1.

OPOMBA: tukaj je prvi prevod, ki še ni popolnoma izčiščen, a zadostuje za prvi vtis.

Ivana je izginila.

To sem tokom večera postopoma spoznaval.

Tečaj kreativnega pisanja sem, kot običajno, končal ob devetih. Po odhodu osmih študentov, ki se ob torkih ob sedmih zbirajo pri meni, sem pospravil delovno sobo in odšel v kuhinjo, da bi nama z Ivano pripravil večerjo. Od delovnikih je to najin edini skupni obrok. Redko se je zgodilo, da ne bi bila zvečer skupaj za jedilno mizo. Zdaj je, kakopak, ni bilo, a sem jo v kratkem pričakoval. Ve, da sem po tečaju precej lačen, saj v dneh brez študentov večerjava že okoli pol devetih.

Nisem vedel, kam je šla. Ivana mi vedno pove, kam gre, kot navsezadnje to storim tudi jaz. Danes tega ni storila, ker so bile posebne okoliščine. Namreč, bil sem v veliki časovni stiski, zato me ob odhodu ni hotela zadrževati s tem, kar mi lahko pove ob vrnitvi.

Zdi se, da so se okoliščine že od jutra zarotile proti meni. Moral bi imeti miren dan, a so se kar vrstile nepričakovane obveznosti in nenapovedani obiski, ki so mi neusmiljeno jedli čas. Tako se je zgodilo, da je popravljanje spisov za pouk, namesto zjutraj, prišlo na vrsto šele zadnji trenutek: ura je bila že pet čez deset, ko sem se končno lotil dela, ki je običajno trajalo vsaj uro in pol.

Petnajst minut kasneje me je iz moje zatopljenosti odnesel zračen poljub skoraj brez dotika. Malce sem se zdrznil, ker Ivane sploh nisem slišal, ko se mi je približala izza hrbta. Obrnil sem se in jo videl oblečeno za ven.

Vprašujoče sem jo pogledal, ona pa se mi je samo nasmehnila z našminkanimi ustnicami, mi brez besed pomahala in odšla.

Deset minut sem porabil za gretje že pripravljene večerje v mikrovalovni pečici, pripravo solate in mize v jedilnici. Ivane pa še vedno ni bilo. Kaj jo je zadržalo, sem se vprašal in sem šel po mobilni telefon v delovno sobo. Šele tedaj mi je padlo na pamet, da mi je mogoče poslala sms ali me poklicala, če se je zgodilo kaj nepričakovanega, pa tega nisem slišal, ker sem imel med tečajem telefon na tiho.

Zelena lučka v zgornjem desnem kotu ni utripala, kar je pomenilo, da ni bilo klicev, sporočil ali elektronske pošte. Vključil sem zvok in poklical Ivano. Odgovoril je ženski glas, vendar ne njen:

»Uporabnik je trenutno nedosegljiv. Obvestili vas bomo takoj, ko bo dosegljiv.«

To je bilo nenavadno. Ivana poskrbi, da njen mobilnik ne zazvoni na neprimernem mestu – na primer v kinu, gledališču, na koncertu, predavanju ali kjerkoli ne želi, da bi jo motili. Vendar nikoli ne ugasne telefona, ga le utiša. Rahlo vibriranje jo tiho obvesti o klicih in sporočilih. Zakaj bi zdaj opustila to navado?

Tega nisem mogel izvedeti, zato bom moral počakati do njene vrnitve. Upal sem v skorajšnjo vrnitev. Črevesje se mi je že krčilo. Vrnil sem se v jedilnico, sedel pred prazen krožnik in strmel v slastno hrano pred seboj, ki se je neizbežno ohlajala. Tako sem stoično zdržal kakšnih deset minut, potem pa sem se lotil večerje, preden bi se popolnoma ohladila.

