Atlantida - Imperij sončnega boga

Moja usta so odprta, usta je odprl Šu s svojo železno harpuno, s katero je razklal usta bogovom.

O moje srce moje matere!
O moje srce moje matere!
O moje srce mojih različnih oblik!
Ne vstani kot priča proti meni, ne nasprotuj mi pred tribunalom, ne bodi sovražen do mene v prisotnosti Varuha ravnotežja, kajti ti si moj Ka, ki je bil v mojem telesu, zaščitnik, ki je moje razveselilo. Pojdi naprej do srečnega kraja, kamor hitimo, naj moje ime ne zasmrdi spremstvu, ki ustvarja ljudi. Ne govori laži o meni v prisotnosti boga. Res je dobro, da slišiš!

Egiptovska knjiga mrtvih

Atlantida je večna,
Imperij je večen,
Edini Bog, Re A'Thum je večen,
Galaktično cesarstvo Atlantida je vse, kar vidi oko na nebu.

Atlantida je vesolje.
Tisočletja varuhi Atlantide vladajo s Korše.
Majhen otok na robu Galaksije je srce Atlantide,
ki poganja protonijsko kri v vse kotičke Nutinega telesa.
Tam, na otoku sredi oceana Atlantia je Hajakel,
Mistično središče moči Atlantide.
Lux aurum z nevidnimi nitmi,
Ustvarjene s čudeži protonijskega hašameja,
povezuje sto petdeset milijonov naseljenih svetov,
Veličastnih svetov Cesarskega sektorja, Kolonij in Zunanjih patarkij.
Tako je že 30.000 let,
Ko je Re A'Thum prvemu Varuhu odprl vrata Lex auruma.
Svečenikom Ozirisa je bilo dano spoznanje o skrivnosti telesa Nut,
Svečenice Neftide so prodrle v meso Šujevo.

Remus I. je lutka. Zadnjih petnajst let je služil svojim petim predhodnikom. Zgolj eden od njih je srečal Ma'at po svoji volji in zdaj uživa na poljanah nesmrtne Šališe, a druge so tja poslali dvorni udari. Moč je od nekdaj močna motivacija in cesarska krona je simbol največje moči. Remus v teh temnih stoletjih ni eden od navadnih uzurpatorjev, ki se množijo kot mrčes v močvirjih, temveč je maska mogočne Neftidine kadiš emeje Kleone Remus Aladah. Velike svečenice Univerzalne Cerkve. Svojo moč je zgradila na temeljih pešanja vseh redov Cerkve. Gradila je z rušenjem. Palača njene veličine je zgrajena iz ruševin.

Kaladija je edini znani svet z uporabnim najdiščem eratza, temeljne surovine protonija. Severna potresna celina je pravzaprav en sam velik rudnik. Korporacija pod kraljevim nadzorom izkopava in rafinira dragoceno rudnino, dobljeno silno nevarno kovino zatem pošilja v ašege Adraxa, posebna svetišča cerkvenega reda Neteru'Toth. Skrivnost predelave kovine v čudežni protonij je v rokah svečeništva. Re je Cerkvi zaupal Lux aurum, skrivnost poti do zvezd in magije. Magija ne obstaja brez osnovne surovine. Protonij na poseben način »razširi« razum, ki objame točke singularnosti in z njimi zavestno manipulira. Tako razširjen um nadzoruje največjo cerkveno svetinjo – hašamej. To čudežno orodje za medzvezdna potovanja upravljajo svečeniki Ozirisa, ki so uvedeni v nedoumljive skrivnosti poti do zvezd. Protonijski generator brez hašameja v sredici je zgolj kup neuporabnega kamenja.

Ob kronanju novega Vladarja Univerzuma je dvorni protokol nalagal sprejem vseh pomembnih plemiških družin. Remus, okrašen z insignijami božanskega kralja, zadovoljno spremlja prilizovanje mož in žena zvenečih titul. Kleona mu je prišepnila na uho:

»Dragi, ti klovni nam niso nevarni. Nihče od njih se v enem kosu ne more prebiti do tebe. Pravo nevarnost predstavljajo nepomembni, a brezbožno ambiciozni anonimneži brez kapljice svete krvi. Nekateri od teh nevidnih ljudi iz ozadja skrbijo za brezhibno izvedbo današnjega protokola in istočasno razmišljajo, kako bi sebe posadili na Koršo. Prava grožnja nikoli ne pride od zunaj, saj se nihče zunaj Korše ne more prebiti do cesarskih soban. Boga lahko uniči samo prijatelj.«

Remus je prikimal in negotovo odvrnil:

»Torej? Bova zjutraj iz palače odstranila vse, ki po tvoji modri oceni predstavljajo grožnjo?«

Žena se je tiho nasmehnila:

»Ne. Drugače bom naredila. Delo bodo opravile Amazonke. Na odstranitev zadnjega heretika Korše sva čakala natanko toliko časa, kolikor je bilo potrebno za obnovo Reda. Svoje zainše so obilno nabrusile in na moj znak se bo odkotalilo veliko plemenitih glav. Moč, napolnjena s krvjo, in blagoslovljena s strahom, je najboljša garancija varnosti Korše. Zdaj imam drug opravek.« Z očmi je spremljala v preprosta oblačila oblečenega moža svojih let.

Remus se je zadovoljno nasmehnil.

Harold I. Kaladski ni potreboval blišča. Njegova moč je, za razliko od preostalega plemstva, zelo realna. Od devetih kraljestev Cesarskega sektorja ima samo Kaladija precej realne neodvisnosti. Zasluga za ta neprecenljivi blagor gre geološkim okoliščinam.

Ležerno se je naslonil na ograjo in opazoval krošnje dreves. Gosta vegetacija je pripadala Divjini, kamor Atlantida nima dostopa. Edina izjema je ta oaza, ki jo pred Divjino in Divježi varuje nevidnostni zid. Davna Rejeva zapoved je prepovedala velikim ljudem vstop v dežele zunaj Otoka. Nihče si ni drznil izkušati Rejeve volje, saj nihče ne želi doživeti usode Elohimov.

