Atlantida

Zadnja novica

Naložena je posodobljena in vsebinsko prenovljena izdaja Atlantida: Imperij sončnega boga.

Mit o Atlantidi

Kako se je začel mit o Atlantidi? Zakaj se tako vztrajno vrača med nas? Mogoče vsi čutimo oddaljen duh zlate dobe, ko je bil svet še manj zapleten?

Vse skupaj je začel Platon, ki je edini pisni vir, iz katerega so črpali vsi za njim in legendo ohranjali pri življenju.

Kaj je sploh res? Gre za klasično pripovedki o kaznovanju človeštva za grehe? Takšnih zgodb poznamo kar nekaj in izhajajo iz vseh človeških kultur. Vsaka starodavna civilizacija nam je zapustila vsaj eno takšno legendo o nasilno končani zlati dobi. Saj vsi veste za Noetovo barko, Sodomo in Gomoro ali razne scenarije o koncu sveta zaradi človeške izprijenosti.

Poleg legend o Lemuriji, Hiperboreji ima največ obravnav alternativcev zagotovo ravno Atlantida.

Hamurabi, šesti babilonski kralj (cca. 1700 pr. n. št.) - prejema oblast od boga

Atlantida (starogrško Atlantìs nḗsos – Atlasov otok) naj bi bil otok v Atlantskem oceanu, katerega najvišji del, Azorski in Kanarski otoki, so ostanek nekdanje otoške celine. Na njej naj bi živela starodavna civilizacija.

Realno pa lega otoške celine ali obstoj visoke civilizacije nista bila nikoli nedvoumno dokazana z materialnimi dokazi. Platonove besede so različni resni in manj resni raziskovalci spreobračali, obračali in interpretirali na osnovi različnih predpostavk. Te predpostavke včasih zaidejo v silno čudaške, da ne rečemo naravnost bizarne vode.

Ne glede na pisanost teorij, je vsem skupno eno – Atlantida je izginila v predzgodovinski davnini na prehodu iz ledene dobe v sodobnost.

Kljub vsemu pa je veliko treznih raziskovalcev postavilo kar nekaj smiselnih vprašanj, ki dobijo odgovor samo s postavitvijo Atlantide tja, kamor jo je postavil že Platon.

Naštejmo jih samo nekaj:

Zakaj se jegulje iz Sagraškega morja odpravijo na tako dolgo pot čez Atlantik, če imajo primerne sladke vode dobesedno pred nosom?

Zakaj je otoplitev v Evropo prišla tako hitro in sovpada z izginotjem Atlantide? Je izginila otoška zapora, ki je sprostila topel Zalivski tok, ki greje Evropo?

Od kod pri ljudstvih v Srednji Ameriki legenda o bradatih belih možeh? Ta legenda jih je stala svobode.

break

Platon, edini pisani vir

Vrnimo se k izvoru legende, k Platonu, ki velja za edini pisni vir o Atlantidi. Njegovo pisanje je vir vseh drugih.

Platon poroča, da je Atlantido uničila naravna katastrofa v obliki silovitih potresov in poplav, ki je otok potopila v enem samem dnevu in noči, kar je izrecno poudarjeno.

Platon omenja Atlantido v dveh svojih delih, napisanih okoli leta 360 pr. n. št. - Timaju in Kritiji.

To sta bila dva izmed Platonovih dialogov, v katerih so štirje sogovorniki – Timaj, Kritija, Sokrat in Hermokrat debatirali o idealnem polisu oziroma idealni ureditvi družbe.

Vsak od teh štirih naj bi bil glavni razpravljavec v svoji zgodbi, ki jih je kot vestni kronist zapisal Platon. Izjema je bil Sokrat, ki naj ne bi imel svoje zgodbe.

Najprej je bil Timaj glavni govornik v po njem poimenovanem delu. Sledil mu je, naslednji dan, Kritija, saj je Kritijev govor vsebinsko neposredno nadaljevanje Timajevega. Platon ni dokončal Kritije in ni dokaza, da je spisal Hermokrata, čeprav ga najavi v Kritiji.

Podatki o Atlantidi so pravzaprav izključno v Kritiji, saj je v Timaju samo nakazal, o čem bo govoril v dialogu za naslednji dan.

