Proza za vse generacije

1.3. Pisani svet proznih del

Najprej se bomo posvetili vrstam proznih del. Zanje ste zagotovo slišali.

Slovenska (in ne samo slovenska, da ne bo pomote) literarna stroka se pri definicijah osredotoča na vsebinske kategorije in se ne ukvarja z metričnimi kategorijami (o metričnih kategorijah kasneje). Literatura pač ni metrična znanost. Literarna teorija je o vrstah proznih del rekla skoraj vse.

Kar se tiče vas (in tudi mene), je literarna teorija o vrstah proznih del rekla praktično vse. Na koncu, med viri in literaturo je seznam nekaj virov o tem. Dobro se je o tem vsaj osnovno izobraziti.

Zavedajte se, če želite prebrati vse o tem, ne boste nikoli začeli pisati.

Za vaše potrebe je dovolj nekaj osnovnih obrisov, toliko, da veste, kaj so posamezne prozne zvrsti in kaj je zanje značilno s stališča avtorja/-ice.

V grobem prozna dela delimo na:

• Kratka
• Dolga

Posvetili se bomo temeljnim značilnostim obeh vrst proze.

~***~

1.3.1. Potovanje po stezah kratke proze

Praktično vse slovenske literarne revije sprejemajo kratko prozo. Razpisi za kaj daljšega od 20.000 znakov s presledki so precej redki. Torej naj vam bodo razpisi za kratko prozo prvi fokus.

Zakaj?

Skozi objave v različnih revijah (tiskanih in spletnih) boste pridobili prepotrebne praktične izkušnje. Literarne revije so:

• Profesionalne, ki imajo listek s ceno in ustvarjajo jih pri izdajatelju revije zaposleni uredniki, lektorice in drugi.
• Polprofesionalne, tudi te imajo listek s ceno (urednice, lektorji in drugi niso zaposleni pri izdajatelju revije, oziroma si rezine kruha in žlice svinjske masti prislužijo z drugim delom).
• Brezplačne revije (status urednikov, lektoric in drugih ni pomemben, običajno gre za ljudi, ki si kruh režejo v drugih okoljih).

Vsaka od revij pridobiva prozna dela na dva načina:

• Preko razpisov (tematskih, prostih ali mešanih), ki so stalni ali občasni.
• Preko poziva avtoricam in avtorjem, katerih kakovost je (pri)znana in uredništvo smatra, da lahko prinesejo reviji ustrezno literarno kakovost in prispevajo svojo prepoznavnost v žanru/-ih, kamor sodi revija.

Nekatere revije zahtevajo, da se za določen čas odpoveste avtorskim pravicam (v tem času ne morete objavljenega dela objaviti v drugi publikaciji). Mnoge nimajo teh zahtev. Nekatere so občutljive glede prve objave. Sprejemajo samo še neobjavljena dela. Vsekakor se pred pošiljanjem na razpis pozanimate, kako je s tem.

Vsak začetnik/-ca naj za svoj napredek začne z odzivom na razpise literarnih revij in druge literarne razpise.

Razpisi so lahko tematski ali prosti.

Vsak razpisovalec običajno v razpisnih pogojih poda svoje zahteve:

• Maksimalni obseg proznega dela, ki ga izrazi v številu znakov z ali brez presledkov. Nekateri razpisovalci omenjajo standardne besede (zlasti angleško govorno področje).
• Vrsto in velikost pisave (običajno Times New Roman, tudi Ariel, velikost 10, 11 ali 12 pt, ponekod Courier New 12 pt).
• Presledek med vrsticami (običajno dvojni, lahko tudi ena in pol) in morebitni zamik prve vrstice.
• Format lista (običajno A4 s standardnimi robovi 2,5 cm).
• Seznam podatkov, ki jih mora navesti avtor(-ica).
• Način pošiljanja (zlasti, če gre za nagradni razpis, ki zahteva anonimizacijo besedil).

Če želite sploh priti v obzir za izbor, se morate do zadnje podrobnosti držati navodil uredništva. V nekaterih uredništvih vse prispevke, ki se ne držijo oblikovalskih smernic razpisa, brez debate zavržejo.

~***~

1.3.1.2. Naveličan sem zavrnitev

Zavrnitev na razpisih je precej normalen pojav. Vsakdo, ki se ukvarja s pisanjem, mora pojesti porcijo žgancev z okusom zavrnitve. Z zavrnitvijo se je treba soočiti pogumno in brez točenja solz. Začetniki/-ce pogosto mislijo, da so s svojimi prvimi koraki že vrhunski mojstri. Če so obiskovali kakšno delavnico pisanja, pa sploh mislijo, da ljudje že v vrsti čakajo na njihovo pisanje.

Mogoče vas ni »pokopala« kakovost proze, temveč so lahko vzroki zavrnitve naslednji:

• Pregrešili ste se zoper enega ali več razpisnih pogojev.
• Vsebina pripovedi se ne sklada z razpisano temo.
• Enostavno vas uredništvo ni prepoznalo kot dovolj kakovostnega, oziroma ste se znašli v premočni konkurenci.
• Pač imate smolo. Vaše delo je objavljivo, a vas je komisija zavrnila zaradi svojih vatlov. Tudi to se (pogosto) dogaja.