Začutil je bližino osebe. Počasi se je obrnil in ujame ga živahen cesaričin pogled. Vljudnostno je kratko prikimal. Lahkotno je stopila do ograje in pogled je zaplaval v daljavo:

»Dragi Harold, pustiva protokol in narejeno vljudnost. Vedno vas berem, kot berem svete spise.« Sunkovito se je obrnila proti njemu. Kleona je lepa ženska Anastazijinih let. Vse devištvu zaobljubljene svečenice so videti mlade in nemogoče jim je ugotoviti resnično starost.

Temni lasje so ji nemirno plahutali v vetru. Harold jo je nekaj trenutkov opazoval in zajel sapo. Želel je nekaj reči, a ga je prehitela:

»Pustite svoje misli tam, kjer so. Vem. V treh letih ste bili na dveh kronanjih in zdaj ste na tretjem. Upravičeno se sprašujete, zakaj vsemogočni Re že tisočletja na Hajakel znova in znova postavlja ljudi, ki jim tako hitro poteče vek vladanja? Smo se spridili in nas Re zapušča zaradi grehov? Vse to vas žre, ker ste v času svojega življenja videli toliko kronanj. Kaj je šlo narobe?« Vanj je zapičila srep preiskujoč pogled roparice na preži. Harold je pogoltnil slino. Res ga je presenetila. Prebrala mu je misli. Kralj je samo izdihnil in prekrižal roke na hrbtu. Zvito je nadaljevala:

»Od zdaj bo drugače. Saj vem! Ne prekinjajte me! Te besede je izustil tudi praznoglavi heretični predhodnik mojega ponižnega nominalnega moža. Žal je bila tudi njegova kratka epizoda stranpot zgodovine. Na srečo mi je Ma'at namenila resnico in mi pokazala pot iz zdajšnjega stanja duha, iz stanja bolezni.«

Harold je dvignil obrvi. Ni mu pustila do besede:

»Res je! Cesarstvo je z boleznijo zaznamovano telo. Zahrbtna bolezen herezije je dolga stoletja vztrajno napredovala in Remus se je odločil, da srcu Atlantide daruje zdravilo.« Glavo je obrnila proti zelenim širjavam, kjer poplesavajo poznopopoldanski sončni žarki. Harold je zakašljal in tiho odvrnil:

»Izkušnje, zlasti zadnjega tisočletja, me učijo preproste resnice. Tudi vi ste, skupaj z vašim možem, zgolj ena od epizod te tragedije. Atlantida ni Hajakel in Korša. Šu, trdni temelj Atlantide, je anonimna množica nekaj stotnij milijard vernikov. Nut, mati zvezdnega neba, objemajoča milijone svetov, je zapolnjena s trdno vero teh stotnij milijard duš. Oče in Mati nebeškega ustroja sta odvisna od vere. Ker je te vere vse manj, sta oba stebra Atlantide obsojena na umiranje. Korša ne more ustvariti nečesa iz nič. Telesi Šuja in Nut se že nekaj tisočletij razkrajata zaradi upadanja vere in stremljenja k otipljivemu in ta žalostinka bo do bridkega konca trajala še nekaj tisočletij. Popolnoma sem,« je mirno zavzdihnil, »sprijaznjen z dejstvi. Re nas je zapustil na podoben način, kot je zapustil Elohime. Kaj so Elohimi? Zgolj legenda, mitologija, stara dolgih petdeset tisočletij iz časov zore Atlantide. Rejev torea je samo v mit vtkan strah pred neizogibnim. Mene ni strah,« je vanjo zapičil svoje nenavadno svetle oči, »saj sem samo minljiva kaplja v morju življenja.«

Kleona se je pritajeno nasmehnila:

»Odpuščam vam vaše heretične besede, saj se ne bi mogli bolj motiti. Re se je po tisoč letih in stotih heretikih odločil za spremembe. Nujne spremembe, ne zgolj zamenjave enega heretika z drugim. Re nam sporoča veselo oznanjenje nove dobe. Korša, Hajakel in Cerkev so izgubili pobudo. Zato mislimo, da nas Re, Šu in Nut zapuščajo. Poosebljajo tri temeljne substance Atlantide. Koršo, Cerkev in protonij. In to se nam izmika. Zakaj? Boj za ohranitev obstoječega, krčevito zadrževanje sprememb je vse tri temeljne substance Atlantide izrodilo v gnezdo heretičnega propadanja. Prva naloga nove dobe je jasna.« Harold je ostal miren in je čakal na zaključek Kleonine misli. Obrnila je oči v Divjino in grozeče povzdignila glas:

»Najprej moramo odstraniti vse spremenljivke, vse grožnje temeljem Rejevega cesarstva. Palača je trdna, kot so trdni njeni temelji.«

Harold je zakašljal in se zagledal v njene temne oči:

»Niso težava spremenljivke ali temelji, temveč zidarji, saj ne spoštujejo več načrtov gradnje palače Atlantide. Temeljev, torej Reja, Šu in Nut, ne moremo zamenjati.«

Ona je odvrnila tiho, skoraj zasanjano:

»Atlantida ima samo en temelj! To je eratz! Nihče si ne more zamisliti vrnitve v predprotonijske čase. Neučinkovita moč atomov je samo grd spomin.«

Harold je skomignil z rameni:

»Na srečo je eratz na mojem svetu. Tako je varen pred naključnimi heretiki Korše.«

Kleoni so se napele vse mišice. Globoko je vdihnila in vzdihnila:

»Prav imate, edino uporabno najdišče je na vašem domačem svetu. Jaz razmišljam v drugo smer!«

Znova je grozeče dvignila glas:

»Celotna Atlantida je odvisen od vaše dobre volje. Vsakoletno podpisovanje Teareje nas spomni na slabost Korše, na odvisnost vseh od enega. Vsakokrat lahko ostanemo brez te življenjsko pomembne surovine. Rudarska korporacija nadzoruje ves izkopan eratza in je ekskluzivni dobavitelj pogodbenih Ašegov Adraxa. Ko pogodba poteče, lahko Korporacija preprosto ukine dobave in Atlantido pošlje na napol piratsko tržnico ali v atomsko dobo.«

