni hotel dati veselja in zaječati od bolečine. Nadaljeval je z metanjem zmletega kamenja na premičnik.

Birič je malce nižje kmalu našel obnemoglo žrtev. Dvakrat je udaril po negibnem hrbtu, zatem sta pritekla nekakšna bolničarja, pravzaprav sužnja za odvoz obnemoglih in negibno telo urno odnesla. Birič je sam zase nekaj godrnjal in nadaljeval svoje okrutno delo.

Tal je zašepetal:

»Tudi jaz bi rad upal v Petrovo rešitev, a treniranim levom ne more nihče uiti.«

»Ampak saj niso objavili njegove smrti.«

Tal je ledeno pribil:

»Saj menda misliš, da smo sužnji upravičeni do novic? Si kje videl kakšen ekran ali novičnik?«

Miha je stisnil ustnice:

»Kljub vsemu ga še ne bi odpisal. Saj veš,« je otožno zaključil, »upanje umre zadnje.«

Tal je suho dejal:

»Tukaj je kraj, kjer umre še upanje.«

Teja je odsotno zlagala goro krožnikov. Od nekod je priletela opazka:

»Še krožnik je težji od tebe. Zanimivo bo, kam te bodo vtaknili po tukajšnji prevzgoji. Jaz glasujem,« in se je glasno, po opičje zarežal, »za zabaviščni park.«

Nekdo je v krohotu dodal:

»Še za mišji zalogaj te je premalo! Miška, če se ne boš bolj podvizala, si boš zaželela, da se v areni nisi pridružila slavnemu sošolcu. Lahko je ponosen, saj je malo uvožencev dobilo čast v areni zabavati izbirčne vatikanske patricije.«

Ni se več ozirala na izbruhe zaporniške duhovitosti. Sprva ji je bilo zelo težko. Sčasoma so ji čuti otrdeli. Zaporniška kolonija, rečejo ji preventivna prevzgoja, jo je doletela samo zaradi bližine s Petrom. Vsi bližnji prijatelji iz gimnazije so pristali v tem peklenskem kraju. Namesto uživanja mladosti jih je doletela bridkost težaškega dela. Pravljična dežela prvih tednov Adamije se je spremenila v kraj nočne more, ki je noče in noče biti konec.

Se bom kdaj zbudila v domači postelji, objela Medija in se tega spomnila kot slabih sanj?

Petrov dedi, equit maximus Jožef Ravnik, ni pričakoval tega obiska, niti si ga ni želel. Izginotje vnuka, Petra Lomnika, je zagotovo povzročilo nelagodje na najvišjih položajih Omizja. Natanko poznam magusovo željo.

Gost, rector Omizja, je preskočil vljudnostno pozdravljanje. Zavedal se je svoje neformalne moči:

»Verjetno veste, čemu sem tu,« je oprezno začel. »Bili bi slab equit maximus, če tega ne bi uvideli,« in je popolnoma zaprl lastni astralni ovoj, kar Jožefu ni ušlo, a ni zaprl svojega polja. Kratko je priprl veke in skoraj ravnodušno pritrdil:

»Torej ste me počastili z obiskom zaradi mojega izginulega vnuka.« Ne bom mu olajšal dela.

Rector je nadaljeval suvereno, želel je pokazati polno samozaupanje in iz svojega astralnega polja je naredil neprebojno fluidno trdnjavo, a ga je izdal trzaj mišice pod levim očesom:

»Res gre za vašega vnuka in,« znova isti trzaj, »izdajalca mladega Pompeja. Tudi nelojalni Ptolemej, trenutni kralj Egipta, se je izkazal za izdajalsko serpento. Saj vam je to jasno,« in po kratkem mučnem premoru je trdo navrgel. »Vaš vnuk je hote ali nehote del zarote proti Omizju in, če smo že pri tem, tudi proti od Boga maziljenemu cesarstvu. Ste začutili energije?« je rahlo povzdignil glas in mišica pod očesom je znova trznila.

Rectorja razžira nelagodje. Jožef se je lagodno potopil v fotelj in svoje astralno polje še vedno držal na stežaj odprto:

»Ne pozabimo na drobno dejstvo,« se je kratko nasmehnil. »Inkvizicijska legatura še ni izdala ustrezne obtožnice. Edina pravna posledica presenetljivega bega iz Koloseja so trije mladoletni zaporniki, ki so obsojeni na prevzgojo v kamnolomu Parentije. Tam so, bodimo politični realisti, samo zaradi maščevanja, saj jih ne bremeni noben prestopek.«

Rector je zožil pogled in poskušal ohraniti dostojanstveno brezbrižnost mogočneža, navajenega ukazovanja:

»Tu se strinjam z vami. Trije nesrečniki so samo stranske žrtve besa nesposobne Inkvizicijske legature, saj se ji je izmuznila obširna zarota pomembnega templjarskega centurija. Nesposobnost prikrivajo s pravniškimi procedurami, ki bi morale služiti interesom cesarstva. Tako pa so še vedno vsi Pompeji na svojih položajih, čeprav nas njihov sin izdaja islamovskim kanisom Perzije. Nedvomno sta vpletena oba trenerja levov, saj je lažni Ipsissimus preživel zgolj zaradi njune subverzije. Drugače si ne morem razlagati, da so levi podlegli začetniški novčkovi magiji,« in je malce stišal ukazovalni ton. »Vsi inkvizicijski magistri pripadajo Cerkvi in Kurija zdaj zagotovo prireja Bakhusove zabave v čast našega neuspeha.«

Jožef mu nevljudno, čeprav mehko, seže v besedo:

»Levi so nemočni samo proti eni vrsti magije. Ste pomislili tudi o tej možnosti?