Kaj boste storili?

Če mislite zalučati koruzo v puško, potem vam ni treba brati nadaljevanja.

Če ste od uredništva dobili kakšen odziv, recimo priporočilo za ureditev, ki bo omogočala objavljivost, ga upoštevajte kot koristno porcijo pisateljskih žgancev. Vsekakor v uredništvo ne vrtajte glede vzrokov, ali, bog ne daj, da bi uredništvu brali levite, kako nimajo pojma.

~***~

Vsekakor pišite različne zgodbe. Nikakor se ne lotite pisanja za razpis tik pred zdajci, saj je velika verjetnost, da boste poslali (slab) polizdelek. Večajte svoj portfelj, da imate pripravljena dela za različne razpise. Z večanjem vsebinskega nabora si boste povečali možnosti za objave.

~***~

Pomemben element je tudi spletna prisotnost, ki je odličen promocijski kanal za vaše pisanje.

O spletni prisotnosti temeljito v posebnem poglavju.

~***~

Ključna beseda učinkovite kratke proze:

• Besedna racionalizacija.

Kot mi je rekel ugledni pisatelj in teoretik, prof. dr. Zoran Živković:

»Amputacija odvečnih besed fizično ne boli.«

~***~

1.3.2. Vrste kratke proze

Najprej se bomo podali na minsko polje kratke proze, ki je vodilna oblika proznega izražanja. Literarna teorija pozna več vrst kratke proze, največkrat se uporablja termin kratka zgodba, kar je precej generaliziran izraz. Proze na 2 straneh ne moremo enačiti z zgodbo na 30 straneh, čeprav sta obe kratka proza. Anglosaksonski viri so stvar rešili pragmatično – prozne zvrsti so umestili glede na dolžino besedila, ki jo izražajo v številu besed. O tem lahko berete v priročniku Mlada literatura. Tu je, samo za vas, obnova vrst proze:

• Mikroproza (do 1 stran)
• Črtica / miniatura / razglednica (short short story, flash fiction) – do 1.000 besed (do 4 standardne strani).
• Kratka zgodba (short story) – običajno do 7.500 besed (4 – 30 strani).
• Zgodba (novelette) – običajno med 7500 in 17.500 besed (30 – 70 strani)

Zlasti pri obsegu proze do 1000 besed se je razvilo ogromno različnih vrst kratkih literarnih kanapejčkov.

~***~

Kratka zgodba je jedrnata oblika pripovedne in deskriptivne prozne fikcije. Vsebuje tradicionalne elemente dramske strukture. Naštejmo jih:

• Ekspozicijo (uvedba dogajanja, stanja stvari in likov),
• Zaplet (dogodek, ki uvaja konflikt), ki z akcijo pripelje do krize (odločilni trenutek za like) in vrhunec
• Razrešitev (točka, ko se konflikt razreši in vzpostavi končno stanje).

~***~

1.3.2.1. Črtica / miniatura / razglednica

Črtice ali nekatere sodobne kratke zgodbe včasih nimajo ekspozicije in se začnejo brez uvoda, kar sredi napredovanja do vrhunca. Gre nekako za izvedbo in medias res (v sredino stvari). Vsekakor imajo zapleti kratkih zgodb vrhunec s krizo ali prelomnico in zaključke, ki so lahko dokončni ali odprti.

Dvoumnost se udejanji s pomočjo konca, karakterizacije ali dolžine. Kot pri vsaki umetniški obliki ni neke jasne definicije izvedbe ali predpisanega standarda.

V okvirju je prozna razglednica Hipokrat. Za primer ...

Naj vam podam še dodatni vidik najkrajše oblike proznega izražanja. Ravno na kratkem se boste dolgo zadržali.

V Mladi literaturi smo zapisali, da črtica kratko in zgoščeno pripoveduje o enem samem dogodku ali drobnem doživetju in je navadno brez prave zgodbe. Že ime, črtica, pove, da ne gre za sliko, temveč drobec, torej, uganili ste, črtico, ki je sestavina slike (življenja).

Večkrat prikaže le čustveno razpoloženje lika ob tem dogodku. Črtica je osebno obarvana zgodba, kjer se avtor običajno ne posveti natančnemu zaporedju dogajanja, temveč se poigra s čustvenimi impresijami lika. Razpoloženje skuša prenesti na bralca in temu je podrejen slog podajanja okolja dogodka. V črtici imamo običajno en sam lik in še tega ne razvijemo, temveč prikažemo zgolj njegov odtis. Mnoge črtice so prvoosebne in so lahko zelo intimne.

~***~

1.3.2.2. Kratka zgodba

Kratka zgodba je od črtice (razglednice, miniature, ...) malce daljša oblika proznega izražanja, z več oblikovnimi elementi.

