Prof. dr. Zoran Živković: Bela soba

1.

Ivana je izginila.

To sem tokom večera postopoma spoznaval.

Tečaj kreativnega pisanja sem, kot običajno, končal ob devetih. Po odhodu osmih študentov, ki se ob torkih ob sedmih zbirajo pri meni, sem pospravil delovno sobo in odšel v kuhinjo, da bi nama z Ivano pripravil večerjo. Od delovnikih je to najin edini skupni obrok. Redko se je zgodilo, da ne bi bila zvečer skupaj za jedilno mizo. Zdaj je, kakopak, ni bilo, a sem jo v kratkem pričakoval. Ve, da sem po tečaju precej lačen, saj v dneh brez študentov večerjava že okoli pol devetih.

Nisem vedel, kam je šla. Ivana mi vedno pove, kam gre, kot navsezadnje to storim tudi jaz. Danes tega ni storila, ker so bile posebne okoliščine. Namreč, bil sem v veliki časovni stiski, zato me ob odhodu ni hotela zadrževati s tem, kar mi lahko pove ob vrnitvi.

Zdi se, da so se okoliščine že od jutra zarotile proti meni. Moral bi imeti miren dan, a so se kar vrstile nepričakovane obveznosti in nenapovedani obiski, ki so mi neusmiljeno jedli čas. Tako se je zgodilo, da je popravljanje spisov za pouk, namesto zjutraj, prišlo na vrsto šele zadnji trenutek: ura je bila že pet čez deset, ko sem se končno lotil dela, ki je običajno trajalo vsaj uro in pol.

Petnajst minut kasneje me je iz moje zatopljenosti odnesel zračen poljub skoraj brez dotika. Malce sem se zdrznil, ker Ivane sploh nisem slišal, ko se mi je približala izza hrbta. Obrnil sem se in jo videl oblečeno za ven.

Vprašujoče sem jo pogledal, ona pa se mi je samo nasmehnila z našminkanimi ustnicami, mi brez besed pomahala in odšla.

Deset minut sem porabil za gretje že pripravljene večerje v mikrovalovni pečici, pripravo solate in mize v jedilnici. Ivane pa še vedno ni bilo. Kaj jo je zadržalo, sem se vprašal in sem šel po mobilni telefon v delovno sobo. Šele tedaj mi je padlo na pamet, da mi je mogoče poslala sms ali me poklicala, če se je zgodilo kaj nepričakovanega, pa tega nisem slišal, ker sem imel med tečajem telefon na tiho.

Zelena lučka v zgornjem desnem kotu ni utripala, kar je pomenilo, da ni bilo klicev, sporočil ali elektronske pošte. Vključil sem zvok in poklical Ivano. Odgovoril je ženski glas, vendar ne njen:

»Uporabnik je trenutno nedosegljiv. Obvestili vas bomo takoj, ko bo dosegljiv.«

To je bilo nenavadno. Ivana poskrbi, da njen mobilnik ne zazvoni na neprimernem mestu – na primer v kinu, gledališču, na koncertu, predavanju ali kjerkoli ne želi, da bi jo motili. Vendar nikoli ne ugasne telefona, ga le utiša. Rahlo vibriranje jo tiho obvesti o klicih in sporočilih. Zakaj bi zdaj opustila to navado?

Tega nisem mogel izvedeti, zato bom moral počakati do njene vrnitve. Upal sem v skorajšnjo vrnitev. Črevesje se mi je že krčilo. Vrnil sem se v jedilnico, sedel pred prazen krožnik in strmel v slastno hrano pred seboj, ki se je neizbežno ohlajala. Tako sem stoično zdržal kakšnih deset minut, potem pa sem se lotil večerje, preden bi se popolnoma ohladila.

Vest sem pomiril z mislijo, da mi Ivana ne bo zamerila, ker sem začel brez nje. Naj trpim lakoto, ker ji nekaj preprečuje, da bi prišla pravočasno? In za ugasnjen telefon zagotovo obstaja nekaj preprostih razlag, recimo izpraznjena baterija. Resda se ji to še nikoli ni zgodilo, a kot pravijo, vse je enkrat prvič. Čudno, sem pomislil s polnimi usti, kako človek, ki ga tišči breme, kot je na primer lakota, zlahka najde olajševalne okoliščine, samo da bi si ugajal ...