Rectorjev fluidni ovoj je zatrepetal:

»Vaš vnuk ni Ipsissimus, saj je padel na zadnji testni aplikaciji. Ostanimo pri izdaji trenerjev kot dela obsežne zarote Kurije. Ta je verjetnejša od fantaziranja o Ipsissimusu v manj kot stoletju od zadnjega.«

Jožef trdo odvrne:

»Nekajkrat smo naredili vse izračune in nikoli nismo dobili ključnega odgovora. Kakšen motiv ima Kurija za tako obsežno zaroto? Vsaka izdaja mora imeti jasno definiran motiv. Brez motiva ne more obstajati, že zlasti ne tako obširna.«

Rectorjev obraz se je omračil, fludno polje je zatrepetalo kot komaj iniciranemu teoreticusu:

»Zanje je uspeh vsak naš neuspeh, četudi gre na škodo cesarstva. Na srečo smo začeli s čiščenjem te zoprnije. Najprej sta za izdajo plačala lahkomiselna trenerja levov. A glavne serpente trenutno še niso v dosegu naše dolge roke. Zaradi neumne ureditve cesarstva se jih ne smemo lotiti, kar je nedopustno s stališča magijske varnosti cesarstva. Ko pride naš čas, bomo morali doseči spremembe.«

Jožef je slutil, kam rector meri, vendar nalašč ni hotel postaviti pravega vprašanja:

»Kaj ni škodljivo vse, kar škodi cesarstvu? Zarota, o kateri govorite, je neprijetna predvsem za Kurijo. Nanjo je padla daleč največja črna pika. Konzistorij molči, tudi vedno zgovorni Tiberij Valerij Sangiovani se vztrajno odpoveduje komentarjem, a zasebno zadevi pravi nerodna prigoda. Celibatu zavezani Enej Gnej Pompej je kot templjarski centurij človek Kurije, ta ga je imenovala na položaj, torej morebitna izdaja zagotovo najbolj škodi Kuriji. Zakaj bi Kurija podpirala izdajstvo svojega človeka? Ne vem, če razumem vašo nit. Preprosto ni motiva, ki bi razložil sosledje dogodkov.«

Jožef je čutil, kako je zavibriral sogovornikov astralni fluid. Rectorjev obraz se je omračil. Jožef je čutil strune nemira, nevredne telemitskega magusa. Rector je poskušal ohraniti nadzor nad položajem:

»Ravno v tem je tragedija izdaje. Kar je storil, ni mogel storiti brez podpore Kurije. Pomislite,« se je dvignil s fotelja in začel živčno krožiti. »Pobegnili so zaradi magijske varnosti. Kardinal Sanpietro je namignil, da je do incidenta prišlo zaradi slabega nadzora nad magijo mladoletnih. Povežite to z besedami ministra Bartollona. Jasno je začrtal smer ukrepov Ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Več nadzora nad magijskimi gimnazijami, več vpletanja Kurije v čisto magijske zadeve. Kaj ni to magna causam? Edino, kar lahko reši nastalo zmedo, je prijetje vseh zarotnikov.«

Jožef je nekaj časa molčal in zatem postavil vprašanje, ki ga je rector želel slišati:

»Mislite, da so že zapustili cesarstvo? Kam bi lahko šli?« mu je ušla sled nasmeška. Rectorjev obraz je ostal kamnito resen:

»Za equita maximusa in šefa službe, ki ji načelujete, ste precej slabo obveščeni. Dobro ste seznanjeni z dogajanjem,« je mračno dvignil glas, »v Egiptu. Ptolemej nam kaže osle, ker ve, da smo odvisni od njegovega žita in množice redkih rudnin. Že dolgo nas izpodjedajo. Ste vedeli, da njihovi drugorojeni vedno izginejo?«

Jožef je uglajeno dvignil glas:

»Spoštovani rector, obveščajo me samo o zadevah, ki so v okviru ukazov nadrejenih. Nimam časa ali sredstev za zasebne raziskave, saj ves moj čas pobere redno delo mojih podrejenih. Politične odločitve in preiskave s politično konotacijo niso predmet moje službe. Dobro ste seznanjeni, kaj se zgodi, če se v preiskavi pojavi privatni politični vzgib.«

Rectorju je ušla sled nasmeška:

»Dajte no, politika vam ni tuja. Vem za vaš spodrsljaj v Kabulu, ki ste ga spretno prikrili,« in je z rahlo privoščljivostjo nadaljeval. »Ena od vaših vrlin je izmuzljivost. V tej zadevi gre za vašega vnuka in ne verjamem, da ste brezbrižni do njegove usode.«

Jožef je ostal neomajen:

»Dominus rector, kot ded sem vesel, da je moj vnuk ušel iz Koloseja. Čisto zasebno bi ga rad našel, a mi položaj onemogoča zasebne kampanje. Ko bo na mojo mizo prispel ustrezno podpisan dokument, pa bom kot podanik njegovega veličanstva sprožil ustrezne ukrepe. Nič prej.«

Rector se je privoščljivo nasmehnil:

»Mnogi bodo vaš kabulski neuspeh predstavili v drugačni luči. V prihajajočem viharju se bo preštevalo, kdo je na čigavi strani in takrat bodo štele tudi neformalne zasluge v korist cesarstva.«

Jožef je ostal neomajen:

»Če bi šlo pri kabulski operaciji za moj politični vzgib, bi me Kvint Drusis nemudoma odstavil. Rafaelec je moj namestnik zaradi brezhibnega zagotavljanja sledenja pravni poti. Med neformalnim in nezakonitim je velika razlika. Noben senatni praetor ne bo tvegal in se pri soočenju med legalnim in nelegalnim postavil na stran nelegalnega. Vi še najbolj veste, kako pomembno je pravno kritje.«

Rector je vstal in mračno pristavil:

»Kmalu bo na mizi dokument, ki vam bo omogočil delovanje. Zelo pozorno bomo spremljali vaše delo.«

Jožef je ravnodušno odvrnil:

»O tem ne dvomim in zagotovo se bom predpisano odzval.«

Rector je dodal:

»Računam na vas,« in s trdimi koraki je zapustil pisarno.