Harold jo je nekaj časa opazoval, zatem se je prisrčno zakrohotal:

»Draga moja vladarica, zaradi tega, kar ste rekli, je modro, da je Korporacija pod mojim nadzorom. Kaladska dinastija je že od nekdaj zvesta Atlantidi. Najbrž dovolj dobro poznate ustroj utečenega sistema dobav in to dobro veste - eratz je za vse, razen Cerkev, samo nevarna in nekoristna snov brez vrednosti. Hašamej je brez svetih Cerkve samo v enakostranično piramido zložen kup nekoristnega kamenja.«

Kleona je odmaknila pogled in odkimala:

»Korporacija je za zdaj zvesta. Kaj, če vaš prestol zasede častihlepen, verolomen heretični gusar? Kaj mislite, koliko časa bo Cesarski sektor užival mir in blaginjo? Mogoče bo vaš naslednik v močni Korši začutil grožnjo svoji oblasti.«

Kralj se je nasmehnil:

»Ravno zato je obstoječ sistem najprimernejši. Rejeva modrost je moč enakomerno porazdelila. Cerkev, Korša in Kaladija so urejeni tako, da ne morejo končati v rokah enega in zrušiti Atlantide. Ureditev je onemogočila pravici, da postane tiranija, a milosti je preprečila pot v anarhijo. Kaladija je zvesta Atlantidi, ker je ta, navkljub slabostim, še vedno najboljše razodetje Rejeve milosti. Bodimo realisti,« glas mu je otrdel, »Korša je že dolga stoletja samo prehodna postaja stremuških častihlepnežev. Začasni vladarji po Rejevi milosti končajo na grmadi Šališe. Hajakel je v tej zmedi samo začasni sedež izgubljenih duš. Korša samo ohranja zatečeno stanje. Kaj več niti ne more. Blaginja Kaladije je neposredno odvisna od dobav eratza. Cerkev ga po Rejevi milosti preoblikuje v osnovno substanco obstoja Atlantide. Cerkev je temelj in vezivo. Brez Cerkve in njenih ašegov Adraxa ni zvezd, ni Kaladije, ni luči civilizacije in, če smo že pri tem, ni Atlantide. Kot velika svečenica to dobro veste. Nihče nepoklican ne ve, kaj se dogaja v vaših ašegih. Skrivnost se ohranja s sistemom duhovnega nasledstva. In prav je tako. Mi imamo palico, a vam je Re dodelil moč vihtenja te palice. Tako se ohranja ravnotežje. Kot Nut ne more brez Šuja, tudi Šu ne more brez Nut.«

Kleona je nekaj časa molčala. Naslednji hip je izbruhnila v smeh:

»Ha, ha, vaša visokost, kako ste naivni. Prej ali slej bo kdo odkril skrivnost učinkovite pretvorbe eratza v protonij. Pravzaprav je presenetljivo nenavadno, ker še nihče ni objavil te veščine.«

Harold je sklenil roke na hrbtu in se obrnil proti zeleni džungli:

»Čudim se vašemu pomanjkanju vere v lastno Cerkev. Atlantida ima pogodbo. Korporacija redno dobavlja surovi eratz in že od vekomaj je ravno Atlantida prednostni odjemalec zaradi cesarske konstitucijske pogodbe. Vsakoletna pogodba zgolj precizira količine. Sami veste, da ima surovi eratz omejen rok trajanja, zato ga ne moremo kopati na zalogo.«

Malce živčno je dejala:

»Ne skrbite glede moje trdne vere. Skrivnost pretvorbe eratza v protonij ni stvar brezpogojne vere, temveč je produkt končnega in pomanjkljivega razuma. Zagotovo je samo vprašanje časa, kdaj bo skrivnost razbita in ne bo več izključno cerkvena moč. Po Rejevi milosti in pravičnosti se bo to moralo nekoč zgoditi in potem se bo vzpostavil nov red. Ko se to zgodi, bo protonij tržno blago. Nadzor ne bo v rokah Cerkve, temveč močnih trgovcev brez moralnih zadržkov. Cerkev bo izpadla, krvni obtok Atlantide se bo osušil in cesarstvo bo strohnelo na smetišču zgodovine. Po izločitvi Cerkve bo Atlantida prisiljena braniti svoj obstoj z ostalimi branjevci na tržnici. Tukaj, pred mojim obličjem, se lahko zaklinjate na zvestobo, a strast za močjo vedno ugasne moralne pomisleke. Prej ali slej bo nastopila doba boja za dediščino Atlantide. Tega ne bom dopustila!«

Harold je ponosno dvignil glavo in odsotno odvrnil:

»Na srečo je ustroj Atlantide zunaj vaših moči. Za zdaj je najbolje tako, kot je in ničesar ne morete spremeniti.«

»Bomo videli,« je jezno zasikala in s trdimi koraki zapustila teraso. Harold je ravnodušno zrl na odhajajočo žensko.

Gerona Laena ima zanimivo osebno zgodovino. Kadiš emeja je postala v Kleoninem okrilju. Začela je kot silno obetavna svečenica izjemnih talentov. A z izjemnimi talenti prideta tudi izjemna svojeglavost in še bolj izjemna častihlepnost. Že kot mlada pripravnica je prekršila sveto določilo devištva in se samovoljno poročila z visokim plemičem Ureusa. Postala je dedna grofica pomembnega planeta Cesarskega sektorja. Hitro je postala vdova in še hitreje je vrgla oko na drugega sina kralja Timeje, enega od prvobitnih konstitutivnih kraljestev Cesarskega sektorja. Ko je umrl prvorojeni sin, nenadejano postane kraljica. Preko svojega novega moža in s pomočjo dediščine prvega zakona je dobila veliko vpliva. S tem je postala grožnja konformistični večini Konklave. Na vsakoletnem zboru Konklave Cerkve so poskusili omejiti njen vse večji vpliv v Cesarskem sektorju. Za »nagrado« so jo imenovali za emejo primo v eni od Timejinih oddaljenih patarkij - skoraj pol milijona parsekov od domače Timeje. Upali so na njen upor, saj bi se je lahko znebili z zloglasno ekskomunikacijo. Pa so se ušteli. Gerona je ponižno sprejela službo na samem robu Atlantide. Tako je polnih deset let potrpežljivo čakala. V tem času je zasijala še ena izjemna svečenica.