Kaj o Atlantidi pravi Timaj?

Timaj je obsežna razprava o ustroju sveta, ki Atlantido omenja v krajšem odlomku v začetnem delu. V njem Kritija navaja besede svečenika iz Saisa, ki jih je govoril Solonu in jih zdaj navaja:

»Mnogo pomembnih del vašega polisa, ki so tu ohranjena v zapisih, je deležnih občudovanja, toda eno po pomembnosti in izvrstnosti presega vse. Zapisi namreč govorijo, kako veliko silo je nekoč zaustavil vaš polis: silo, ki se je z objestnostjo odpravila na bojni pohod hkrati proti vsej Evropi in Aziji; nad njiju se je zagnala od zunaj, z atlantskega morja. Tedaj je bilo namreč tamkajšnje morje plovno. Pred morsko ožino, ki jo vi s svojim izrazom imenujete »Heraklovi stebri«, je bil v njem otok – in ta otok je bil večji kot Libija in Azija skupaj in z njega so tedanji popotniki lahko prišli na druge otoke ter z otokov na celotno nasproti ležečo celino, ki je ob tistem resničnem morju. Tole (naše morje), ki je znotraj omenjene morske ožine, se namreč kaže le kot zaliv z nekakšnim ozkim vhodom; tisto pa je resnično morje in zemlja, ki ga obdaja, se lahko nadvse pravilno imenuje resnična celina. Na tem otoku, Atlantidi, je nastala velika in občudovanja vredna sila kraljev, ki je vladala nad celotnim otokom in tudi nad mnogimi drugimi otoki in deli celine. Poleg tega so (ti kralji) tu, na notranji strani, vladali nad Libijo vse do Egipta in nad Evropo do Tirenije. Vsa ta sila, ki se je združila v eno, se je nekoč napotila, da bi vse vaše in naše ozemlje ter tudi vsa (druga) ozemlja, ki so znotraj morske ožine, zasužnjila z enim samim napadom. Tedaj, Solon, je vsem postala očitna sila vašega polisa, tako v kreposti kot v (vojaški) moči, saj je vse prekašal po srčnosti in vojaških veščinah. Najprej je vodil grško (vojsko), nato je bil zaradi odpada drugih prisilno osamljen in se je sam podal v skrajne nevarnosti, a je vendar premagal napadalce in postavil znamenje zmage; s tem je preprečil zasužnjenje tistih, ki še niso bili zasužnjeni, druge pa, vse nas, ki živimo na tej strani Heraklovih stebrov, je velikodušno osvobodil. Pozneje je prišlo do izredno silovitih potresov in poplav, in nastopil je en neznosen dan in (ena neznosna) noč, ko se je vaša zbrana vojska pogreznila v zemljo; tudi otok Atlantida se je pogreznil v morje in izginil. Zato je tamkajšnje morje še zdaj neplovno in ga ni moč raziskovati, saj v njegovi plitvini predstavlja oviro plast blata, ki ga je otok naredil, ko se je pogrezal.«

Timaj 24d – 25d

Kritija

Kritija, ki je po obsegu 5x krajši od Timaja, prinaša o Atlantidi pravzaprav vse, kar vemo o njej. Platon jo najprej omenja najprej v kratkem začetnem odlomku, zatem pa v dolgi pripovedi. Zapis o Atlantidi predstavlja dobro polovico celotnega Kritije vse do nedokončanega konca. To kaže, da Platon dela ni uspel (hotel?) dokončati.

Platon poskuša z dialogom pokazati, kako lahko idealno urejena družba kljubuje tudi najhujšim nasprotnikom. Nekateri podatki, ki jih navaja, so presenetljivo podrobni, kar daje slutiti, da je egipčansko izročilo prišlo do Grkov v neokrnjeni obliki.