Jožef je zaskrbljeno zrl v magusov hrbet. Še pri odhodu je pokazal, da je mogočni mož s skoraj neomejeno neformalno močjo.

Jožefov tajnik je pritekel v pisarno:

»Gospod ...«

Jožef je pomirjujoče odvrnil:

»Brez skrbi. Vse je dobro,« in malce prestrašenemu mladeniču namenil prijazen nasmeh. »Raje mi prinesite kavo.«

00 - Brezmejnost

Peter Lomnik se je rešil iz arene Koloseja in postal gost kalifa Mohameda II Ad-Dinu Jusuf Ibn Ajuba, vladarja Perzijskega cesarstva. Rešitelj, organizator spektakularnega bega iz Koloseja, templjarski centurij Enej Gnej Pompej, je ostal v Egiptu. S tem je zmedel morebitne slednike. Šele zdaj je na poti v Bagdad.

Trideset metrov visoki in sedem metrov široko obzidje je obkrožalo štiri kvadratne kilometre velik kvadratni Kalifov distrikt z veličastno cesarsko palačo v središču. Z ene strani je obzidje padalo v Tigris, a s treh strani ga je obdajal skoraj trideset metrov globok in dvajset metrov širok umetni kanal. Ves kompleks je imel tudi lastno fluidno polje. Z vseh štirih strani so vodovje prečkali veličastni dvižni mostovi.

Peter se je veselil Enejevega prihoda. Nenavadno sveže poletno jutro je nudilo prijetni ambient za opazovanje znamenitih Bagdadskih visečih vrtov. Naslonjen na kamniti zid je razmišljal o begu iz Koloseja in vsemu, kar je sledilo.

»Gospod, vam je udobno?« je za sabo zaslišal nežni dekliški glas.

Počasi se je obrnil. Zagledal je v popolno belino odeto deklico, ki se je kratko priklonila:

»Verjetno me ne poznate.«

Peter se je prijazno nasmehnil:

»Vašo milost so mi omenili. Vi ste Fatima Bint Ad-Dinu Jusuf, tretja kalifova hči, vrstnica moje male sestrice Ele.«

»Slišala sem za vašo sestro iz drugega sveta. Od tam k nam vsako leto pride nekaj tisoč prišlekov. Tukaj spoznajo resnično vero in se zbližajo z Alahovo veličino. Vsi hodijo na šole, podobne magijskim gimnazijam Svetega Rima. Magijski gen je enakomerno razporejen po celem svetu.«

Peter je radovedno vprašal:

»Kaj niste tukaj ženske zastrte? Videl sem ...«

Deklica se je razigrano zasmejala:

»Seveda ste jih videli, kajti na tem soncu nam udobje nudi le klimatizirana obleka. Svetla in občutljiva ženska koža ne sodi na žgoče sonce. Obarvanost pritiče samo obarvanim po rodu in rasi.«

Peter se je kislo nasmehnil:

»O Perziji se moram še veliko naučiti.«

Enej Gnej Pompej se je prisrčno rokoval z možem v škofovski opravi:

»Vaša ekscelenca,« se je rahlo priklonil. Antonio Gaius Petronis, debelušni škof okrogloličnega dobrodušnega obraza s širokimi očmi je razširil roke:

»Mladi Pompej! Kako ste potovali v te vroče kraje?«

»Z malce potovalnega mačka.«

»Kaj je novega v središču sveta? Tukaj, na robu, nismo preveč dobro obveščeni o spletkah v Senatu in Kuriji. Še sreča,« je zavzdihnil.

Enej je zaskrbljeno stisnil ustnice.

Škof je dvignil obrvi:

»Tako slabo je?«

»S Petrom sva nam priborila največ štiri leta, ko bodo Konstanco poročili z izbrancem Komiteja in ustoličili novo dinastijo. Samo redki so naklonjeni naši stvari in še redkejši razumejo prepad, kamor drvimo.«

»Slišal sem o namenih njegove eminence Sangiovannija. Se vam zdi realna vrnitev stare pravde?«

Enej je odkimal:

»Še tako plemenito vračanje nazaj samo povečuje prepad, kamor drvimo. Stara pravda naj ostane ... Stara. Skrbi me nekaj hujšega. Omizje je po vsem sodeč korumpiralo test za Ipsissimusa. Na to možnost nismo nikoli pomislili in posledice so tukaj. Najsvetejše od svetega je postalo orodje boja za oblast.«

Škof je sklenil dlani:

»Kalifovi ljudje na skrivaj pomagajo mojim analitikom pri zahtevnih astroloških aplikacijah. Ravnotežje, ki ohranja mir na zahodnih mejah Perzije, se podira z rušenjem ravnotežja v Cesarstvu. Verjetno uživamo zadnja leta premirja. Ob menjavi dinastije bodo Ptolemeji prvi na vrsti. Perzija ne bo požrla masakra nad islamovci, ki zagotovo sledi po odstranitvi Ptolemejev. Ko se bo vmešala Perzija, se bosta zganila Hunski imperij in Kaledonija. Po cesarstvu bo naenkrat padalo od vsepovsod.«

Enej je nadaljeval začeto misel:

»To bo sovpadlo s krizo, ki jo bo sprožila eskalacija spora med Omizjem in Kurijo.«

Škof je prikimal:

»Na srečo ste pripeljali Rex superiorja, ki bo naredil red.«

»Preden bo pripravljen na deljenje kolačkov in udrihanje s kaducejem, ga čaka še dolga pot. Zanj bodo poskrbeli v islamovski verziji magijske gimnazije. Naš naslednji korak je logičen.«

»Klavdija je v kloštru.«

Enej je zaskrbljeno vzdihnil:

»Moramo jo rešiti pred zaobljubo sestrstvu. Po tradiciji se bo zgodilo na dan Svete Rozalije, 4. septembra. Konstanca šele po njeni zaobljubi postane de iure in de facto dedinja dinastije. Nič prej.«

Škof položi roke na okrogel trebuh:

»Brez zaobljube ni nove imperatore nobilis in ni nove dedinje,« je spustil pogled v tla, »in zborovanju kriz se bo pridružila še veselica nasledstvene krize,« in vedro pripomnil. »Imate kakšen načrt?«

Enej je skomignil z rameni:

»Neopazno moramo priti do Melite, se vtihotapiti v samostan Sv. Rozalije, izvleči Klavdijo in se vrniti. V teoriji izgleda preprosto, v praksi pa je Melita eden od najbolj varovanih otokov, saj ga varujejo s kopnega, zraka in morja.«

»Verjetno vaših trideset templjarjev ne zadostuje.«

»Moralo bo. Cesarska mejna kontrola bi takoj zaznala kalifove ljudi.«

Škof se pogladi po obilnem trebuhu in se zareži:

»Torej imate v mislih tudi sabotažo.«

Enej zaokroži z očmi po stropu z nenavadno fresko neba in zaskrbljeno vzdihne:

»Imam nekaj idej.«

0 - Nič

Urija Gaja Geldeberta so po dolgem času povabili na dvor. Nazadnje je kosil s cesarsko družino ob Klavdijinem šestnajstem rojstnem dnevu. S kotičkom očesa je ošinil Klavdijin sedež, ki ga je zdaj zasedala Konstanca. Cesarica mati, Evida Oktavija Lorensis se je spogledala z Urijem:

»Zagotovo pogrešate spokorniško nečakinjo, ko tako pogosto pogledujete na njen nekdanji sedež.«

Uri je nervozno odkimal:

»Seveda jo pogrešam in če bi imel kaj besede, se to ne bi nikoli zgodilo.«

Konstanca je odložila žlico in malce nevljudno skočila v pogovor odraslih:

»Moja bivša sestra Klavdija bi morala storiti, kar se je od nje pričakovalo. Hudo je grešila, ko se je družila s tistim ... plebejcem, za povrh še uvoženim. Je tako?« in se pričakujoče zazre v očeta.

Avgustus Tertius Lorensis, sivolasi mož ostrih potez, je strogo ošinil omizje in v vsakogar zapičil svoje prodorne modre oči:

»Dovolj o Klavdiji. Žal je mladostniška vihravost prinesla spremembe, ki jih moramo sprejeti. Takšna je božja volja in niti cesar ne more preko nje. Bratranec Uri,« je uperil oči v Urija. »Po kosilu se bova pogovorila. Zato sem te povabil.«

Uri je oprezno prikimal:

»Kakor želite, vaše veličanstvo.«

Vrata za možema so se zaprla, prednje sta stopila Templjarja, Avgust je vklopil tiho mrežo:

»Tako, najine besede bodo za vekomaj izginile v tem prostoru,« in na skoraj vedno kamnitem obrazu se je pokazala rahla sled nasmeška. »Že zaradi starih časov je to nujno.« Narejen ali iskren?

Uri je sedel v udoben fotelj, cesar naproti njega:

»Z alkimijo se bova potešila po poslovnem delu. Zdaj potrebujeva trezno misel.«

Uri je dvignil obrvi:

»Poslovnem?«

Cesar je trdo odvrnil:

»Poslovnem! Najprej naj poudarim, da si zame član ožje cesarske družine, ne glede na spodrsljaj pri Klavdiji in tistem,« glas se mu je rahlo zatresel, »uvoženem plebejcu iz province.«

Uri mu je nestrpno segel v besedo:

»To ni bil moj,« a mu cesar ni dovolil nadaljevati. Dvignil je glas, ki ga je hitro stišal:

»Dragi bratranec, to je tvoj spodrsljaj. Čigav pa? Telemitskemu magistru templi se kaj takšnega nikakor ne bi smelo zgoditi. Vsi vpleteni okoli tebe so bili magijski začetniki ali pa brez magijske izobrazbe. Torej?«

Uri je pogoltnil slino. Cesar je trdo nadaljeval:

»Mladi Pompej, moja nesrečna hči in uvoženi plebejec so te prevarali. V tej zgodbi je bil edini magijsko odlično podkovan prijatelj Valerio, a nanj ne moreš prevaliti krivde za spodrsljaj. Moji viri pravijo, da je spoštovani prefekt Valerio vse to opazoval bolj postrani in samo izkoriščal priložnosti, ki so se mu ponujale. Nadigrali so te lahko samo v dveh primerih,« in kratko dvignil v zrak sredinec in kazalec. Uri je hotel nekaj reči, a se je raje odločil za potrpežljivi molk. Naj nenavadno miren bratranec pove, kar se je namenil:

»Prva možnost je, da magister templi nisi postal zaradi magijske veščine, temveč politične odločitve Omizja, ker si pač moj bratranec. To bi najraje verjel. Omizje si je želelo pridobiti vpliv in najlažja pot je šla preko tebe. Od nekdaj si zapisan magiji, že kot otrok si najraje bral biografije velikih magov in sanjal o karieri velikega maga. Druga možnost,« in je položil roko nazaj na rob fotelja, »mi zadaja skrajne skrbi. Čeprav si začutil spletko mladih, si jo privoščljivo dovolil in zaradi malomarnosti dovolil zvitemu plebejcu, da te prevara.«

Uri je skočil na noge, a Avgust je ostal ledeno miren:

»Tako si mi rekli strokovnjaki za aplikativno astrologijo. Plebejec, ki si ga imel za prijatelje, se je izkazal za gnilo jajce. Ipsissimus? Misliš, da se pojavi vsako stoletje? Kje si imel glavo?«

Uri je prebledel. Avgust je spretno skrival svoje občutke in fluide držal tesno pod pokrovom nadzora. Kako je to možno?