Kleona je hitro napredovala po lestvici vpliva. Kmalu je postala pomembna in predvsem (pre)vplivna članica Atlantidske kongregacije. Najvplivnejši del Konklave se je ustrašil njene naraščajoče moči. V betežne kosti okostenele Konklave je vlila spretno obnovo skoraj izginulega Reda Amazonk. Nekdanja elita čarovnic – morilk je v zadnjem tisočletju postala predvsem odlagališče nesposobnih grešnic. Z njeno zaščito in podporo so Amazonke znova šle na pot nekdanjega slovesa. Ostarela, neštetokrat grešna kadiš emeja Amazonk, Nivija Orot, se ni zmogla upreti Kleoninemu vplivu. Mlade in perspektivne svečenice, ki jih je privabila obljuba obnove slave Davnine, so hitro izpodrinile ostarele grešnice. Nivija Orot je umrla in Konklava je želela presekati Kleonin jekleni vpliv. Konklavini starci in starke so se spomnili na še eno spretno in sposobno grešnico – Gerono Laen Timejsko. V glavah so se oprijeli misli o tem, kako lahko vzhajajočo luč neba Nut odstranijo z zemljino Šuja. Gerono so vrnili v Cesarski sektor in Konklava ji je taktično priznala vse dedne pravice. Misli so, da jim bo večno hvaležna za vrnitev v objem topline Cesarskega sektorja in s tem seveda poslušna. Po njihovem mnenju bi morala hvaležno sprejeti vlogo kadiš emeje Amazonk in vse močnejši red vrniti pod nadzor Konklave. Nova energična in sposobna kadiš emeja naj bi zajezila vpliv Kleone. A Kleona jih je vse prevarala in prehitela. Kakor hitro je Gerona Laen Timeja postala kadiš emeja, najmlajša v zgodovini reda, je sklenila Deve'utski pakt z vplivno Kleono. Gerona se je hotela maščevati za izgubljeno desetletje in zveza s Kleono je prišla kot naročena Izidina mana. Vedela je, da bo prej ali slej sledil obračun z osovraženimi oportunisti Konklave.

Kleona je s poroko z dvornim tajnikom Remusom Aladahom javno prekršila zaobljubo devištva in s tem odkrito izzvala Konklavo. Nihče namreč ni znal predvidevati, kaj se izcimi po mešanju protonijskih preparatov, namenskih svečeniških treningov in seksualnosti. V slavnih dneh so grešnice nemudoma pobili, a v zadnjih stoletjih so se zadovoljili zgolj z bolečo ekskomunikacijo. V primeru Gerone ali Kleone niso mogli storiti ničesar. Obe sta imeli dovolj močno ozadje. Kleona je pol leta kasneje postala cesarica in Visoka svečenica Cerkve. Gerona je postala njena najpomembnejša zaupnica. Zdaj je bil čas za naslednje poteze.

Kleona je zadovoljno vzdihnila:

»Čas je, draga prijateljica.« Gerona se je nasmehnila in prikimala:

»Dekleta so že nabrusile zainske nože. Čakajo na vaš znak.«

»Odlično,« in je resno vprašala, »a najprej razčistiva, zakaj je to potrebno? Zakaj je potreben tako širok krog fizičnih ekskomunikacij?« Gerona je znova mirno prikimala:

»Vem. Cesarski sektor mora ozavestiti moč in namen nove oblasti. Za trdno ozaveščanje so potrebni trdi ukrepi. Seznam potencialnih groženj je obširen, a na srečo je obširna tudi vojska vernih. Malce imam pomisleke glede članov in članic Konklave. Zanje bi izbrala drugačen način odhoda na Nutin svod. Skoraj škoda se mi zdi prehoda skozi Deve'ut.«

Kleona se je zarežala in vzdihnila:

»Draga, ne imej pomislekov. Tudi Konklava ni imela pomislekov, ko te je ponižala s tisto bedno patarkijo in ti osiromašila zasluženo dediščino. Postala je odvečna institucija, namenjena zgolj spletkarjenju in zaviranju razvoja Cerkve. Ko se je to gnezdo herezijo ustrašilo resnične vere, te je na koncu hotelo naščuvati name. Na srečo so te ocenjevali s svojimi moralnimi merili. Zdaj naj plačajo, kar so kupili.«

Gerona je zaskrbljeno vprašala:

»Kdo bo vladal Cerkvi?«

»Midve! Več ne potrebujemo. Moj cesar bo formalno imenoval emeje in abeje prima. V novi ureditvi ne bo prostora za heretično spletkarjenje. Vse emeje in abeji bodo ponižno sledili resnični veri. Vedeli bodo, da odmik s poti vere pomeni soočenje z Ma'at. Tvoje Amazonke bodo zatrle vsako nasprotovanje in tako poskrbele za vzorno verovánje. Imperij potrebuje novo moč in to mu bova podarili. Kakor hitro opraviva z izdajalci okoli sebe, pride na vrsto utrjevanje novega reda. Nobena moč ni dovolj trdna, dokler je nimava popolnoma pod nadzorom.«

Gerona prikima.

Betinija Kaladska je vihrava in samovoljna mlajša sestra Kaladskega kralja Harolda I. Pred leti se je udinjala za svečenico, a je Cerkev sama zapustila. Tako se je izognila boleči in sramotni ekskomunikaciji. Zdaj je vedrila in oblačila na Kaladskem dvoru. Brat Harold se je že navadil njenih izpadov.