Ko sem potešil prvo lakoto, sem z jedjo nadaljeval počasneje. Še počasneje kot običajno. Z odlašanjem sem želel dati Ivani možnost, da morda pride, preden končam, potem pa bova, vsaj na kratko, skupaj jedla. Kot bi se silil jesti nekaj, kar mi ni všeč, sem zaključeval večerjo in je moj vedno bolj poln želodec pregnal tegobe lakote, so se začele pojavljati šibke točke v olajševalnih okoliščinah.

Res je, morda se ji je baterija v mobitelu izpraznila, a njen telefon ni edini v mestu. Zakaj me ni poklicala od nekoga drugega? Ne pozna na pamet moje mobilne številke? Možno. Bolj, ko se zanašamo na mobilne telefone, manj se na spomin in postanemo nemočni, ko ti odpovejo. Vendar bi se lahko oglasila na domači telefon. Če številke ne zna na pamet, jo lahko dobi prek informacij.

Nekaj časa sem strmel v prazen krožnik pred sabo, potem sem se dokončno vdal v usodo - ničla od skupne večerje. Že mlačno skledo s hrano sem vrnil v hladilnik in dodal še solato. Ivanin krožnik, kozarec in jedilni pribor pa sem pustil na jedilni mizi. Ko bo končno prišla domov, bo zagotovo lačna, zato bo večerjo pogrela v mikrovalovni pečici. Razen seveda, če je že kje večerjala ...

Pomil sem svojo posodo. Zatem sem se, ker nisem vedel, kaj naj storim, usedel v naslanjač poleg pisalne mize in vzel knjigo, ki sem jo včeraj začel brati - odličen roman Laurenta Bineta Sedma funkcija jezika (La Septième Fonction du langage). Razburljiva knjiga me je prevzela, pa sem se zatopil v branje. Ko sem po približno petdesetih straneh pogledal digitalno uro na polici, je bila ura že četrt na enajst. Evo, kako zlahka dobra proza prevara občutek za čas: bral sem več kot uro, a sem imel vtis, da je minilo komaj dvajset minut.

In ne samo to. Pekla me je vest, ko sem spoznal, da ves čas, ko sem bil ponesen v vzporedni svet romana, nisem niti enkrat pomislil na Ivano. Vsekakor je bil to kompliment Binetu, a tudi neodpustljiva zamera do Ivane, ki se ji je očitno nekaj zgodilo. Nisem se mogel spomniti preprostejše razlage za dejstvo, da je ura skoraj enajst, nje pa še vedno ni doma in ni od sebe dala niti glasu. Kot bi se vdrla v zemljo. Izginila.

Prešinil me je naval panike. Po glavi so mi švigale nekoristne misli - da bi jo šel iskat (ja, a kam?), da bi njeno izginotje objavil preko družbenih omrežij (ja, a nobenega ne uporabljam in ne vem, kako naj to naredim), da pokličem njenega brata ali teto (ja, a njunih telefonskih številk sploh nimam), da povprašam skupne prijatelje, če je kdo kaj slišal o Ivani (samo po nepotrebnem bi jih razburil ob tej pozni uri; če bi kdo kaj vedel, bi mi že sigurno že povedal), da kličem v bolnišnice (ja, a ne dajo obvestil, če nisi v sorodu z bolnikom ali – zmrznilo me je - s pokojnikom) ...

Potem pa, ko sem malce prišel k sebi, se mi je posvetilo, na kaj bi moral najprej pomisliti kot ljubitelj in celo občasni pisec detektivske proze. Ko nekdo izgine, se ničesar ne počne na svojo roko, ampak se primer prijavi Policiji. Čim prej, tem boljše.

2.

»Samo trenutek, povezala vas bom z dežurnim inšpektorjem,« mi je odgovoril mlajši ženski glas iz centrale, potem ko sem na hitro razložil vzrok klica in odgovoril na vprašanje, od kod kličem.