Odgovor je prišel sam od sebe:

»Čeprav formalno nimam magijske izobrazbe, sem poskrbel za osnovne veščine. Pomagali so mi najboljši. Dragi moj telemitski iniciat, zaman poskušaš razbrati moje fluide. Misliš, da fluidno tehniko poučujejo samo v magijskih institucijah? Tudi teološka univerza se je modernizirala. Dobri in modri vladar mora obvladati vsega po malem. Samo slab vladar ne poskrbi za učinkovito magijsko varnost.«

Uri je ostal brez besed. Vsako previdno tipanje je naletelo na neprebojni astralni fluid.

Avgust je vzdihnil in se nasmehnil:

»Saj ne boš poskusil na meni kakšne magijske zadeve? Vsak močnejši poskus bo zaznalo vsaj pet Slepcev v bližini. Se razumeva?« in oči mu poblisknejo.

Uri je pogoltnil slino:

»Zakaj sem torej tukaj?«

Avgust se je omehčal:

»Tukaj nisva zaradi všečnosti, temveč, saj sem ti dejal, posla.«

»Torej se posvetiva poslom,« je vzdihnil in se malce opustil.

Avgust je storil isto in ravnodušno prikimal:

»Dragi bratranec, očitno ti delo pri organizaciji vzgoje in izobraževanja ni pisano na kožo. Prisilil si me, da sem proučil vse okoliščine tvojega neuspeha. Samo še deset dni loči Konstanco do pravno veljavne vloge prvorojene.«

Uri je pogoltnil slino:

»Kaj, če te Bog blagoslovi s sinom? Evida je še dovolj mlada.«

Avgust je priprl oči in blago odvrnil:

»Trije zdravilci so potrdili, da zaradi zadnje spodletele nosečnosti ne more več zanositi. V javnost ni prišlo, ker izvidi nosijo Rafaelove pečate. Torej je vse odločeno. Bog je tako odločil,« in se hitro prekrižal.

Uri je zožil pogled, začutil je bolečino in siknil skozi zobe:

»Klavdija je prvorojena, ne glede na to, kaj se z njo zgodi. Kri ni pravniška podrobnost!«

»Za magistra templi hitro vzrojiš. Vsekakor si ne moreš nadejati vloge izobraževalnega skrbnika imperatore nobilis, kajti Konstanci je namenjeno izobraževanje na Vatikanskem teološkem liceju. Kardinal Valerij Tiberij Sangiovanni, me je prosil, da ti oprostimo spodrsljaj in ti namesto spokorništva namenimo primernejšo službo v javno dobro.«

»Primernejšo?« je začudeno vprašal, »Zakaj bi bil Valerij milosten?«

Avgust je prikimal:

»V mislih imam nekaj v zvezi z imperialno upravo. V javni službi ni nikoli preveč nobilisov gentes maiores.«

Uri je sumničavo vprašal:

»Imperialno upravo?«

Avgust je očitno užival in hladno dodal:

»Skoraj sem prepričan, da si naziv magister templi dobil predvsem na krvni osnovi.«

Uri se je zgrbil kot pretepen pes.

»Dragi bratranec, ne bodi tako otožen. Brigantes v Britaniji potrebuje svežega praefectusa imperium. Starega Kasija Tita Septimija je izdalo zdravje, a tam potrebujem zdravega, močnega in sposobnega moža z uglednim poreklom. Aktualni britanski kralj ni ravno najsposobnejši mož Otoka, zato potrebujem zaupnega človeka. To si ti. Na meji s Kaledonijo bo zavrelo in ob hudi uri boš moral sprejeti neprijetne odločitve.«

Uri je nekaj časa molčal, zatem je jezno odvrnil:

»Mene, svojega bratranca, v soglasju s prijateljem Valerijem, pošiljate na konec cesarstva med tiste skoraj barbare? Zakaj me ne vržete v Kolosej? Raje umrem v častnem boju kot od dolgočasenja med barbari.«

»Uri!« je dvignil glas, obraz mu je znova okamnel. »V levji areni mi ne moreš varovati hrbta. Z dekretom bom Brigantesu pripojil še Orodvices. Kot imperialni prefekt boš poveljeval VI, IX in XX legiji, s tabo bo šla še VII. Britanski kralj bo malce negodoval, a se bo sprijaznil. Verjetno nisi pozabil na Rožne križarje.«

Uri je vstal:

»Torej grem v Britanijo. Razumem.«

Tudi Avgust je vstal:

»Vsaj do zaključka Konstancine uradne zaroke moraš ostati zunaj dvornega dogajanja. To ti je zagotovo jasno. Ko bo Konstanca dobila primernega moža, pa te bom, če bodo to dopuščale razmere, poklical nazaj in znova se bova pogovorila o tvoji nadaljnji karieri.«

Kardinal Tiberij Valerij Sangiovanni je po sestanku odpustil vse, razen kardinala Jima Kirka:

»Ti ostani.«

Jim je okorno prikimal in gledal, kako so pretorijanci zaprli vrata.