Vest sem pomiril z mislijo, da mi Ivana ne bo zamerila, ker sem začel brez nje. Naj trpim lakoto, ker ji nekaj preprečuje, da bi prišla pravočasno? In za ugasnjen telefon zagotovo obstaja nekaj preprostih razlag, recimo izpraznjena baterija. Resda se ji to še nikoli ni zgodilo, a kot pravijo, vse je enkrat prvič. Čudno, sem pomislil s polnimi usti, kako človek, ki ga tišči breme, kot je na primer lakota, zlahka najde olajševalne okoliščine, samo da bi si ugajal ...

Ko sem potešil prvo lakoto, sem z jedjo nadaljeval počasneje. Še počasneje kot običajno. Z odlašanjem sem želel dati Ivani možnost, da morda pride, preden končam, potem pa bova, vsaj na kratko, skupaj jedla. Kot bi se silil jesti nekaj, kar mi ni všeč, sem zaključeval večerjo in je moj vedno bolj poln želodec pregnal tegobe lakote, so se začele pojavljati šibke točke v olajševalnih okoliščinah.

Res je, morda se ji je baterija v mobitelu izpraznila, a njen telefon ni edini v mestu. Zakaj me ni poklicala od nekoga drugega? Ne pozna na pamet moje mobilne številke? Možno. Bolj, ko se zanašamo na mobilne telefone, manj se na spomin in postanemo nemočni, ko ti odpovejo. Vendar bi se lahko oglasila na domači telefon. Če številke ne zna na pamet, jo lahko dobi prek informacij.

Nekaj časa sem strmel v prazen krožnik pred sabo, potem sem se dokončno vdal v usodo - ničla od skupne večerje. Že mlačno skledo s hrano sem vrnil v hladilnik in dodal še solato. Ivanin krožnik, kozarec in jedilni pribor pa sem pustil na jedilni mizi. Ko bo končno prišla domov, bo zagotovo lačna, zato bo večerjo pogrela v mikrovalovni pečici. Razen seveda, če je že kje večerjala ...

Pomil sem svojo posodo. Zatem sem se, ker nisem vedel, kaj naj storim, usedel v naslanjač poleg pisalne mize in vzel knjigo, ki sem jo včeraj začel brati - odličen roman Laurenta Bineta Sedma funkcija jezika (La Septième Fonction du langage). Razburljiva knjiga me je prevzela, pa sem se zatopil v branje. Ko sem po približno petdesetih straneh pogledal digitalno uro na polici, je bila ura že četrt na enajst. Evo, kako zlahka dobra proza prevara občutek za čas: bral sem več kot uro, a sem imel vtis, da je minilo komaj dvajset minut.

In ne samo to. Pekla me je vest, ko sem spoznal, da ves čas, ko sem bil ponesen v vzporedni svet romana, nisem niti enkrat pomislil na Ivano. Vsekakor je bil to kompliment Binetu, a tudi neodpustljiva zamera do Ivane, ki se ji je očitno nekaj zgodilo. Nisem se mogel spomniti preprostejše razlage za dejstvo, da je ura skoraj enajst, nje pa še vedno ni doma in ni od sebe dala niti glasu. Kot bi se vdrla v zemljo. Izginila.

Prešinil me je naval panike. Po glavi so mi švigale nekoristne misli - da bi jo šel iskat (ja, a kam?), da bi njeno izginotje objavil preko družbenih omrežij (ja, a nobenega ne uporabljam in ne vem, kako naj to naredim), da pokličem njenega brata ali teto (ja, a njunih telefonskih številk sploh nimam), da povprašam skupne prijatelje, če je kdo kaj slišal o Ivani (samo po nepotrebnem bi jih razburil ob tej pozni uri; če bi kdo kaj vedel, bi mi že sigurno že povedal), da kličem v bolnišnice (ja, a ne dajo obvestil, če nisi v sorodu z bolnikom ali – zmrznilo me je - s pokojnikom) ...

Potem pa, ko sem malce prišel k sebi, se mi je posvetilo, na kaj bi moral najprej pomisliti kot ljubitelj in celo občasni pisec detektivske proze. Ko nekdo izgine, se ničesar ne počne na svojo roko, ampak se primer prijavi Policiji. Čim prej, tem boljše.