Dvignil je pogled proti paru živahnih oči. Hrupno je zmotila njegov mir. Nejevoljno se je iztegnil v mehkem fotelju in naveličano vprašal:

»Kaj je tokrat?«

Ona je glasno vprašala:

»Kaj? Si slep, gluh ali oboje? Nisi plačal holovizije?«

Potrpežljivo in hladno je vprašal:

»Še enkrat! Kaj je? Nimam časa za tvoje norčije!«

Z očmi je naveličano zvrtela po stropu in pihnila:

»Bratec, na vseh kanalih poročajo o domnevni zaroti in odločni akciji svetih Amazonk, ki so izvedle obsežne ekskomunikacije. Prevedeno v vsakdanji jezik, tisočim velikašem so zainši pokazali pot pred Ma'at, a ti tega ne veš. Res si mi dober vladar.«

Kralj je skomignil z rameni:

»Naj me skrbi Remusova krvoločnost? Vsake toliko si kakšen cesar želi s potoki krvi zagotoviti varen spanec. Je zdaj kaj drugače?«

Betinija vročično dvigne glas:

»Res je, vsak novi cesar se rad okopa v krvi. To je očitno del rituala vzpostavitve novega začasnega večnega vladarja. A do zdaj je rezanje vratov in trebuhov ostalo v družinskem krogu.«

Harold jo je prekinil:

»Kaj mi sploh želiš povedati?«

Beti je zmagoslavno dvignila glas:

»Naj te popravim. Glava te krvave žehte ni Remus, temveč Kleona.«

»Zakaj tako misliš?«

Hladno je odvrnila:

»Noben cesar ne pošlje v Šališo cele Konklave Cerkve in se razglasi za vrhovnega varuha Cerkve. Zadnji cesar, ki je zaigral to vlogo, je vladal v čisto drugačnih časih pred dobrimi tremi mileniji. In postelje ni delil s kakšno ambiciozno čarovniško svečenico, kaj šele kadiš emejo. Pravzaprav je situacija zelo grda! Zapomni si,« je poudarila, »Remus je njena sprostitvena igrača. Preko svoje seksualne lutke je v Zvezdni armadi znova uvedla varuhe vere. V praksi ima vsak pomembnejši poveljnik k trebuhu prislonjen amazonski zainš, ki ga drži Izidina ali Neftidina svečenica. Znova imajo o vojnih odločitvah glavno besedo Izidine svečenice. Stara ravnotežja so porušena, a novih še ni. Lahko ugibaš, kakšna bodo nova ravnotežja!«

Kralj je skomignil z rameni:

»Ti in tvoje zarote. Prav malo me briga, koliko krvi bo spuščeno do novega ravnotežja. Remus je pač uvedel nekaj starih običajev. Je to narobe? Ko bo prišel naslednji pirat, jih bo ukinil, za sproščanje spustil nekaj krvi in kolo se bo znova zavrtelo.«

Ženska je jezno pihnila:

»Zdaj nismo več v romantičnih časih starih običajev, temveč kruti brezbožnosti propadajočega časa. In pri tem ne omenjaj Remusa, ker ni kaj več od lutkice za zabavo.«

Kralj je za hip molčal in zamahnil z roko:

»Verjetno bi me rada posvarila. A pred čim? Verjemi mi, nisem v nevarnosti. Za Cerkev sem nedotakljiv, saj sem poročen s svečenico reda Matic. Tudi Teja bo svečenica. Vse ženske v družini so del Cerkve. Naša rodbina je varna v objemu tisočletne vladavine Atlantide.«

Beti je globoko vzdihnila:

»Joj, dragi bratec, kako si naiven. Tvoja ponosna ženička in ljubeča hči bosta po potrebi svoje nože obrnili proti tebi. Od trenutka, ko je zavladala tista pošast, nisi več varen. Še manj je varen tvoj sin, Harold II.«

»Zdaj pa že resno pretiravaš s svojo paranojo.«

Stopila je korak naprej, se nagnila nadenj in z rokami naslonila na veliko mizo. Zožila je pogled in tiho pribila:

»Tvoj sin je ključnega pomena za obstoj Kaladije in, če smo že pri tem, tudi za obstoj Atlantide. Ti si v božjih igrah nepomemben, v vsakem hipu pogrešljiva vreča kosti in masti. Najbrž si slišal kakšne govorice o domnevni omejenosti mladega Harolda. Si jih? Gotovo si jih,« je zavrtela z očmi po stropu. Kralj je nemo prikimal. Beti rada provocira, izziva in mu sivi lase. Ampak zdaj! Zdaj pa je pretiravala. Predrzni ženski pred sabo je hotel nekaj reči, a ga je prehitela:

»Te govorice varujejo skrivnost tvojega čudnega sina in meni ljubega nečaka.«

Harold je zmajal z glavo:

»Kaj si tokrat ušpičila?«

Beti je pribila:

»Mladi Harold, navkljub vtisu, ki ga daje, ni zaostal.«

Kralj je spusti pogled v žlahten les delovne mize in ga hitro dvignil in se srečal s sestrinimi malce nagajivimi očmi:

»Temu se ne reče zaostal, temveč je malce počasnejše pameti. Vsi so mi to potrdili. Posebej pa to skrbi Anastazijo,« je trdo zaključil. Beti je vrgla glavo nazaj in se še bolj nagnila naprej in ledeno resno pristavila:

»Sam širi takšno mnenje o svojih domnevnih« in poudari s kretnjo, »nesposobnostih. Pa veš čemu? Si pripravljen na presenečenje?«

Kratko je odkimal. Počasi je imel dovolj sestrine nadležnosti. Vsaka druga oseba njenega nadležnostnega ranga bi končala v kleti ustanove za razgrajače in kalivce ljubega miru. A ona je imela privilegij kraljeve mlajše sestre. S svojim kraljem je lahko govorila nesramno in po potrebi še predrzno:

»Dragi bratec, on se je rodil z močmi, podobnimi čarovnicam in čarovnikom Cerkve. V sebi že prirojeno združuje magijo ženskega in moškega svečeništva. S tem se je rodil in ne gre za posledico kakšne protonijske obdelave ali morebitnega posebnega čarovniškega uka. Še najbolj je podoben legendarnim kraljem svečenikom iz časov po padcu Elohimov. Kaj misliš, koliko časa bosta živela ti in tvoj sin, ko bo Cerkev izvedla za to dodatno opremo mladega Harolda? Verjemi mi, zagotovo bo izvedela. Tedaj bo ukrepala. Hitro, temeljito in predvsem krvavo. Tvoja kraljica na srečo ne ve, kakšno napako je naredila s svojimi čarovniškimi manipulacijami. Prihodnji kralj edinega sveta z dovolj koncentriranim surovim eratzom je s svojimi močmi huda pretnja Korši, Cerkvi in tudi Hajakelu. Kaladijska kraljeva hiša je po prastarem zakonu, Torše kadiša, zakoniti dedič Korše. Tehnično lahko postaneš cesar Atlantide. Lahko zahtevaš testiranje Torša kadiša! Obstajajo jasna navodila, kako se to izvede. Na srečo niste ti ali kdo od tvojih prednikov posegli po tem institutu določanja nasledstva. Naš rod ne umira od nasilne roke, temveč v spokoju naravne kraljevske smrti. Raje z malce samoomejevanja živimo in mimogrede onemogočamo združitev absolutne oblasti v rokah enega. Krvoločna kača Kleona tega ne zmore doumeti. Zastrupljena je s stremljenjem po absolutni oblasti. Naš način razmišljanja ji je popolnoma tuj. Njen rod nima plemenitega porekla,« je globoko izdihnila in se odmaknila od mize. Roke je sklenila na hrbtu. Kralj je nekaj hipov molčal in odkimal:

»Beti, tokrat zelo pretiravaš. Pravzaprav pretiravaš preko meje moje tolerance. Res tako mislim. Kako naj ti verjamem? Vse, kar imaš, so natolcevanja, skladen s talentom za spletke.«

Beti se je navihano nasmehnila:

»Povprašaj svojega sina, kdaj pride na obisk kadiš emeja Amazonk? Meni je povedal. Zatem povprašaj še svojo ljubko ženo. Saj poznaš tradicijo glede teh obiskov.«

Naveličano je odkimal:

»Naj ti bo, bom preveril. Zdaj pa me, prosim, zapusti. Nekateri moramo delati.«

»Vsekakor ljubi bratec,« je odvrnila, se zavrtela na peti,« vzdihnila. »Vprašaj sina,« in zapustila majhen kabinet. Kralj je mračno zrl za svojo sestro. Kljub vsemu bo moral preveriti njene besede. Poleg vihravosti, občasnih nesramnosti in brezsramnosti jo krasi izjemna pronicljivost.

Anastazija ni kazala svojih let. Kmalu bo štela pet desetletij, a nežnega obraza še niso zaznamovale starostne gubice. Takšno mladost izkazujejo samo svečenice, zaobljubljene devištvu, a matice se začno hitreje starati. Razlika v staranju je posledica namenskega urjenja, združenega s protonijskimi preparati in genetskimi prilagoditvami, potrebnimi za opravljanje vloge ohranjanja čistosti svete kraljevske krvi. Kraljica ima srečo. Lepota je srečala srečo materinstva.

Z velike terase na vrhu hriba je spremljala mesto na obzorju. Nebo so preletavala različna vozila. Kaos na nebu je preprečevala natančno urejena prometna ureditev. Zaslišala je korake svojega moža. Obrnila se je in polne ustnice so se ji razpotegnile v nasmeh zadovoljstva:

»Danes se je zgodil čudež. Odtrgal si se od dela in našel čas za svojo osamljeno ženo.«

Harold je vrnil nasmeh:

»Nekaj mi je padlo na pamet. Imaš morebiti kakšne novice glede skorajšnjega prihoda kadiš emeje Amazonk? Po kronanju novega gospodarja Korše pride naokoli kdo od njih.«

Anastazija se je za hipno zresnila:

»Zakaj bi morala priti ravno kadiš emeja Amazonk? Prej bi pričakovala koga od Redov, ki se ukvarjajo s protonijem. Sicer pa,« se je nežno nasmehnila, »saj še ni čas za takšen obisk. Nad Atlantido še ni deseta polna luna po kronanju. Takrat po običaju cesarica, formalna emeja Cerkve, pošlje na Kaladijo emejo ali abeja primo pomembnega cerkvenega reda. To je star običaj, ki se je do zdaj vedno spoštoval. Na ta način se je potrjevala večna vez med Cerkvijo Atlantide, našo lokalno Cerkvijo in Kraljestvom Kaladije.«

Harold se je zaskrbljeno pogladil po bradi:

»Če je cesar imel svojo cesarico ali pa je, kar je pomembneje, preživel na položaju teh deset polnih lun.«

»Te kaj skrbi?« je opazila tresljaj v moževem glasu. Matice so znale silno natančno brati občutke ljudi. Njihova magija je hodila po robu branja misli. Na srečo je to še vedno zgolj neuresničena želja.

Kralja je oblila vročica, ki jo je hitro potlačil in živčno odkimal:

»Ah, nič. Beti je znova čvekala. Saj veš, kakšna je.«

Anastazija je vzdihnila:

»Vsaka ženska v njeni koži je čudaška. Več skrbi nama lahko povzroči sinova omejenost. Težko se bo soočil z bremeni vladanja. Žal nobena magija ne zna ozdraviti prirojenih omejitev. Matice nismo vsemogočne in takšne nesreče se žal zgodijo,« in pogled ji je padel v tla.

