Zoran Živković: Bela soba

Velik del Bojanove pozornosti v letu 2023 in 2024 zavzema izdaja slovenskega prevoda knjige Bela soba, izjemnega romana prof. dr. Zorana Živkovića. Če ne veste, kdo je prof. Živković, vas popolnoma razumem. Njegove prve knjige je v butični nakladi včasih izdajal Založniški atelje Blodnjak Bojana Meserka. Dvanajst zgodb in čajnica, zadnja Živkovićeva knjiga v Blodnjakovi izdaji, je izšla »daljnega« 2011. Od takrat se je zgodilo veliko tega.

Prof. Živković je največkrat prevajani, kot sam pravi in poudarja, »še živeči« srbski avtor. Njegove knjige so doživele izjemen preboj v svetovnem merilu in zadnja knjiga, Bela soba, je najprej izšla v angleškem jeziku. Prevod njegove najbolj znane knjige, Knjižnica (Biblioteka), je izšel celo v Saudski Arabiji.

Prof. Živković je stalni glavni gost Fanfesta, mednarodnega slovenskega festivala fantazijske književnosti, ki se odvija v Celju od leta 2017 v organizaciji Celjskega literarnega društva. Prof. Živković vedno poskrbi za kakovostne literarne vsebine in delavnice.

V Sloveniji že od 2011 čakamo na njegovo leposlovno prozo. Končno so se zvezde poravnale tako, da bo to čakanje uslišano. Samozaložnik Bojan Ekselenski je konec leta 2022 s prof. Živkovićem sklenil pogodbo o slovenski izdaji Bele sobe, avtorjevega triindvajsetega proznega dela.

Gre za vrhunsko prozno delo, o čemer pričajo odzivi tuje strokovne javnosti.

Prevajanje Bele sobe je izjemen privilegij za spoznavanje izjemne proze od blizu. Ko je Bojan prišel do konca knjige, je ostal spričo izvedbe pripovedi in zaključka dobesedno brez besed. Knjiga je vrhunska literarna umetnina. Čeprav se na začetku zdi podobna sedaj tako popularnim kriminalkam, kmalu zapelje v fantazijske vode v najboljšem pomenu besede.

Predstavitev knjige bo na Fanfestu 7, slovenskemu festivalu fantazijske književnosti v Celju. Vsi literarni sladokusci si rezervirajte tretji oktobrski vikend.

Posebne najave bodo tudi na konvencijah in dogodkih, povezanih s fantazijo in literaturo.

Slovenska izdaja po oblikovanju ne bo drugačna od izdaj v drugih jezikih.

Naslovnico za večino izdaj je narisala japonska umetnica Youchan Ito (Togoru Art Works), saj je knjiga izšla v več jezikih. Tudi slovenska izdaja bo izšla z njeno ilustracijo.

V Washington postu je ob izdaji knjige nastal zapis, odlomek odlično prikaže, kaj nas čaka:

Triindvajseta knjiga Zorana Živkovića "Bela soba", ki jo je, tako se zdi, iz srbščine brezhibno prevedel Randall Major, se začne s stavkom "Ivana je izginila." Le nekaj ur kasneje primer pogrešane osebe - ki jo je Živković sam prijavil policiji - preraste v nacionalno, celo mednarodno varnostno krizo, ki grozi z zlomom svetovnega spleta.
Sprva se zdi, da je Ivana po dveletnem razmerju preprosto zapustila Živkovića – dokler ne dobi prvega v nizu njenih elektronskih sporočil. V sporočilu je le povezava, ki vodi do videa, ki prikazuje Ivano sredi džungle. Toda kako ji je uspelo priti do Šrilanke v le nekaj urah in brez potnega lista? Višja inšpektorica Sanja Mrvaljević po posvetu s sodelavci iz službe za informatiko poroča zaskrbljenemu Živkoviću, da"nekaj ni v redu s povezavo". Pravzaprav "to sploh ni povezava", kaj pa je, nihče ne ve.

Knjiga je bila predstavljena na Fanfestu 8.

Kratek odlomek literarne pojedine iz Bele sobe

1.

Ivana je izginila.

To sem tokom večera postopoma spoznaval.