»Jim, saj veš, čemu sem te zadržal?«

Stari kardinal se je usedel na ponujeni stol:

»Verjetno je povezano z vašim mladim plebejcem.«

Tiberij je prikimal in tudi sam sedel:

»Prav imaš.«

Jim je oprezno motril šefa:

»Verjetno čutite zadovoljstvo, ker se je izmuznil. Cehi so na nogah in že nekaj trupel je zaradi bega odplavalo po vatikanski kanalizaciji.«

Valerij se je nasmehnil:

»Prav imaš. Zakaj mislite, da se je plebejec izmuznil treniranim levom? Oziroma,« je zožil obrvi, »kako je uvoženi novček obvladal na magijo odporne leve?«

Jim se je vzravnal, kot bi mu kdo hrbtenico zamenjal s palico in se namrščil:

»To je nemogoče, zato je prav, da sta krotilca levov izginila v vatikanski kanalizaciji, saj je šlo za zaroto. Na prvi pogled gre za zaroto Pompejev, a prave serpente so Ptolemeji. Zadnja sled vodi v Egipt. To marsikaj razloži. Zarota z lažnim,« a stavka ni končal. Valerij je vstal, se z rokami naslonil na mizo in se glasno zarežal:

»Jim, prenehaj, preden te pošljem na oceno prisebnosti! Res si smešen s to teorijo zarote, ki ji manjka ključna sestavina,« in se zresnil. »Motiv! Pompeji niso nikoli sodelovali v dvornih spletkah, a Ptolemeji ne potrebujejo vzbujanja pozornosti zaradi svojih skrivnih vezi s perzijskim dvorom. Obe hiši sta pomemben garant miru in stabilnosti, čeprav Omizje misli drugače.«

Jim je okamnelo zrl predse.

Valerij se je znova zarežal:

»Ubogi Jim! Se nisi nikoli vprašal, kam izginejo Ptolemejski drugorojenci in drugorojenke? Nisi nikoli vrgel oko na precej prehodno mejo med Egiptom in Perzijo? Je možno,« je stišal glas, »da nisi nikoli pomislil, da je uvoženi plebejec mogoče res Ipsissimus? Razmišljajva malce širše,« in znova sedel na stol. »Mogoče je Omizje zaradi strastnega hlepenja po moči in oblasti namerno sabotiralo sistematiko detekcije parametrov Ipsissimusa. Čeprav nimam dostopa do vseh podatkov, sem iz zanesljivih virov izvedel, da je padel zaradi pred kratkim dodane aplikacije. Ogledal sem si njene algoritme in hitro sem ugotovil,« so mu besede za hip zastale. »Novost je namenjena varovanju moči Omizja. Še Aleister Crowley bi padel.«

Jim je zaprepadeno zrl na tablico na Valerijevi mizi. Tiho, komaj razumljivo je zamomljal:

»To je težka obsodba. Če pridete z njo pred Kurijo, se bo razbesnel vihar, ki bo odnesel Omizje, Kurijo ali kar oba.«

Valerij se je naslonil na udoben naslonjač:

»Saj menda ne misliš, da bom storil kaj tako debilnega. Pomembneje je nekaj drugega.«

»Kaj?«

Valerij je užival v Jimovi napeti zmedenosti in sproščeno vzdihnil:

»Midva veva, da je Peter zelo verjetni Ipsissimus in je resna grožnja Omizju, a oni se tega ne zavedajo. Iščejo zaroto Kurije in v kanalizacijo prehitro mečejo kmete, ki bi jim mogoče še lahko koristili na šahovnici moči. Jim, bodi malce vedrejši in na stvar poglej bolj optimistično. Če ne drugega, Konstanca bo deležna teološke gimnazijske izobrazbe, torej ne bo pod vplivom Omizja. Vsaj ta tekma se začne z ena proti nič za nas.«

Elena Minerva Lacoste se je obilno potila, čutila je srage potu in prežemal jo je nedoločljiv strah. Na hitro se je poskušala spraviti k sebi. Rector jo je pustil čakati, kar je slabo znamenje, zelo slabo. Končno so se vrata odprla in to je bil znak, da lahko vstopi. Oprezno je vstala, in ko je vstopila v veliko pisarno, se je plašno razgledala. S sten so nanjo kot strogi sodniki motrile reprodukcije Tot tarot adutov. S pogledom je zaobjela vseh dvaindvajset slik stvaritve legendarne Friede Harris, ki je risala po navdihu velikega doktorja Crowleya. Resnična stvaritev resničnega Ipsissimusa.

Iz razmišljanja jo je predramil malce raskav glas:

»Tot Tarot je res veličastna stvaritev Ipsissimusa. A kljub geniju je moral za upodobitev zapreči tujo roko. Ob vseh talentih in močeh je bil doktor Crowley nemočen pri upodobitvi svoje najpomembnejše stvaritve. Kako ironično!« je skoraj vzkliknil in mehko zaključil, »po duši je bil tudi likovni umetnik in ustvaril je nekaj drznih likovnih stvaritev, ki so postavljene na častna mesta mnogih znamenitih galerij.«

Minerva je molče obstala in čakala nadaljnji namig.

»Pridite bliže,« jo je pozval in plaho je stopila na osvetljen prostor pred veliko delovno mizo.

Rector si jo je ogledal in ji nakazal skromni stol pred delovno mizo:

»Mogoče slutite, čemu ste tukaj, a se motite.«

Minerva se je prisiljeno nasmehnila in sedla na ponujeni stol. S tresočim glasom je zašepetala:

»Moja aplikacija je brezhibna.«

Rector je naredil neobičajno prijazni izraz:

»Nisem tožnik ali sodnik. Tukaj ste, ker želim dobiti dovolj široko sliko incidenta.«

Minerva je vzdihnila:

»Nočem ugibati.«

Rectorjev glas je otrdel:

»Saj vam ni treba. Kako je lahko uvoženi novček pretental trenirane leve? Čeprav so bili ti levi zaradi izdaje trenerjev moteni, so kljub vsemu pokazali izredno šibkost. V areni so osramotili institucijo treniranih levov. Centurij Pompej je vskočil, ko se je nemoč levovo že dodobra izkazala. S svojim posegom je v areno prinesel vsaj malo drame in rešil Kolosej pred mučnim nezadovoljstvom množic, ki so plačale levji spektakel.«

Tišina je legla v pisarno. Minerva je mrzlično iskala odgovor in na koncu je samo odkimala.