Kralj je postal pozoren na njen hladni ton:

»Draga, saj ima za sabo komaj dvanajst pomladi. V njegovih letih tudi jaz nisem izkazoval briljantne iskrivosti. Moramo mu dati možnost.«

Ona je kljubovalno priprla veke:

»Saj mu nihče ne jemlje možnosti. Kljub vsemu se moramo pravočasno, za vsak primer, do katerega upam, da ne bo prišel, pripraviti na morebitne omejitve prihodnjega kralja,« in je vzdihnila: »tako pomembnega kraljestva Cesarskega sektorja. Razmišljam v smeri prihodnje kraljice, sposobne delitve bremen.«

Kralj nagrbanči čelo, kraljico je blago dodala:

»Dobro je, če smo vnaprej pripravljeni tudi na najslabšo možnost. Največ trpljenja doživljam jaz. Meni je spodletelo in kriva sem za morebitno seme dvoma v matice in Cerkev,« otožno zaključi, »popolnoma kriva sem za ta neuspeh.« Otožni pogled je spustila v bela marmorna tla.

»Neuspeh?« je dvignil obrvi.

Odsotno je prikimala:

»Žal mi je. Že njegova pojava,« so ji besede izginile v šepetu.

Harold je stisnil ustnice:

»Bomo videli, kaj bo,« se je obrnil in hitro zapustil teraso. Komaj je zadrževal občutke. Seveda, videz naslednika. Ta čudna bleda barva polti, tiste nebeško sinje oči in svetli lasje. Kako drugačen je od rdečekožih in temnookih Atlantidov. Še najbolj je podoben Divjakom Velikega jezera. Kraljica je zaslutila kraljeve občutke. Zavedala se je njegove jeze. V vsej zgodovini dinastije se še ni pojavilo vprašaje sposobnosti kraljevega dediča. Matica Kaladijske dinastije še ni nikoli zatajila. Zagotovo ni šlo za igro naključij. Kaj so mu zakuhali?

Harold je s trdimi koraki odhitel v svoj kabinet. Samo tam je lahko našel svoj mir. Čeprav ni imel pojma o branju občutkov, je dobro zaznal, kam merijo ženine besede.

Matica svečenica Cerkve je sposobna marsičesa. Vse za interese Cerkve. Vsekakor! Matica je s svojimi čarovnijami poskrbela za rojstvo ravno prav zaostalega prihodnjega kralja. Kako pripravno! Joj, dragi, zgodila se je nesreča! O ja! Takšen ne more vladati. Logično! Potrebna je kraljica, ki bo prevzela odgovornost. To mora biti sposobna, čarovniška kraljica, po možnosti zvesta članica Cerkve. Blagohotno bo prevzela vse niti vladanja. Oblast bo tako mirno in čisto legalno iz rok neodvisnega in samostojnega kralja prešla na kraljico, lojalno predvsem Cerkvi in Kleoni. Ta kraljica bo potem prisilila ne ravno bistrega kralja v podpis vsega, kar bo hotela Kleona in kar bo mogoče v nasprotju z interesi Kaladije. Kako pripravno. Kako lepo izpeljano.

Tako zamišljen je naletel na Beti. Takoj je razbrala Haroldove brazde skrbi:

»Kaj je bratec, ti je ženička nalila čistega vina?«

»Ne še ti! Že brez tvoje običajne doze nadležnosti imam preveč skrbi.«

Beti je zmagovalno našobila ustnice:

»Saj vem. Moja sladka svakinja ti je priobčila dejstva, te razumevajoče podučila o retardiranosti sina in svojem občutku krivde za nesrečico. Res patetično. Glede tiste prve dame ali gospoda pa še ona tava v temi. Čez tri dni pričakuj nenadno najavo obiska kadiš emeje Amazonk! Mali je to fino uvidel.«

»Res nimam časa za tvojo politiko!« je odmahnil in pospešil korak. Beti je obstala in zaklicala:

»Žal mi je bratec, da ne najdeš časa za prostitutko politiko, pa bi ga moral. Njen obisk odloča o tem,« je trdo pribila, »kdaj in kako se bo kotalila tvoja glava.«

Kralj je obstal. Bledica mu je vzela naravno rdečino obraza. Počasi je obrnil glavo in se srečal z njenim resnim pogledom:

»Kako to misliš? Ne igraj svojih zarotniških igric!«

Beti je jezno dvignila brado:

»Na tvojo smolo ne gre za mojo, temveč Kleonino igro. Ta ima eno veliko napako,« in je zajela sapo. »Ne prenaša nobenih nasprotovanj trenutni zadovoljitvi. Bolje, da ne veš, kako je končal gardist, ki je odklonil zabavo v njeni postelji. Ona je maščevalna čarovniška kača. Na smolo vseh ima izredne moči. Njena moč izhaja iz strasti po vladanju vsemu, čemur je moč vladati. Obsedena je z nadzorom nad živo in neživo naravo. Pomisli. V eni sami atlantidski noči je odstranila vse, ki ji lahko kakor koli nasprotujejo. Tisoči so srečali Ma'at in pred dveri Deve'uta je nepopisna gneča čakajočih, ker mogoče niso pravočasno izrazili brezpogojne privrženosti njenim idejam ali imajo, na svojo smolo, določeno moč odločanja. Iz Amazonk, varuhinj Korše, je naredila armado brezobzirnih morilk. Pred njimi ni varen nihče znotraj Cesarskega sektorja. Naj jo kakšen admiral le malce postrani pogleda in pod rebri urno doživi bolečino zainskega noža. Pravim ti, Kleona je z brezobzirnostjo spojena mutacija čarovniške moči. Ta strupena moč bo uničila srce Atlantide.«

»In kaj pridobi, če me najde zainski nož?«

Roke je mirno položila na boke in skomignila z rameni:

»V prvi vrsti bo zadostila svoji maščevalnosti. Tvoj greh je v nasprotovanju. Istočasno bo obkljukala tudi rubriko nadzora nad eratzom. Korporacija bo hitro pristala v rokah Cerkve in Hajakela. S tem Kaladija izgubi edini realni motiv za ohranjanje sorazmerne neodvisnosti. Zadnjih nekaj stoletij je Hajakel prizorišče podrebrnega plesa nožev in skoraj brez omembe vrednega stalnega prebivalca. Ključ do veziva Atlantide je Kaladija z eratzom in skrivnostjo rafinacije. To dobro veš. Nepomembni uradniki na eni in Konklava na drugi strani so, z roko v roki, vladali Cesarskemu sektorju v času brez trdne dinastije Hajakela. Malo so se pobrigali še za Kolonije in zunanje patarkije. Delovalo je. Kleona je to prakso presekala. Z noži Amazonk je uničila jedri Korše in Konklave. Za povrh vsega je pridobila še popolni nadzor nad Armado. V žepu ima vseh dvesto protonijskih bojnih ladij in sedemnajst bojnih postaj. Zdaj je popolna gospodarica Atlantide. Edini, ki ji še ni podložen, si ti, moj dragi bratec. In na svojo smolo,« je tiho zaključila, »ravno ti sediš na vročem stolu nadzora nad eratzom.«

Harold je želel odgnati razmišljanje o rušenju obstoječega razmerja sil in je mračno odkimal:

»Upam, da tvoj scenarij ostaja v tvoji nori glavi. Ko sva že pri tem. Kaj naj storim? Če si tako pametna, mi svetuj!«

Ženska se je zakrohotala, kakor se vedno ob podobnih vprašanjih:

»Pojdiva v tvoj brlog. Tam bom lahko odkrita. Nočem, da me slišijo kakšna čarovniška ušesa. Verjetno jih ne manjka.«

Skupaj sta hitro izginila v kabinetu brez povezav z zunanjim svetom. Še miza je brez običajnega holozaslona. Kralj si je lahko občasno privoščil odklop od sveta. Znova sta se znašla v kabinetu, kamor je pred petimi urami vihravo vdrla. Tokrat sta sedela en naproti drugemu. Kralj je takoj resno začel:

»Tukaj si, ker imajo tvoje misli nekaj smisla. Še vedno čisto ne verjamem tvojim besedam, a bil bi slab vladar, če jih ne bi vsaj poslušal. Povej še vse preostalo. Pri tem ne hodi okoli Ozirisove skrinje skrivnosti, temveč pričakujem gola dejstva,« je resno pristavil in Beti je prikimala:

»Anastazija je del Cerkve, del njenega skrivnostnega telesa. Kmalu bo tudi Teja. Že tu ni vse v skladu s tradicijo. Matica nikakor ne more po nesreči roditi hčerke namesto sina. Kraljica matica kralju vedno najprej rodi sina. Ko pride njegov čas, se za blagor kraljestva in Imperija poroči z izbrano matico Cerkve. Teja bo imela svečeniški berikh pred Haroldovo polnoletnostjo. Torej ima po črki Torše zelo konkretne pravice do prestola, če se kaj zalomi okoli tvoje glave. Druga stvar je sin. Na zunaj kaže pomanjkanje osnovne inteligence, da ne omenjam fizične drugačnosti. Dve nesreči pri potomstvu? Naključje? Moral bi vedeti,« je hlastno nadaljevala, »tvoja ljuba ženička je namerno poskušala prizadeti intelektualne sposobnosti dediča prestola. Na njeno smolo pa je posegla Rejeva previdnost in presegla njeno čarovniško preračunljivost. Namesto debilčka je rodila čarovnika s strahovitimi prirojenimi močmi. Mladič ima že od rojstva polne moči Ozirisa, Izide in Horusa. Skozenj se polno pretaka sveta trojica. To se še ni zgodilo od časov izginotja Elohimov. Zaradi varnosti je sprejel igro debilnosti in vsi ste prepričani o njegovi omejenosti. Pa ni. Že pred tremi leti sem ga ujela, a sem molčala. Nisem bila prepričana glede ozadja vsega tega. Takrat je Kleona veljala za močno, čeprav malce motečo članico Konklave. Za razumevanje nadaljnjega razvoja dogodkov je ključno poznati skrivnost vezi med Kleono in Anastazijo. Ženski sta povezani že od samostanskih dni pred tremi dekadami. Ne moreš si misliti, kako močna je lahko simbioza med matico in heretično devico.«

Kralj je dvignil obrvi:

»Heretično devico?«

Beti je mračno prikimala:

»Kaj drugega pa je Kleona? Tudi sredi najnevarnejšega dela svečeniškega urjenja in gradnje protonijske simbioze se je dol dajala, da se je kar kadilo izmed njenih nog. Vsi njeni troti so na različne načine umolknili. Ves čas je hodila po robu in večkrat tudi preko. Če ne veš, z Anastazijo je bila povezana vse do poroke. Pa še potem sta imeli nekaj skupnih zadev. Kleonin vzpon je zgodba o propadu Cerkve in zlasti Konklave. S spretno manipulacijo je popolnoma razdejala Tothov Red. Zdaj si na vrsti ti, ker ji stojiš na poti do Kaladijskega zaklada.«

Harold je nekaj hipov molčal. Sestrine besede je moral vpiti in jih vcepiti v zavesten um. Vse je tako čudno. Beti je pričakujoče čakala odgovor. S temnimi očmi je iskala bratove miselne iskre. Končno sta se njuna pogleda srečala, Beti je zaupljivo prikimala, Harold je trpko spregovoril:

»Če je v tvojih besedah samo del resnice, moram poskrbeti za mladega Harolda. Kako naj ga spravim stran? Kam naj ga pošljem, da bo varen pred Amazonkami?«

Beti se je kislo nasmehnila:

»Pošlji ga daleč stran. In to ekspresno! Mladi Harold bo že poskrbel za učinkovito brisanje sledi.«

»Kako naj to predlagam Anastaziji?«

»Boš že zmogel. Tudi kadiš emeja Gerona Laena je heretična devica, polna semena raznih plemičev in kraljev. Sam Re ve, kako dobro zna brati tujo pamet. Raje ne tvegaj stika med njo in mladim Haroldom. Izmisli si kakšno kaljenje značaja ali kaj podobnega. Saj boš zmogel.«