Zemljevid Atlantide

Najprej v uvodnem delu opiše zgodbo o tem, kako je zgodbo o Atlantidi je v Grčijo prinesel Solon, znani politik in pesnik iz Aten. Ta je med leti 590 in 580 pr. n. št., torej okoli dvesto let pred Platonom, potoval v Egipt. Ustavil se je v Saisu (mestu v delti Nila), kjer je bil sprejet z vsemi častmi. Pri tamkajšnjih svečenikih je poizvedoval po karseda starih zgodovinskih podatkih. Svečeniki so mu posredovali podatke iz svojih bogatih svetih spisov o Atenah in Atlantidi iz časa v grobem 9.000 let pred tistim časom (9.600 pr. n. št.). Solon se je čudil, kako so lahko Egipčani ohranili tako stare spise, ki niso nikjer drugje ohranjeni. Neznani ostareli svečenik mu pojasnil, da so bile v Grčiji obilne padavine s poplavami, ki so uničile zapise, a v Egiptu prihaja povodenj s predvidljivimi Nilovimi cikli, zaradi česar njihova zgodovinska dediščina ni v nevarnosti pred naravnimi ujmami.

Kako je zgodba prišla v usta Kritije?

Solon je nato zgodbo pripovedoval Dropidu, svojemu sorodniku in prijatelju, ta pa je to zgoodbo kasneje zaupal svojemu sinu Kritiji starejšemu, dedu Kritije, protagonistu dialogov.

Kritija starejši je bil ob pripovedovanju Kritiji star že blizu 90 let, vnuk pa največ 10. Kritija v dialogu trdi, da si je, navkljub mladosti, zgodbo takrat izredno natančno zapomnil, saj je svojega deda izredno rad poslušal.

Umetniška vizija zadnjega dne Atlantide

V zadnjem delu pa pridejo na vrsto podrobnosti.

Atlantida je bila ogromen otok, pravzaprav skoraj celina z obsežno planoto na sredini. Ležala je precej visoko nad morjem in je bila obdana z gorami, ki so se strmo spuščale v morje Planota je bila odprta le proti jugu, zato je bila zaščitena pred severnimi vetrovi. Takrat je v Evropi vladala ledena doba, saj govorimo o času pred več kot 10.000 let pr. n. št. Planota je bila precej gladka, ravna in skoraj povsem pravokotna. Merila je, preračunano na današnje mere, 550 km x 370 km, torej skoraj 204.000 km2 (Platon je zapisal 3000 x 2000 stadijev, ki je bil takratna dolžinska mera). Otok je bil bogat z naravnimi bogastvi in je zagotavljal vse, kar so prebivalci potrebovali za življenje. Kopali so tudi različne rude in pridelovali kovine. Posebej je zanimiva kovina, znana pod imenom oreihalk (orihalk). V opisu je navedeno, da se je ognjeno svetlikala ter imela za zlatom največjo vrednost. Na otoku je bilo veliko gozdov, pašnikov, livad, jezer, rek in močvirij. Obstajali so tudi vodni vrelci s toplo vodo. Prebivalci so gojili različno sadje, zelenjavo in žito. Zanimiv je bil pridelek, ki je nastal zaradi zabave in užitka. Težko ga je bilo gojiti in naj bi rasel na visokih vejah. Je šlo za kaj halucigenega? Kdo ve ...

Veliko dobrin so otočani uvozili od podjarmljenih ljudstev Sredozemlja. Imeli so kamnolome, v katerih so pridobivali kamne treh barv: belega, črnega in rdečega. Ravno ta del je navedel mnoge iskalce Atlantide na trditev, da je Atlantida pravzaprav Santorini, kjer se najdejo podobne vrste kamnin.

Mimogrede, izbruh Santorina je bil vzrok za nazadovanje starodavne minojske civilizacije na Kreti.

Izbruh Santorina - začetek zatona staroveške minojske civilizacije na Kreti

Na otoku je bilo veliko živali, tako domačih kot divjih. Posebej so omenjeni konji, biki in sloni. O slednjih Kritija pravi, da jih je bilo izredno veliko.

Poselitev otoka je bila po Kritijevem poročilu čisto mitološkega značaja, kar za antična poročila nekaj običajnega. Bogovi so z žrebanjem razdelili zemljo. Pozejdon je na tej božanski loteriji prejel Atlantido. Poselil jo je s svojimi potomci, ki jih je spočel s Kleito, edinko nekega Evenorja in njegove žene Levkipe.