Rector jo je strogo motril:

»Nimate nobene razlage? Padel je samo zaradi vaše aplikacije. Tradicionalne aplikacije je brezhibno zaključil.«

»Brez moje aplikacije bi lahko dobili Ipsissimusa, ki bi moč in vpliv Omizja zavrgel zaradi neotipljivih sanj o višjem dobrem. Moja aplikacija je preprečila takšen razvoj. Si želite Rexa superiorja, ki bi mogoče zaradi višjega dobrega ukinil Omizje?«

Rector je nekaj časa molčal in tehtal njene besede. Pravzaprav se je strinjal z njo. Minervina aplikacija varuje Omizje in onemogoča nastop Rexa superiorja, ki ne bi bil predvsem orodje Omizja. Nihče noče odrešenika, ki bi po svoji volji postavil svet na glavo.

»Nisem vas poklical zaradi afere. Samo vedeti sem hotel,« ji je namenil srep pogled. »Zanimajo me prognostični vektorji. Ker ste aplikativna astrologinja, ste v svoje dobro morali ob novčkovemu begu narediti izračune.«

Minerva je pogoltnila slino:

»Vsekakor. Astrološka prognostika je del aplikativnih izračunov ob testu ipsissimusa. Naredila sem tristopenjski izračun.«

Rector je rahlo dvignil glas:

»Podelite z mano.«

»Novček Peter Lomnik je verjetno v Perziji. Z njim je tudi Enej Pompej s spremstvom. Gre za skoraj petinsedemdesetodstotno verjetnost.«

Rector je nagrbančil čelo:

»Povejte mi nekaj, česar še ne vem.«

Tudi Minerva je zožila pogled:

»Verjetno pa ne veste, da obstaja osemdesetodstotna verjetnost, da bodo poskušali iz samostana Svete Rozalije na Meliti rešiti nekdanjo nobilis imperatore Klavdijo Avgusto Lorensis. Če jim uspe, je nominacija Konstance pravno sporna, oziroma neveljavna. Znajdemo se v pravni nočni mori. Tega pa ne moremo dovoliti.«

Rector se pogladi po bradi:

»Melita je skoraj neprebojna trdnjava. Kako se mislijo prebiti?«

»Gospod, tega ne vem, saj sem astrologinja in ne vojni magister.«

»Samo na glas razmišljam. Nekaj drugega me zanima,« in znova je vanjo uperil srep pogled. »Ste naredili prognostično karto za primer, da je Peter resnični Ipsissimus? Ste vstavili v svoje aplikativne enačbe podatke, ki ste jih dobili s sistematiko?«

Minerva se je zdrznila. Bala se je, da ji bo postavil to vprašanje. Nekaj časa je izbirala besede:

»Gospod, takoj po sistematiki sem opravila potrebne izračune. Pričakovala sem, da jih boste potrebovali.«

»In?« je dvignil glas.

Minerva je pogoltnila slino. Komaj je premagala cmok v grlu:

»Dogodkovni vektorji s preko osemdesetodstotno verjetnostjo kažejo, da čez dvajset let ne bi bilo več cesarstva, kakršnega poznamo. V teh izračunih ni Omizja in Kurije, je le,« ji zastanejo besede. Rector je vrtal:

»Kaj?«

»V svetu lažnega Ipsissimusa bi zavladala neizrekljiva herezija, naša magijska premoč bi izginila in z njo vse, za kar se borimo. Na srečo je moja aplikacija preprečila ta scenarij.«

Rector je molče motril sogovornico in tipal njene fluide:

»Lažni Ipsissimus je nekje zunaj, verjetno v Bagdadu in postavljajo se pomembna vprašanja,« in znova je zožil obrvi in srepo strmel v Minervo, ki je plašno odvrnila:

»Parametri našega Ipsissimusa niso kompatibilni z islamovsko ustreznico. Že na berijski ravni gre za popolnoma drugačne matrice. Čeprav pridobi njihove magijske moči, jih ne bo mogel uporabiti proti nam.«

Rector je stisnil ustnice in nejeverno odkimal z glavo:

»Islamovci čisto dobro uspevajo v naših magijskih gimnazijah in dosegajo spodobne rezultate. Nihče ne doseže kakšnega posebnega preboja predvsem zaradi administrativnih omejitev in ne morebitne inferiornosti. Proučeval sem njihov neosufizem in v temeljnih aplikacijah je nevarno blizu našim telemitskim praksam.«

Minerva je živčno odkimala:

»Blizu še ne pomeni enako. Če mislite, da je grožnja, jo odstranite.«

Rector se je zarežal:

»Perzijski kalif svojo trofejo drži v palači. Zaveda se njegove politične vrednosti, ki jo bo v primernem trenutku. unovčil Nihče ne more kar vkorakati v palačo in iz nje odpeljati kalifove igrače.«

Minerva je oprezno dodala:

»In če Petra nimajo v palači? Moji izračuni kažejo, da je samo dobrih dvajset odstotkov verjetnosti za kaj takšnega. Preprosteje je, da ga skrivajo v Egiptu. In, nenazadnje, tam imajo glede verske pripadnosti precej toga pravila.«

Rector se je naslonil v mehkobo skoraj fotelja in naveličano odvrnil:

»Bojim se, da tega tukaj ne bova rešila. Želim, da svojo prognostično karto pošljete vsem članom Omizja. Naj upravičijo svoje sedeže ob mizi.«

Minerva je prikimala in na namig zapustila prostor. V grlu je čutila neprijetni cmok. Čeprav je imela samo omejeno magijsko izobrazbo, je pri rectorju zaznala nenavadno močan fluidni izbruh ob omembi, da se Peter mogoče ne skriva pri kalifu v Bagdadu.