Tečaj kreativnega pisanja sem kot običajno, končal ob devetih. Po odhodu osmih študentov, ki se ob torkih ob sedmih zbirajo pri meni, sem pospravil delovno sobo in odšel v kuhinjo, da bi nama z Ivano pripravil večerjo. Ob delovnikih je to najin edini skupni obrok. Redkokdaj nisva bila zvečer skupaj za mizo. Zdaj je, kakopak, ni bilo, a sem jo v kratkem pričakoval. Ve, da sem po tečaju precej lačen, saj v dneh brez študentov večerjava že okoli pol osmih.

Nisem vedel, kam je šla. Ivana mi vedno pove, kam gre, kot ji navsezadnje to storim tudi jaz. Danes tega ni storila, ker so bile posebne okoliščine. Namreč, bil sem v veliki časovni stiski, zato me ob odhodu ni hotela zadrževati s tem, kar mi lahko pove ob vrnitvi.

Zdi se, da so se okoliščine že od jutra zarotile proti meni. Moral bi imeti miren dan, a so se kar vrstile nepričakovane obveznosti in nenapovedani obiski, ki so mi neusmiljeno jedli čas. Tako je popravljanja spisov za pouk, namesto zjutraj, prišlo na vrsto šele zadnji trenutek: ura je bila že deset čez peto, ko sem se končno lotil dela, ki je običajno trajalo vsaj uro in pol.

Petnajst minut kasneje me je iz moje zatopljenosti odnesel zračen poljub skoraj brez dotika. Malce sem se zdrznil, ker sploh nisem slišal Ivane, ko se mi je približala izza hrbta. Obrnil sem se in jo videl oblečeno za ven.

Vprašujoče sem jo pogledal, ona pa se mi je samo nasmehnila z našminkanimi ustnicami, mi brez besed pomahala in odšla.

~***~

V desetih minutah sem pogrel že pripravljeno večerjo v mikrovalovni pečici ter pripravil solato in mizo v jedilnici. Vendar se Ivana še ni vrnila. Kaj jo je zadržalo, sem se vprašal in sem šel po mobilni telefon v delovno sobo. Šele tedaj mi je padlo na pamet, da mi je mogoče poslala SMS ali me poklicala, če se je zgodilo kaj nepričakovanega, pa tega nisem slišal, ker sem imel med tečajem telefon na tiho.

Zelena lučka v zgornjem desnem kotu ni utripala, kar je pomenilo, da ni bilo klicev, sporočil ali elektronske pošte. Vključil sem zvok in poklical Ivano. Odgovoril je ženski glas, vendar ne njen:

»Uporabnik trenutno ni dosegljiv. Obvestili vas bomo takoj, ko bo.«

To je bilo nenavadno. Ivana natančno skrbi, da ji mobilnik ne zazvoni na neprimernem mestu – na primer v kinu, gledališču, na koncertu, predavanju ali kjerkoli ne želi, da bi jo motili. Vendar nikoli ne ugasne telefona, ga le utiša. Nežno vibriranje jo tiho obvesti o klicih in sporočilih. Zakaj bi zdaj opustila to navado?

Tega nisem mogel izvedeti, zato bom moral počakati do njene vrnitve. Upal sem v čimprejšnjo. V črevesju sem že čutil krče. Vrnil sem se v jedilnico, sedel pred prazen krožnik in strmel v slastno hrano pred seboj, ki se je neizbežno ohlajala. Tako sem stoično zdržal kakšnih deset minut, potem pa sem se lotil večerje, preden bi se popolnoma ohladila.

Vest sem pomiril z mislijo, da mi Ivana ne bo zamerila, ker sem začel brez nje. Naj trpim lakoto, ker ji nekaj preprečuje, da bi prišla pravočasno? Tudi za ugasnjen telefon zagotovo obstaja nekaj preprostih razlag, recimo izpraznjena baterija. Resda se ji to še nikoli ni zgodilo, a kot pravijo, vse je enkrat prvič. Čudno, sem pomislil s polnimi usti, kako človek, ki ga nekaj tišči, kot je na primer lakota, zlahka najde olajševalne okoliščine, samo da se zadovolji ...

Ko sem potešil prvo lakoto, sem nadaljeval počasneje. Še počasneje kot običajno. Z odlašanjem sem želel dati Ivani možnost, da morda pride, preden končam, potem pa bova, čeprav na kratko, skupaj jedla. Ob koncu večerje sem se počutil, kot bi jedel nekaj, kar mi ne prija, in ko je bila iz vedno bolj polnega želodca pregnana lakota, so se začele pojavljati šibke točke v olajševalnih okoliščinah.