Rodilo se jima je pet parov dvojčkov. Najstarejšemu je bilo ime Atlas in po njem je otok dobil ime. Deset bratov so kot kralji vladali desetim okrožjem otoka. Najstarejši, Atlas, je vladal področju, kjer je živela njihova mati, zato je bilo njegovo kraljestvo največje in najbogatejše. Kot najstarejši je bil Atlas tudi vrhovni kralj, mlajši so bili nekakšni vazali, in je vodil zunanjo politiko ter skupne zadeve otoka. Njegovo bivališče je sčasoma postalo prestolnica skupne države. Nasledstvo na prestolih je bilo dedno in je trajalo mnogo generacij.

Umetniška vizija prestolnice Atlantide

Prestolnica je ležala preračunano 10 km (50 stadijev) od morja. Njeno središče je predstavljal grič (akropola). Na sredini so se nahajali tempelj, posvečen Kleiti in Pozejdonu, kraljeva palača in vojašnice elitnih vojakov, ki so služili kot osebna straža dvora. Prestolni del, nekakšen otok, je imel tudi dva naravna vira vode – enega s hladno in drugega s toplo vodo. Na njem so tudi gojili hrano, ki je zadostovala za prebivalce akropole. Okoli akropole so skopali tri kolobarjaste vodne jarke, ki so bili ločeni z dvema kolobarjema kopnega. Tako je bil otok, ki je meril v premer preračunano okoli 1 km, najprej obdan z vodnim jarkom širine 180 m, temu je sledil kolobar kopnega širine 370 m in zatem spet vodni jarek enake širine. Naslednji kolobar kopnega je bil širok 550 m in vodni jarek za njim ponovno iste širine.

Zgradili so tudi ceste od palače proti deželi, a vodne jarke so premostili z mostovi. Od morja do najbolj zunanjega vodnega jarka so skopali 10 km dolg in 100 m širok kanal, primeren za plovbo tudi največjih ladij, ki so priplule do pristanišča na zunanjem vodnem jarku. Kasneje so čez kolobarja kopnega pri obstoječih mostovih skopali kanala za širino triere, s čimer je bilo mogoče vpluti v preostala dva vodna jarka. Ta dva prečna kanala so nadkrili, tako da so ladje plule spodaj, kolobarja pa sta kljub temu ostala prehodna po vsem obsegu. Okoli kolobarjev in središčnega otoka so zgradili obzidja, ki so imela pri vsakem koncu mostu vrata, utrjena s stolpi. Obzidje največjega kolobarja so prevlekli z bronom, obzidje notranjega kolobarja s kositrom, obzidje središčnega otoka pa z oreihalkom. Kamen, ki so ga rabili za gradnjo, so lomili pod središčnim otokom in tudi pod kolobarjema kopnega z obeh strani kolobarjev. Tako so »spotoma« izkopali dve veliki ladjedelnici, ki sta bili popolnoma nadkriti z živo skalo.

Na kolobarjih kopnega so se nahajala mnoga svetišča, posvečena raznim bogovom. Tam so bila telovadišča in hipodromi za konje. Na sredini večjega kolobarja je bil hipodrom, ki je omogočal dirko po celotnem obsegu. Na obeh straneh hipodroma so se nahajale kasarne za kraljevo stražo. Največje, četrto obzidje, je potekalo od začetka 10 kilometrskega kanala pri morju in v isti oddaljenosti obkrožilo prestolnico z vsemi kolobarji in vodnimi jarki. Celotno območje je bilo gosto poseljeno in sploh v pristaniščih sta bila, zaradi trgovcev, noč in dan prisotna hrup in trušč.

Za največji gradbeni podvig šteje zgraditev mreže kanalov po celotni planoti. Zunanji kvadratni jarek je bil širok 180 m in globok 30 m in ker je zaobsegal celotno planoto, je njegov obseg znašal preračunano neverjetnih 1850 km (10.000 stadijev). Vanj so se stekali potoki, ki so pritekali z gora in se nato na eni strani prosto izlivali v morje. Znotraj tega kvadrata so bili v razmaku 20 km skopani vzporedni jarki s širino 30 m. Ti jarki so bili nadalje med seboj povezani še s prečnimi vzporednimi jarki. Po njih so z ladjami prevažali les z gora in razne sezonske pridelke.