Glas je bil še vedno ženski, a tokrat nekoliko starejši, »Višja inšpektorica Sanja Mrvaljević.«

»Dober večer. Tukaj Zoran Živković ...« sem pomolčal in v zmedenosti po nepotrebnem dodal: »Profesor ... rad bi ...«

»In pisatelj?« me je vprašujoče prekinila.

»In to,« sem odgovoril po trenutku oklevanja, kot bi mi bila omemba tega neprijetna.

»Izvolite, profesor Živković.«

»Rad bi prijavil pogrešano ... osebo.«

»Ime osebe?«

»Ivana ... Ivana Đurić.«

Iz slušalke je prihajal pridušen zvok tipkanja po tipkovnici. »Ste sorodnik Ivane Đurić?«

»Ja ... pravzaprav ne ... se pravi, kot sem ... čeprav ne formalno ... Skupaj sva ... dolgo ... skoraj dve leti ...«

»Razumem. Poznate njen datum rojstva?«

»Seveda. Deseti julij 1969.«

Ponovno tipkanje.

»Živi v Šajkaški?«

»Tam je prijavljena, vendar ne živi tam. Stanovanje je dala v najem. Pri meni živiva že kakšno leto. Jaz sem v ...«

»Vidim, kje stanujete,« me je prekinila inšpektorica Mrvaljević, ne da bi nehala tipkati. »Sva skoraj soseda.«

»Stanujete kje blizu?«

»Delam. Na postaji v Novem Beogradu. Prosim za mobilno številko gospe Đurić.«

»Samo trenutek,« sem pogledal v imenik in ji jo narekoval. »Ne bo vam koristilo,« sem dodal. »Njen mobilni telefon je izklopljen.«

»Tudi izklopljen je lahko uporaben. Po čem sklepate, da je gospa Đurić izginila?«

»Morala bi se vrniti že pred dvema urama. Če bi nekje ostala, bi se mi do zdaj zagotovo javila in nikoli ne izklopi svojega mobilnega telefona. Gotovo se ji je nekaj zgodilo.«

»Kdaj ste jo nazadnje videli?«

Za trenutek sem pomislil. »Okoli pol šestih, preden je odšla.«

»Kam?«

»Ne vem. Ni mi povedala.«

»Je to običajno — da vam ne pove, kam gre?«

»Ne, sploh ne. Danes je izjema. Ni me hotela motiti pri delu. Vsaka minuta mi je bila pomembna. Bil sem pozen. Pripravljal sem se na tečaj za ob sedmih. Kreativno pisanje ...«

»Moja prijateljica je obiskovala vaš tečaj.«

»Svet je res majhen. Kako ji je ime?«

»Kako je bila gospa Đurić oblečena?« je z vprašanjem odgovorila višja inšpektorica.

Še enkrat sem moral razmisliti. »Običajno ...«

»Spomnim se, ko mi je prijateljica dejala, da bi jih okarali, če bi lik opisali tako nejasno. Enako je v mojem poslu. 'Običajno' mi ničesar ne pove ...«

Vzdihnil sem. »Nosila je plašč ...«

»Verjetno ne bi šla sredi zime ven brez plašča. Kakšne barve je njen plašč? Kakšne čevlje je imela obute? Je imela kapo, šal? Torbico? Dežnik? Se je uredila?«

Od sramu sem zmajal z glavo. »Ne spomnim se. Bil sem popolnoma zatopljen v popravljanje zgodb. Samo na kratko sem pogledal Ivano ...«

»Vaš inšpektor Lukić ima veliko boljši dar opazovanja.« Po njenem glasu sem razbral, da se je nasmehnila.

»Počaščen sem, da veste za inšpektorja Lukića, nikakor pa nisem bil vzornik tega lika. Ravno nasprotno. To bi veliko lažje bila Ivana. Če bi bilo obratno, če bi jaz izginil in bi ona zdaj govorila z vami, bi dobili najnatančnejši možni opis.«

»Mogoče bi lahko imeli inšpektorico kot glavno osebo v novem romanu.«

»Vsekakor. Najprej najdimo Ivano.«

»Potrudili se bomo. Oglasila se vam bom takoj, ko bom imela novice. Upam, da kmalu. Še ne greste spati?«

»Kako bi lahko?«