Kratke zgodbe obsegajo približno 1000 do 7500 besed (6000 – 45.000 znakov), čeprav, pri nas, po izkušnjah sodeč, prevladujejo besedila obsega nekako do 15.000 znakov. Zaradi svoje dolžine (kratkosti?) je pripoved v kratki zgodbi zgoščena, običajno se osredotoča le na en dogodek s prgiščem likov, pri čemer je le eden izpostavljen (glavni lik). Kratka zgodba je samostojna pripoved. Več vsebinsko povezanih zgodb se imenuje zaporedje ali zbirka zgodb. Kratke zgodbe so običajno objavljene v revijah, antologijah ali že prej omenjenih zbirkah.

Kratka zgodba nima poglavij in posebnega razvoja likov. V zgodbi je malo likov in večinoma so samo bežno zarisani. Kako jih bo bralec doživljal, je odvisno od vaše veščine. Nekateri avtorji so sposobni značilnosti likov podati zgolj v kratkih stavkih.

Udeleženci delavnic običajno debelo gledajo, ko morajo nekoga opisati v enem ali dveh stavkih. Običajne »žrtve« takšne vaje zgoščenega opisa so drugi udeleženci delavnice.

~***~

Glede zapleta se, po izkušnjah sodeč, srečujemo z dvema vrstama kratke proze:

• Pripovedi v slogu »zgodbe, ki jih piše življenje«
• Pripovedi z »ostrim« zaključnim prelomom.

Kaj dobimo pri t. i. »zgodbah, ki jih piše življenje«?

Gre za prigodo iz življenja lika, ki je eden od povprečnih prebivalcev naše realnosti. Ta lik v ničemer ne izstopa, nima nekih posebnih sposobnosti, niti slabosti, je sivo povprečje, torej nekakšna siva miška, z njim/njo se bralec zlahka (samo)identificira. Zgodba popisuje dogodek, ki bi se lahko zgodil vsakomur od nas. Zaplet ne prinaša nobenega vznemirjenja, pričakovanja bralca se iztečejo v coni udobja predvidljivega. Mnogo pripovedi gradi na primeseh humornosti. V načinu podajanja ima precej podobnosti s klasično povestjo.

Kako pa stvari stojijo pri zgodbi z »ostrim« prelomom?

Običajno gre za podajanje drobtinic, ki nakazujejo nekaj nenavadnega, nevsakdanjega, vendar možnega. Vrhunec je običajno tik pred nepričakovanim in večkrat tudi šokantnim zaključkom.

Ta vrsta zgodbe pusti močan vtis, vendar ob nespretni izvedbi pusti bralce brez tistega »vau« občutka.

Kratke zgodbe so prvoosebne ali tretjeosebne pripovedi. Prvoosebne so intimnejše, bralec/-ka se lažje identificira z likom, a je vodenje takšne pripovedi zahtevnejše, saj od avtorja/-ice zahteva večjo pozornost pri tempiranju poteka pripovedi. Tretjeosebna sicer malce manj zahtevna, a se ob malce nespretni izvedbi zlahka izgubi v neučinkovitosti, saj ne pride do (nujnega) identificiranja z glavnim likom.

~***~

1.3.2.3. Zgodba (Novelette) in povest

Zgodba je malce daljša izvedba kratke zgodbe in se od nje loči predvsem po tem, da je, uganili ste, daljša. Večji obseg daje avtorju/-ici možnost obravnave obsežnejšega dogodka, oziroma zaporedje povezanih kratkih dogodkov. Večji obseg dela omogoča tudi preprost razvoj glavnega lika.

V slovenski periodiki se ta vrsta proze pojavi redkokdaj, saj gre za literarna dela z več kot 45.000 znakov (7500 besed). Uredniki/-ce radi potarnajo nad dolžino, ko pride na razpis brez omejitve obsega kaj tako dolgega.

Zgodbi sorodna vrsta proze je povest v klasičnem pomenu besede. V slovenski književnosti se je povest pojavila v 19. stoletju.

Gre za daljše (nekako srednje dolgo) prozno delo. Opisuje predvsem dogodke, kjer nastopa več oseb, vendar pa pisatelja zanima glavni lik, redkeje še kdo zraven. V življenja teh oseb se ne poglablja. Tudi okolje nima posebnega pomena, saj je vsa pripoved usmerjena na samo zgodbo. Povest je napisana preprosto in nazorno. Konec je predvidljiv in navadno srečen. Povest je bila prvotno namenjena preprostemu človeku. Sama zgodba ga največkrat kratkočasi in mu večkrat ponudi moralno etični nauk. Avtor/-ica to običajno doseže s ponazoritvijo neke misli z zgledom iz življenja, nakar z zgodbo dokaže predvideno moralno jedro. Po vsebini so povesti zelo različne.

Tipični predstavnik povesti je Martin Krpan (Fran Levstik). Občasno so ta dela deležna tudi tiskane in/ali ilustrirane izdaje, kot je primer s prej omenjenim Martinom Krpanom. Knjiga v ponatisu iz leta 1971 ima 62 strani, torej gre za precej tanko knjižico. Danes so tiskane izdaje povesti precej redke, so pa lahko hvaležna oblika za izdajo v e-knjige.