Projekti in dobrote

Tik pred izidom

V letu 2024 bo izšlo ...

Izid slovenskega prevoda izvrstne Bele sobe prof. dr. Zorana Živkovića je prestavljen na pomlad-poletje 2024 zaradi zagotovoitve vrhunske kakovosti izdaje.

Ravno izšlo

Avgust 2023

Avgusta je 2023 izšla zbirka kratke proze To se vam ne bo zgodilo.

Ko se želite premakniti brez gibanja, vzamete v roke to knjigo ...

Oktober 2022

Kabala je vir zahodnih religij, mistike, okultizma in tudi znanosti ter racionalnega uma.

Naučite se uporabiti vse moči svojega uma ...

To se vam ne bo zgodilo

Knjiga TO SE VAM NE BO ZGODILO je ravnokar prišla iz tiska!

Bojan pošilja kratke zgodbe na različne razpise. Veliko jih je v tujini, saj je že nekaj časa stalni gost zbirk, kot so Besan in regia Fantastica (Srbija), nekajkrat je uspel priti v zbirko Refesticona (Črna gora) in Festivala fantazijske književnosti Pazin (Hrvaška). Nekja njegovih zgodb je kapnilo tudi na angleško, nemško, romunsko in celo filipinsko govorno področje.

V zbirki je pisan nabor različnih zgodb. Nekatere so daljše, druge pa grižljajčki v nekaj vrsticah. A ne bojte se glede obsega. Vsega dobrega je v izdatnih količinah.

Zbirka je razdeljena v pet vsebinskih sklopov

  • Besedičenje za uvod
    Matej Krajnc: Se vam bo ali se vam ne bo
    Uvodni uvod 2
  • I. Epidemija naš vsakdan
    Celjska vampirska večerja
    Dan, ko je umrla civilizacija
    Zadnji?
    Zdravje je največji zaklad
    Koča mojega očeta
  • II. Sanjati ali ne sanjati
    Darilo za osmi marec
    Novi začetek Novi začetek
    Dogodek na kolišču
    Legende o Kurtu in meni
  • III. Zarote so moj idol
    Štopar Štopar
    Križarjenje na konec sveta
    Stvaritev
    Selitev pekla
  • IV. Mešano meso na žaru
    Vztrajanje
    V prodajalni urokov pred potekom roka trajanja
    Ray Fahrenheit, kralj Marsa
  • V. Finalna mešanica
    Stotnikova zastava
    Od neandertalca do vesoljca
  • Biografija
  • Bibliografija

O knjigi

O tiskani izdaji:

  • Avtor: Ekselenski, Bojan
    Naslov: To se vam ne bo zgodilo / Bojan Ekselenski, [avtor fotografij] Bojan Ekselenski ; [spremna beseda Matej Krajnc]
    Vrsta gradiva: kratka proza; leposlovje za odrasle
    Jezik: slovenski
    Leto: 2023
    Izdaja: 1. izd.
    Založništvo in izdelava: V Celju : samozal. B. Ekselenski, 2023 ([Celje] : Grafika Gracer)
    Fizični opis: 144 strani / 23,5 cm
    Drugi avtorji: spremna beseda - Krajnc, Matej, 14.11.1975-
    Zbirka: Fantazija
    ISBN: 978-961-95991-2-9
    Cena: 14 EUR

Naroči tiskano knjigo

Tiskano knjigo si lahko naročite po povzetju. Če želite knjigo kupiti v knjigarni(naročilo), vam priporočamo .

Knjigo lahko naročite po e-mailu in izkoristite otvoritveni popust. Plačilo po povzetju, zato ob naročilu navedite tudi svoj domači naslov.

 

OPOZORILO!

Knjiga vsebuje ogromno pripovednega holesterola, čarobnega besednega sladkorja.
Pred branjem v večernih urah priporočamo nastavitev zvočnega alarma, da pravočasno prekinete branje.
Avtor ne odgovarja zaradi neprespanosti, ker boste zaradi branja ostali brez nočnega počitka..

Kratek zalogajček za gušt!

Stvaritev

Arhitektura je, kako naj rečem, družinski posel. Tudi sin se je začel učiti obrti. Prve korake je naredil in zdaj je čas za večji izziv.

Pripeljal sem ga v svoje malo svetišče. Zvedavo je vrtel oči in kar požiral mašinerijo, s katero ustvarjam.

»Ati, zakaj ima tvoja gradnja toliko ročic in kazalcev?« je takoj opazil razliko glede na svoje igrišče.

»Junior, takšna je arhitektura v praksi.«

»Uau ati! Tudi jaz bi imel toliko lučk in vsega tega.«

Pomiril sem ga.

»Najprej moraš do konca prestati vajeništvo in čaka te še pripravništvo. Tudi jaz sem se učil od dedija Enija in sem moral za vstop v sobo najprej narediti še mojstrski izpit. Bodi ponosen nase, saj sem te pripeljal, preden si končal z vajeništvom.«

Elčijev pogled je padel v tla. Mogoče sem ga prehitro pripeljal v delavnico. A zdaj so drugi časi. Otroci hitreje zapopadejo tehniko.