Od običajev je omenjeno samo srečanje vseh desetih kraljev, ki se je izmenično odvijalo vsakih 5 oziroma 6 let v osrednjem Pozejdonovem templju na akropoli. V njem je stala stela s skupnimi zakoni, ki so jih nanjo vklesali prvi kralji. Tu so žrtvovali enega izmed bikov, ki so prosto tekali po templju. Prisegli so, da bodo kaznovali kateregakoli izmed kraljev, ki bi v obdobju od prejšnjega srečanja prekršil kakšen zakon. Po žrtvovanju bika so sodili drug drugemu glede na pretekle dogodke. S tem opisom se v glavnem konča pripoved o Atlantidi. Torej ni podatkov o sami vojni in kataklizmi, ki je povzročila izginotje otoka s civilizacijo. Kritija kljub vsemu poda moralni nauk, ko na samem koncu govori o vzrokih za propad:

»Skozi mnogo rodov, dokler se je v njih ohranjala božja narava, so bili pokorni zakonom in so ohranjali naklonjen odnos do božanstva, ki so mu bili sorodni. Imeli so misli, ki so bile resnične in v vseh ozirih veličastne. V sprejemanju usodnih dogodkov, ki so si stalno sledili, in v svojih medsebojnih odnosih so kazali blagost, združeno z razumnostjo, saj so razen kreposti vse prezirali in imeli svoje tedanje (blagostanje) za nekaj nepomembnega; veliko količino zlata in drugih posesti so zlahka prenašali – kot nekakšno breme. Niso bili pijani od razkošja, ki so si ga privoščili zaradi bogastva; niso izgubili samoobvladovanja in zato jim ni spodrsnilo, ampak so bili trezni, in so ostro videli, da se vse te reči povečujejo hkrati z njihovim medsebojnim prijateljstvom, združenim s krepostjo, in da te iste reči propadajo, ko se začnejo ljudje zanje gnati ter jih častiti – in da z njimi propade tudi krepost.

Zaradi takšnega mišljenja in božanske narave, ki je ostajala (v njih), se jim je povečevalo vse, o čemer smo ravnokar govorili. Ko pa je božanski delež v njih upadel, ker je bil pomešan z mnogoterimi prvinami smrtnosti in to pogosto, in je začel prevladovati njihov človeški značaj − tedaj torej, ko niso zmogli prenašati svojega položaja − so že postali nespodobni. Vsakomur, ki je bil to sposoben videti, so se zdeli grdi, saj so izgubljali najlepše od tega, kar je najbolj častitljivo. Tistim pa, ki niso bili sposobni videti resničnega življenja, usmerjenega k sreči, so se zdeli v vsem najlepši in najbolj blaženi prav tedaj, ko jih je izpolnjevala krivična lakomnost in (obsedala) moč. No, ker je Zevs, bog bogov, ki kraljuje prek zakonov, lahko jasno videl takšno stanje in je z mislijo uzrl izvrstni rod, kako se nahaja v tem bednem stanju, se je odločil, da jim bo naložil kazen, da bi postali bolj premišljeni in tako (v sebi) bolj uglašeni: zato je zbral vse bogove v njihovo najčastitljivejše bivališče, ki stoji sredi celotnega sveta in gleda na vse, kar ima delež v postajanju. In ko jih je zbral, je rekel ...«

To je torej Platonov opis Atlantide. Kaj je zgodovinsko dejstvo, kaj mit in kaj nekaj vmes, mogoče ne bomo nikoli izvedeli.

Dobrodošli v Atlantidi na Bojanov način ...

Mali vodnik po egiptovski in atlantidski mitologiji

Neverjetno, koliko sledi, ki zgodbo Atlantide delajo verjetno, se nahaja raztresenih po celem svetu. Čeprav je roman fantazijska pripoved, se v veliki meri naslanja na resnične arheološke izkopanine.

Atlantido je sicer opisal grški filozof Platon in je njen mitološki začetek postavil v svet grške mitologije, a Bojan je izbral starejšo in v mnogočem skrivnostnejšo egiptovsko mitologijo. Mogoče je bil egiptovski mit in viri, ki so prišli do Platona iz Saisa preko Solona pravzaprav staroegiptovsko izpovedani ... Kdo ve!

Pravzaprav gre za špekulacijo ... kaj, če bi bilo ...