Res je, morda se ji je baterija v mobitelu izpraznila, a njen telefon ni edini v mestu. Zakaj me ni poklicala s kakšnega drugega? Ne pozna na pamet moje mobilne številke? Možno. Vse manj uporabljamo pamet, ker se vse bolj zanašamo na mobilne telefone in postanemo nemočni, ko ti odpovejo. Vendar bi se lahko oglasila na domači telefon. Če številke ne zna na pamet, jo lahko dobi prek informacij.

Nekaj časa sem strmel v prazen krožnik pred sabo, potem sem se dokončno vdal v usodo - ničla od skupne večerje. Že mlačno skledo s hrano, skupaj s solato, sem vrnil v hladilnik. Ivanin krožnik, kozarec in jedilni pribor pa sem pustil na jedilni mizi. Ko bo končno prišla domov, bo zagotovo lačna, zato bo večerjo pogrela v mikrovalovni pečici. Razen seveda, če je že kje večerjala ...

Pomil sem svojo posodo. Nisem vedel, kaj naj storim, zato sem se usedel v naslanjač poleg pisalne mize in vzel knjigo, ki sem jo včeraj začel brati - odličen roman Laurenta Bineta Sedma funkcija jezika (op. prev. La Septiéme Fonction du langage – slovenski prevod izšel pri MK 2017). Razburljiva knjiga me je prevzela, pa sem se zatopil v branje. Ko sem po približno petdesetih straneh pogledal digitalno uro na polici, je bila ura že četrt na enajst. Evo, kako zlahka dobra proza prevara občutek za čas: bral sem več kot uro, a sem imel vtis, da je minilo komaj dvajset minut.

In ne samo to. Pekla me je vest, ko sem spoznal, da ves čas, ko sem bil ponesen v vzporedni svet romana, nisem niti enkrat pomislil na Ivano. Vsekakor je bil to kompliment Binetu, a tudi neodpustljiv zdrs glede Ivane, ki se ji je očitno nekaj zgodilo. Nisem se mogel spomniti preprostejše razlage za dejstvo, da je ura skoraj enajst, nje pa še vedno ni doma in ni od sebe dala niti glasu. Kot bi se vdrla v zemljo. Izginila.

Prešinil me je naval panike. Po glavi so mi švigale nekoristne misli - da bi jo šel iskat (ja, a kam?), da bi njeno izginotje objavil preko družbenih omrežij (ja, a nobenega ne uporabljam in ne vem, kako naj to naredim), da pokličem njenega brata ali teto (ja, a njunih telefonskih številk sploh nimam), da povprašam skupne prijatelje, ali je kdo kaj slišal o Ivani (samo po nepotrebnem bi jih razburil ob tej pozni uri; če bi kdo kaj vedel, bi mi že sigurno že povedal), da kličem v bolnišnice (ja, a ne dajo obvestil, če nisi v sorodu z bolnikom ali – zmrznilo me je - s pokojnikom) ...

Potem pa, ko sem malce prišel k sebi, se mi je posvetilo, na kaj bi moral najprej pomisliti kot ljubitelj in celo občasni pisec detektivske proze: Ko nekdo izgine, se nič ne počne na svojo roko, ampak se primer prijavi policiji. Čim prej, tem boljše.

~***~

2.

»Samo trenutek, povezala vas bom z dežurnim inšpektorjem,« mi je odvrnil mlajši ženski glas iz centrale, potem ko sem na hitro razložil vzrok klica in odgovoril na vprašanje, od kod kličem.

Glas je bil še vedno ženski, a tokrat nekoliko starejši, »Višja inšpektorica Sanja Mrvaljević.«

»Dober večer. Tukaj Zoran Živković ...« sem pomolčal in v zmedenosti po nepotrebnem dodal: »Profesor ... rad bi ...«

»In pisatelj?« me je prekinila z vprašanjem.

»In to,« sem odgovoril po trenutku oklevanja, kot bi mi bilo nerodno ob omembi tega.

»Izvolite, profesor Živković.«

»Rad bi prijavil pogrešano ... osebo.«

»Ime osebe?«

»Ivana ... Ivana Đurić.«

Iz slušalke je prihajal pridušen zvok tipkanja po tipkovnici. »Ste z Ivano Đurić v kakšnem sorodstvenem odnosu?«

»Ja ... pravzaprav ne ... se pravi, kot sem ... čeprav ne formalno ... Skupaj sva ... dolgo ... skoraj dve leti ...«

»Razumem. Poznate njen datum rojstva?«

»Seveda. Deseti julij 1969.«

Ponovno tipkanje.