Oči Tiberija Valerija Sangiovanni so počivale na modrini Adriatica. Rad je imel svojo Aquilejsko rezidenco. V njej se je čutil osvobojenega hrupa Vatikana in njegove naporne politike. Kardinal Jim Kirk je okorno vstopil v spremstvu mladega jezuita msgr. Lucija Gneja Juliusa, najmlajšega sina vplivnega senatorja Aurelija Gneja Juliusa. Tiberij je široko razprl roke:

»Kakšno vreme je v svetem Vatikanu?« in gostoma ponudil udobne fotelje. »Sedete tudi vi, mladi monsignor Julius,« mladi Lucij je še kar okleval, a Tiberij mu je namignil, naj vendarle sede na fotelj poleg Jima.

Valerijev osebni suženj je prinesel pladenj ter se urno umaknil. Nekaj trenutkov so se opazovali, potem je Jim prekinil nadležen molk:

»Monsignor prinaša ministrov odgovor.«

Tiberij je prikimal in mladi mož, le nekaj let mlajši do Tiberija, je iz aktovke oprezno izvlekel zapečateno pismo:

»Izvolite, vaša,« a ga je Tiberij prekinil in zgrabil ovojnico s harpokratovim in rafaelovim pečatom:

»Pustimo titule pred vrati,« in zlomil pečat, na hitro preletel vsebino pisma, ki ga je malomarno odložil na mizico. »To sem pričakoval. Njegova eminenca so predvsem politik in šele potem dostojanstvenik Cerkve.«

Jim je zakašljal:

»Žal je na Kurijo padel madež zaradi zadeve novčka Petra Lomnika. Iz arene mu je pomagal klerik in za beg iz cesarstva so uporabili cerkvene kanale. Torej je razumljivo, da minister ne bo podpisal kodeksa, ki daje Kuriji,« in vzdihnil. »pravzaprav vam, večji nadzor nad gimanzijskimi magijskimi izobraževalnimi institucijami.«

Tiberij je mehko ošinil monsignorja Juliusa:

»Kakšen je vaš pogled na stvar?«

Monsignorju je zastal dih. Spogledal se je z obema kardinaloma:

»Ne vem, če sem pooblaščen za dajanje mnenja.«

Tiberij je vrtal:

»Zanima me vaše osebno mnenje. Vedno me zanima iskreno mnenje prinašalcev slabih novic,« in stisnil na gumb, ki je sobo pokril s tiho mrežo. »Tega ne more nihče prisluškovati. Torej?«

Monsignor je pogoltnil slino. Ni navajen, da kardinali od njega zahtevajo mnenje o pomembnih zadevah. Tokrat sta oba kardinala čakala nanj. Z očmi je zakrožil po veliki sobi:

»Stvar je preprosta ob vpogledu v njeno srce. Prav nič niste razočarani zaradi zavrnitve. Nasprotno. Celo zadovoljni ste, saj veste, da vam bo ta zavrnitev prej ali slej koristila. Zagotovo bo prišlo do incidenta in takrat boste vse skupaj politično unovčili. Argumentirano boste zahtevali odstop ministra in v roke vam bodo padli pomembni vzvodi vpliva. Sem lahko odkrit?«

Tiberij se je na kratko spogledal z Jimom in prikimal:

»To pričakujem od vas.«

Monsignor je oprezno dodal:

»Namenoma ste predlagali nabor ukrepov, ki jih minister zaradi trenutne politične situacije ne more sprejeti in ga bodo ob prvem incidentu potopile kot kamen okoli vratu. Kriza se približuje in vi poznate pomemben del njenih parametrov. Zagotovo niste postali magister templi zaradi lepih las in obrazne nege.«

Tiberij je navdušeno sklenil dlani:

»Pokazali ste odlično dedukcijo. Zagotovo vas čaka bleščeča kariera.«

Monsignor je oprezno prikimal. Vmešal se je Jim:

»Bliža se 4. september. Ničesar še nismo rekli o novi nobilis imperatore.«

Tiberij se je glasno zarežal:

»Že nekajkrat sem vam priporočil delo na pozornosti. Za zdaj je to še vedno Klavdija. Ne mislim je odpisati, vsaj ne do izvršitve obreda. Šele potem bo pozabljena, niti trenutek prej. Mislite, da sta se uvoženec Peter in centurij Enej sprijaznila z njeno usodo?«

Jim je razširil oči:

»Kaj lahko storita?«

Tiberij se je spogledal z monsignorjem Juliusom:

»Postavite se v kožo nobilisa Eneja ali uvoženca Petra.«

Monsignor je premeril oba kardinala:

»Zagotovo bosta poskusila preprečiti posvetitev nobilis imperatore. Če jima uspe, se bomo znašli v pravni grozljivki. Konstanca ne bo upravičena do naziva nobilis imperatore, torej cesar ne bo mogel zagotoviti nasledstva, a mu ga tudi nihče ne bo mogel odvzeti. Takšen negotov položaj prinaša nevarno politično nestabilnost in namnožili se bodo patriciji, ki bodo brusili nože za dvorni udar.«

Tiberij se je nasmehnil:

»Čakalna vrsta prvorojenih, s kakšno pravo ali pravniško kapljo gralove krvi, je daljša od ponedeljka.«