Opomba o egiptovski mitologiji

Moramo vas opozoriti, da so v Egiptu na incest gledali popolnoma drugače, kot je današnja praksa. Takrat so se v službi ohranjanja čistosti kraljeve krvi bratje poročali s sestrami, če njih ni bilo, pa s polsestrami ali sestričnami. Vsekakor so prisegali, da mora biti faraon čistokrvno kraljeve krvi, brez zunanjih primesi. Koliko je ta praksa prinesla dednih bolezni, pa ni veliko verodostojnih podatkov.

Vsekakor velja: Tega ne počnite doma.

Načini rojevanj in stvarjenj božanstev so v egiptovski mitologiji za naše pojme precej nenavadni, včasih skoraj odvratni, a so odraz takratnega časa in takratnih razmišljanj, ki izhajajo iz danosti bivanja takratnih ljudi. Z našimi moralnimi in etičnimi vatli nimamo pravice soditi takratnih ljudi, niti njihovih potomcev.

Šu

Šu je v staroegiptovski mitologiji sin Raja. Ra ga je izpljunil s kihanjem. Istočasno je izpljunil tudi njegovo sestro Tefnut. Šu je bog zraka, sušnosti, v nasprotju s svojo sestro dvojčico, Tefnut, ki je boginja vlage. Šu je tudi severni veter in najava sonca.

Šu in Tefnut sta se izgubila v vodah oceana Nuna (prvobitni ocean, ko še ni bilo ničesar). Ra je za njima poslal Hator, ki ju je našla. Šu in Tefnut sta se poročila in sta vladala vesolju, dokler ju ni napadla demonska kača Apep.

Rodila sta se jima skupaj spojena dvojčka Nut in Geb. Šu ju je ločil tako, da je stopil mednju. Geb in Nut sta se poročila brez Rajevega dovoljenja. Ra je ukazal Šuju, naj prekine to zvezo. Šu je ubogal. Tot, bog Meseca, je s svojo močjo omogočil, da je Nut rodila štiri otroke, božanske pare Ozirisa, Izido ter Seta in Neftido.
Egipčani so verovali, da Šuju pomaga držati nebo Nut, štirje stebri. Šuju v nekaterih tradicijah pomaga tudi Huh, bog večnosti. Šu pomaga Raju pri preganjanju demonske kače Apep.

V Atlantidi Šu predstavlja planetarne atmosfere, dih življenja in tudi trdno podlago življenja.

Nut

Nu (Nut) je hči Šuja in Tefnut in je boginja neba. Je setra in žena Geba, boga zemlje. Nut je aktivna boginja in je običajno predstavljena kot nebesni svod, včasih pa tudi kot krava. Nut je precejšnje nasprotje večini religij, kjer je nebo običajno moško božanstvo. Nut in Geb sta ločena zaradi Rejevega ukaza. Tako zdaj nebo s podporo štirih stebrov podpira Šu. Egipčanska božanska razmerja so precej čudna, kajti Nutin sin je tudi njen praded Ra. Ra gre vsako noč čez njeno drobovje in se iz nje rojeva vsako jutro.

Ko se Ra rodi, se bori s kačo Apep. Od tod rdeča jutranja zarja.

Nut v Atlantidi predstavlja vesolje, medzvezdni prostor in predvsem praznino, nedosegljivo brez magije. Vesolje naredi dostopno protonijski hašamej pod nadzorom Ozirisovega svečenika.

Ra (Amon-Ra ipd.)

Ra je glavno egiptovsko božanstvo. Kasneje je dobil ime Amon-Ra, pri Koptih pa Fra. Bil je glavno božanstvo od pete dinastije dalje, torej je po svoje precej "mlad". Ima mnogo različnih oblik in poje mu množica himn. Glavno kultno središče je bil Heliopolis. V nekaterih himnah je opisana množica božanstev, ki so pravzaprav samo različne Rajeve oblike.

Ra je rojen iz oceana Nuna.

V Atlantidi je Ra pravzaprav Re. Kot vrhovno božanstvo je simbol troedine enosti – protonija, Korše in Cerkve. Razmerje med temi tremi komponentami daje moč Atlantidi, kajti Atlantida je Rejev otrok.