»Živi v Šajkaški?«

»Tam je prijavljena, vendar ne živi tam. Stanovanje je dala v najem. Pri meni živiva že kakšno leto. Jaz sem v ...«

»Vidim, kje stanujete,« me je prekinila inšpektorica Mrvaljević, ne da bi nehala tipkati. »Skoraj soseda sva.«

»Stanujete kje blizu?«

»Delam. Na postaji v Novem Beogradu. Prosim vas za številko mobilnega telefona gospe Đurić.«

»Samo trenutek,« sem pogledal v imenik in ji jo narekoval. »Ne bo vam koristilo,« sem dodal. »Njen mobilni telefon je izklopljen.«

»Tudi izklopljen je lahko uporaben. Po čem sklepate, da je gospa Đurić izginila?«

»Morala bi se vrniti že pred dvema urama. Če bi nekje ostala, bi se mi do zdaj zagotovo javila in nikoli ne izklopi mobilnega telefona. Gotovo se ji je nekaj zgodilo.«

»Kdaj ste jo nazadnje videli?«

Za trenutek sem pomislil. »Okoli pol šestih, preden je odšla.«

»Kam?«

»Ne vem. Ni mi povedala.«

»Je to običajno — da vam ne pove, kam gre?«

»Ne, sploh ne. Danes je izjema. Ni me hotela motiti pri delu. Vsaka minuta mi je bila pomembna. Bil sem pozen. Pripravljal sem se na tečaj za ob sedmih. Kreativno pisanje ...«

»Moja prijateljica je obiskovala vaš tečaj.«

»Svet je res majhen. Kako ji je ime?«

»Kako je bila gospa Đurić oblečena?« je z vprašanjem odgovorila višja inšpektorica.

Še enkrat sem moral razmisliti. »Običajno ...«

»Spomnim se, ko mi je prijateljica dejala, da bi jih okarali, če bi lik opisali tako nejasno. Enako je v mojem poslu. 'Običajno' mi ničesar ne pove ...«

Vzdihnil sem. »Nosila je plašč ...«

»Verjetno ne bi šla sredi zime ven brez plašča. Kakšne barve je njen plašč? Kakšne čevlje je imela obute? Je imela kapo, šal? Torbico? Dežnik? Se je uredila?«

Od sramu sem zmajal z glavo. »Ne spomnim se. Bil sem popolnoma zatopljen v popravljanje zgodb. Samo na kratko sem pogledal Ivano ...«

»Vaš inšpektor Lukić ima veliko boljši dar opazovanja.« Po njenem glasu sem razbral, da se je nasmehnila.

»Počaščen sem, da veste za inšpektorja Lukića, sam pa nikakor nisem bil vzornik temu liku. Ravno nasprotno. To bi veliko lažje bila Ivana. Če bi bilo obratno in bi jaz izginil in bi zdaj ona govorila z vami, bi dobili najnatančnejši možni opis.«

»Mogoče bi lahko potem v novem romanu imeli inšpektorico kot glavno osebo.«

»Vsekakor. Zakaj pa ne? Najprej pa najdimo Ivano.«

»Potrudili se bomo. Oglasila se vam bom takoj, ko bom imela novice. Upam, da kmalu. Še ne greste spat?«

»Kako bi lahko?«

Opomba: Besedilo še ni lektorirano. Lekturo opravlja Lenka Krajnc.

Nekaj o pisatelju Zoranu Živkoviću

Biografija

Prof. dr. Zoran Živković, rojen 5. oktobra 1948, je srbski pisatelj, univerzitetni profesor, esejist, raziskovalec, založnik in prevajalec. Živkovićeva dela so bila prevedena v več kot 20 jezikov .

Leta 1973 je Zoran Živković diplomiral iz literarne teorije na oddelku za primerjalno književnost Filološke fakultete Univerze v Beogradu. Leta 1979 je magistriral z delom Antropomorfizem in motiv prvega stika v delih Arthurja C. Clarka ("Antropomorfizam i motiv prvega kontakta u delima Artura Klarka") in leta 1982 doktoriral na isti univerzi. Njegova disertacija je bila "Nastanek znanstvene fantastike kot žanra umetniške proze".