Kratek vodič po Atlantidi

Platonova zgodba

To, da je o Atlantidi prvi pisal Platon, je že temeljito zlajnano. Platon v svojih delih Kritija in Timej opisuje otok, večji od Azije in Libije skupaj, ki naj bi bil za Heraklovimi stebri (Gibraltar). Otok naj bi se potopil več kot 8500 let pred Platonom, po nekaterih virih 10.500 p. n. št. Atlanti so opisani kot zavojevalci, ki so hoteli zasesti tudi Sredozemlje. Ker se je njihova družba skvarila, jo je v eni noči in enem dnevu potopila strašna kataklizma. Ostanek celine so Azori, najvišja točka nekdanje dežele obilja.

Atlantido so postavljali vsepovsod

Mnogi avtorji so Atlantido postavljali na različne konce sveta. Akademska stroka seveda niti pod razno ne dopušča Platonovega scenarija. Dokazov v njegov prid je kar nekaj. Naj omenim Zalivski tok, ki je po potopu Atlantide prekinil ledeno dobo v Evropi, pa fenomen jegulj in tudi nekatere presenetljivo podobne legende na obeh straneh Atlantika.

Vsekakor je Atlantida že od Platona dlje bolj ali manj v središču zanimanja mnogih znanih in manj znanih ljudi. Vsako leto o tem izide stotine poljudnoznanstvenih ali leposlovnih del.

Atlantida je bila po pričevanju silno bogata dežela z dvema žetvama. Imela je ogromno rudnin, tudi zlata.

Zemljevid sveta okoli 2000 let pred kataklizmo, ki je potopila otok Atlantido Rumeno je takratno morje, roza pa kopno.

Atlantida v fantazijskem svetu staroegiptovske mitologije

Protonijski hašamej

Naprava je piramidalne oblike. Fizično so to velike naprave, najmanjše so visoke okoli 50 m. Piramida ima sistem tunelov iz granita (hašamej za bližinsko delovanje) ali iz apnenca (daljinsko delovanje). V posebnem prostoru, tretjino nad dnom, je poseben prostor, kjer je v posebej obdelani skrinji protonij. S posebnim, t. i. protonijskim induktorjem, je skrinja povezana s navi-čelado Ozirisovega svečenika, ki vrši nadzor nad vektorsko energijo, posebno obliko nevalovne energije, ki ustvari dve točki singularnosti in tako poveže dva konca vesolja. Ta vrsta medzvezdnega potovanja se imenuje Ozirisov korak. Takšen »korak« je lahko ob idealnih razmerah dolg tudi do 2000 parsekov.

Shema delovanja Ozirisovega koraka - skoka s pomočjo protonijskega hašameja

Galaktovid - takšno shemo so uporabljali Ozirisovi svečeniki

Spomin na Ozirisov korak - stilizirana podoba v žitnem krogu

Ostanek hašameja na dnu morja pri Kubi

Upodobitev Ozirisovega svečenika v akciji

Spomin na izginulo zlato dobo

Orihalk - neznana kovina, ki je iz zvezd naredila soseščino

V Platonovem zapisu je omenjena tudi neznana kovina orihalk. V romanu Atlantida se uporablja ime protonij. Svoje nam znano ime, orihalk, dobi šele okoli 2000 let pred potopom.

Orihalk je skrivnostna kovina za zdaj še vedno neznane sestave. Veliko jih je ugibalo o sestavi, a nihče ni dal odgovora glede na opisane lastnosti kovine. Gre za resnico o izgubljenem znanju ali mitologijo? Kdo ve?

Orihalk se je v uporabnih količinah nahajal samo na enem svetu, Kaladiji, kot rudnina, imenovan surovi eratz. Do poznega obdobja Atlantide se je uporabljalo ime protonij. Svoje znano ime je kovina dobila takrat, ko so prvič izvedli rafinacijo izven Cerkve. Rudnino so v zelo razredčeni obliki in majhnih količinah našli tudi na Atlantidi in na vzhodnem delu t. i. Apepovega jezika (Balkan), kjer je bila že od 35.000 p. n. št. pomembna atlantidska utrdba z raziskovalno postajo. Tamkajšnji hašamej je bil visok preko 200 m.