Od sredine sedemdesetih do zgodnjih devetdesetih let se je Živković veliko ukvarjal z znanstveno fantastiko. Poleg svojih dveh akademskih nalog je bil založnik (ustanovil založbo Polaris, prek katere je izdal več kot dvesto knjig), prevajalec (prevedel je več kot 70 knjig, večinoma iz angleščine), esejist (v tem obdobju so izšle so štiri Živkovićeve knjige esejev), raziskovalec (napisal je veliko, bogato ilustrirano, dvodelno Enciklopedijo znanstvene fantastike) in televizijski voditelj (napisal in vodil televizijsko serijo o znanstvenofantastični kinematografiji z naslovom The Starry Screen).

Od sredine 90. let prejšnjega stoletja Živković preneha z angažmajem v ZF in se povsem posveti pisanju negenerične leposlovja. (V tej vlogi se opredeljuje kot "pisatelja brez vsakršnih predpon – skromnega praktikanta starodavne in plemenite umetnosti proze.") Njegov zgodnji agent je Živkoviću predlagal objavljanje pod imenom "Donald Livingston", da bi se njegovo delo bolje tržilo v ZDA. Profesor je zavrnil predlog. Med letoma 1993 in do leta 2024 je napisal 24 leposlovnih knjig, ki so izšle v skoraj sto tujih izdajah v blizu 30 jezikih. Med njimi so arabščina, japonščina, korejščina ...

Leta 2005 je beograjska TV postaja Studio B producirala TV serijo Zbiralec (Sakupljač), ki temelji na Živkovićevem mozaičnem romanu Dvanajst zbirk. Leta 2007 je ugledni srbski filmski avtor Puriša Đorđević režiral film Dva (Dva), ki temelji na Živkovićevih izmišljenih temah.

Dve Živkovićevi zgodbi sta bili radijski oddaji BBC: "Vlak" (2005) in "Budilka na nočni mizici" (2007).

Prestižna ameriška literarna revija World Literature Today je v novembrski/decembrski številki 2011 prinesla posebno rubriko o Živkovićevem pisanju.

Od leta 2007 do 2017 je bil Živković profesor na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu, kjer je predaval kreativno pisanje. Bil je pobudnik Delavnice kreativnega pisanja (Radionica kreativnega pisanja „PričArt”) leta 2011.

Leta 2019 so njegova zbrana dela izšla v angleškem jeziku v ZDA.

* * *

Nagrade:

Raznolik seznam kaže na izjemno bogat ustvarjalni opus.
1991 – nagrada Sfera za Enciklopedijo znanstvene fantastike I-II.
1994 - nagrada Miloša Crnjanskega za Četvrti krug (Četrti krog – v slovenščini Založniški atelje Blodnjak).
2003 – nagrada world fantasy za mozaik-roman Biblioteka (Knjižnica – v slovenščini Založniški atelje Blodnjak).
2007 - nagrada Isidorja Sekulića za Most (Most – v slovenščini Založniški atelje Blodnjak). Ta roman je bil uvrščen v ožji krog za NIN-ovo nagrado leta 2006 (že leta 1997 je bil v ožjem izboru mozaik-roman Vremenski darovi (Časovni darovi)).
2006 - Seven Touches of Music (Sedem dotikov glasbe) (Aio Publishing) je prejel nagrado odličnosti v kategoriji general trade na 55. Chicago Book Clinic Book and Media Show.
2007 - nagrada Štefana Mitrovega Ljubiše za celoten ustvarjalni opus.
2007 - Most postane zmagovalec golden hit liber award (Srbska RTV za najpomembnejšo prozno knjigo 2007).
2014 - Art-anima, nagrada za prispevek na področju fantazije.
2015 - nagrada Stanislava Lema za njegov prispevek k literaturi in fantaziji.
2015 - nagrada golden dragon za prispevek na področju literature in fantazije.
2017- nagrada ESFS grand master na Euroconu v Dortmundu.
2019 - Po nekaj nominacijah v prejšnjih letih je prejel nagrado IMPAK Dublin za knjigo "The image Interpreter" (»Tumač fotografija«)

To je samo pomembnejši del književnih nagrad.

Tako kot drugi Živkovićevi romani in zgodbe je tudi »Bela soba« res mojstrsko premišljena - temelji na klasični enotnosti časa, kraja in dejanja - in deluje očarljivo skrivnostno. Enako velja za vsa druga prozna dela tega dobitnika svetovne nagrade za fantastiko: v »Papirusovi trilogiji« na primer skrivnostne smrti v beograjski knjigarni inšpektorja napeljejo na sled nevarni skrivni družbi. Če ste oboževalec Borgesa, Escherja ali Harukija Murakamija, preprosto morate prebrati Zorana Živkovića, katerega vse knjige so na voljo v angleškem jeziku v čudovitih izdajah Cadmus Pressa.

Bibliografija

Leposlovje

Zoran Živković je avtor 24 leposlovnih in 8 neleposlovnih knjig, izdanih v 227 izdajah in v 26 državah prevedenih v 22 jezikov, Živković še naprej premika meje fantastičnega in nadrealističnega. Njegovo pisanje sodi v tradicijo srednjeevropske fantastike in ima veliko skupnega z mojstri, kot so Mihail Bulgakov, Franz Kafka in Stanislaw Lem.

The Fourth Circle (Četvrti krug, 1993.)
Time Gifts (Vremenski darovi, 1997.)
The Writer (Pisac, 1998.)
The Book (Knjiga, 1999.)
Impossible Encounters (Nemogući susreti, 2000.)
Seven Touches of Music (Sedam dodira muzike, 2001.)
The Library (Biblioteka, 2002.)
Steps through the Mist (Koraci kroz maglu, 2003.)
Hidden Camera (Skrivena kamera, 2003.)
Compartments (Vagon, 2004.)
Four Stories till the End (Četiri priče do kraja, 2004.)
Twelve Collections and The Teashop (Dvanaest zbirki i Čajdžinica, 2005.)
The Bridge (Most, 2006.)
Miss Tamara, The Reader (Čitateljka, 2006.)
Amarcord (Amarkord, 2007.)
The Last Book (Poslednja knjiga, 2007.)
Escher's Loops (Esherove petlje, 2008.)
The Ghostwriter (Pisac u najam, 2009.)
The Five Wonders of the Danube (Pet dunavskih čuda, 2011.)
The Grand Manuscript (Nađi me, 2012.)
The Compendium of the Dead (Zbornik mrtvih, 2015.)
The Image Interpreter (Tumač fotografija, 2016.)
The White Room (Bela soba, 2021.)
Four Deaths and One Resurrection of Fyodor Mihailovič ("Četiri smrti i vaskrsenje Fjodora Mihailoviča", 2023.)

Naslovnice vseh prevodov, ki so izšli pri rpestžni Cadmus Press

Esejistika

Savremenici budućnosti, 1983
Zvezdani ekran, 1984
Prvi kontakt, 1985
Enciklopedija naučne fantastike I-II, 1990
Ogledi o naučnoj fantastici, 1995
O žanru i pisanju, 2010
Pisac od gline — oblikovati u kreativnom pisanju, 2013
Challenges of Fantastika 2013

Nekatere od njih so na voljo tudi v angleškem jeziku (ali samo v njem).

Sodeloval je pri več esejističnih delih o fantastiki, tudi kot proučevani avtor, kot je Speaking of the Fantastic III: Interviews with Science Fiction Writers, kjer je eden od avtorjev intervjujev tudi George Martin.

Antološke zbirke

The Devil in Brisbane (2005)
Fantastical Journeys to Brisbane (2007)

Kritinška izdaja

Dostoyevsky's Demons (Zli dusi, Dostojevski, 2021)

Zanimivost:

Profesor Živković je stalni gost Fanfesta, edinega slovenskega festivala fantazijske književnosti, ki se bo letos odvijal 20. in 21. oktobra v Celju. Njegova predavanja in predstavitve na osrednji prireditvi so vedno poslastica za ljubitelje kakovostne in inovativne književnosti.

Spletna in wiki stran Zorana Živkovića

https://zoranzivkovic.wordpress.com/ (pisateljska stran)
https://en.wikipedia.org/wiki/Zoran_%C5%BDivkovi%C4%87_(writer) (slovenska stran ni osvežena z najnovejšimi podatki)

O knjigi

O tiskani izdaji

Tiskana izdaja je v tisku, še kakšen dan in bo med nami, elektronska bo kmalu. Knjiga oblikovno sledi izdajam Cadmuss Pressa in še nekaterih založb.

Želite izvedeti več?