Najdišče ostankov atlantidskega središča s hašamejem v morju pri Kubi. Gre za Zahodni center, ki je nadzoroval bojne postaje.

Cerkev - temelj duhovne in posvetne moči Atlantide

Neftidine svečenice

Neftidine svečenice so predstavljale red devic. Posebej so bile izurjene za svetovanje, strategijo, bojevanje in večkrat so služile kot regentke. Posebnost njihovega treninga je bila v urjenju znotraj piramide aktivnega hašameja. V pozni Atlantidi je prišlo do deviacij v redu in svečenice so postale izjemno agresivne in nasilne pri uveljavljanju svojih interesov, ki so jih postavljale pred interese družbe, ki naj bi ji služile.

Izidine svečenice

S posebno metodo genetskih prilagoditev so bile te svečenice izurjene za ohranjanje čistosti plemiške krvi in natančnega načrtovanja spola naslednika pomembnih plemiških družin, večinoma kraljevskih. Izjemno dobro so znale razbirati občutke in govorico telesa.

Ozirisovi svečeniki

Izurjeni so bili za upravljanje s hašamejem. Sposobni so bili izvedbe nadzora t. i. Ozirisovega koraka, natančnega usmerjanja vektorske energije protonija. Ozirisovi svečeniki so postali tudi svetovalci, ko so to vlogo prevzeli na osnovi pobude agresivnih pripadnic Neftidinega svečeništva pozne Atlantide.
Ozirisov svečenik v akciji - upravljanje protonijskega hašameja.

Tothovi svečeniki

Za Tothove svečenike je bila zapovedana spolna vzdržnost, prednost so imeli homoseksualni moški. Svečeniki tega reda so bili izjemno nadarjeni za umsko intenzivno delo. Odlikovali so se po paralelnem razmišljanju in hitrem uvidu v srž problema. V poznem cesarstvu so izgubljali svoj pomen zaradi agresivne samovolje Neftidinih svečenic. Zaradi svoje nenasilne drže so postali bolj ali manj obrobni učitelji modrosti.

Horusovo svečeništvo

Horusovo svečeništvo je bilo sestavljeno iz moških in žensk. Namenjeno je bilo duhovnemu delu. Red je bil sestavljen iz Horusovih svečenikov in Ma'atinih svečenic. Opravljali so različna opravila, ceremonije, kot so pogrebi ipd. Ta red se je skozi tisočletja in v času poznega cesarstva najmanj spreminjal.

Atlantis - otok sredi divjine

Korša

Kompleks vladarske palače. Šlo je za mesto na obali, obkroženo s prstani vode. V Korši je na vrhuncu živelo 8.000 uradnic in uradnikov. Korša je bila izjemno dobro zavarovana. Nihče ni mogel od zunaj vdreti zaradi večstopenjskega sistema zapor in avtentifikacij. Kompleks je bil povezan s prestolnico Atlantido s posebnim predorom, ki je bil čudo atlantidske tehnike.

Korša okoli leta 15.000 p. n. št.

Hajakel

Tako se je imenovala osrednja prestolna dvorana s prestolom. Ta del je bil še posebej zavarovan. Vanj je bilo nemogoče vdreti. Zadnji upeli dvorni udar pred Kleono se je zgodil pred 2550 leti. V njem je bival cesarski par, Konklava in ožja dvorna uprava, skupaj okoli 1200 ljudi. Vse dvorne udare zadnjih 2500 let je izvedel nekdo izmed prebivalcev Hajekala.

Atlanti

Atlanti so bili med 230 in 260 cm visoki rdečepolti ljudje. Imeli so temne lase in črne ali rjave oči. Izumrli so v času Potopa. Danes so najdišča nenavadno velikih človeških okostij, a zgodbe o najdbah hitro izginejo.

Zvezdni lovec

Po svetu so se ohranile podobe zvezdnih lovcev. Ljudje gotovo niso iz zabave delali modelčkov, tako podobnih sodobnim reaktivnim letalom.

Po svetu je veliko takšnih slik iz pradavnine.

Potonila je in izginila, ne pa tudi zgodba, ki se nadaljuje ...

Supervulkan bo mogoče nekega dne izbrisal našo civilizacijo