»Veš, arhitekt je zahteven poklic in med vajeništvom se lahko zgolj igraš in si daš duška. Pripravništvo je resnejše in takrat se ne boš več mogel igrati. Izkoristi torej svoj čas za igro.«

»Saj se nočem igrati. Rad bi gradil, kot gradiš ti.«

Spomnil sem se svojega vajeništva. Pravzaprav je izrezan jaz. Drevo pač ne pade daleč od jabolka.

»Tvoje igre te učijo bistva skrivnosti arhitekture. Kaj si se do zdaj naučil?«

Mulo me je zmedeno pogledal. Opogumljajoče sem se nasmehnil in mu pokazal tipkovnico:

»Rad bi videl, kaj boš storil na pravi stvaritvi. Obljubim, da se ne bom mešal, dokler ne končaš. Da vidim, kaj si se do zdaj naučil.«

Debelo me je gledal. Ponovil sem kretnjo in oprezno je sedel. V nosnice mi je udaril vonj ponosa. Obrnil se je:

»Od tod?«

Zaupljivo sem prikimal. Mali se je nasmehnil. Še sreča, da ima ušesa, sicer bi se zasmejal okoli glave.

Hitro, kot znajo z elektroniko vsi otroci, se je povezal in zazijal v ekran:

»Je res to eden od svetov, ki si jih zgradil?« in na ekranu se je zarisala modra krogla. Zraven je čemela manjša, dasiravno nesorazmerno velika, srebrna krogla s temnimi lisami.

»Ja, to je eden od njih.«

»Tako od daleč, je precej pust. Samo ena luna, čeprav nesorazmerno velika. Raje bi imel kakšen obroč ali kaj slikovitejšega,« in turobno doda. »Samo ena manjša krogla ni kul.«

Vedel sem, da bo to rekel. Videl sem njegove igre. Vsaka od njih se je končala pred prvo bakterijo. Funkcionalnost ni vedno lepa.

»Arhitekti moramo vedno dati prednost funkcionalnosti in šele v drugem planu je videz. Že sama učinkovita funkcionalnost je lepa. Tudi moji igralni svetovi, ko sem videz postavil pred funkcionalnost, so končali v slepih ulicah. To je normalno. Če ne preizkušaš, se ne naučiš. Poglej ta svet pobliže. Kaj vidiš?«

Malček je široko razprl oči in usta. Nekaj trenutkov je bil v tem zamrznjenem stanju. Kot kip.

Končno se je življenje vrnilo vanj in roke je odmaknil od tipkovnice. Sapa mu je zastala. Nežno sem ga opomnil:

»Ne pozabi dihati.«

»Po svetu gomazijo nam podobni in ...«

»In kaj?« sem ga spodbujal, da pove svoje. Spomnil sem se, ko me je moj oče Eni postavil pred tipkovnico. No, bil sem starejši in pred mojstrskim izpitom. Ker sem imel že več znanja, izkušenj in modrosti, mi je ponudil, naj posežem v njegovo gradnjo. Namerno mi je podtaknil tisti svet na skrajnem robu galaksije. Pustil mi je poseg brez varnostne kode. Zlahka sem se odločil. Zdaj me res zanima, kaj bo tam storil moj mulo. Bo enako postopal, kot jaz? Mlad je še, a sem se odločil tvegati izgubo.

»Si videl, kaj delajo s svetom? Sem prav videl, da pojedo več, kot ustvarijo?« je presenečeno razširil oči.

Smehljajoče sem prikimal:

»Vedno je tako. Nobena arhitekturna stvaritev ni večna in tudi ta, ki si jo izbral, ne bo trajala za vekomaj. Resnična gradnje je eno, a igra nekaj drugega. Izvoli, naredi, kar želiš. Obljubim, da ne bom spremenil tvojih odločitev. Čas je za prvo vajeniško prakso v resničnem svetu. Naj se zgodi na svetu moje prve prakse v realnem življenju.«

Čakal sem, kdaj bo pritisnil na tipko DELETE. Namerno sem mu, za vajo, podtaknil svet, ki izjemno hitro drsi proti točki brez povratka in se bo prej ali slej znašel na seznamu za reciklažo. Arhitekt gradi in zatem ruši. Reciklaža je po svoje osnova našega posla. Za gradnjo novega je vedno treba vsaj malce uničevanja.

Odmaknil sem se nekaj korakov, da mali dobi pogum. Na hitro me je ošinil s kotičkom oči in se zatem zatopil v tipkovnico. Pogledal sem na uro. Niti po pet minutah tipkanja ni končal. Čemu toliko tipkanja?

»Boš kmalu?«

Odsotno je odvrnil:

»Še malo. Poskusil bom nekaj drugega.«

Zdolgočaseno sem vzdihnil:

»Daj si duška.«

John je zadovoljno sedel ob obali in opazoval ptice. Vedno ga je prevzelo bogastvo življenja in njegov poziv je prišel ravno pravi čas. Med enim in drugim korakom ga je prešinilo ... Dan spomina na Zemljo. Njegovo idejo z Unescove konference je zagrabil U Tant sam generalni sekretar OZN. In ni ostalo pri tem. Sprožil je plaz. Senator Gaylord Nelson je 22. april razglasil za Dan Zemlje. Naenkrat se je tudi politika začela zavedati, da bo treba kaj storiti glede našega planeta ...Preden si človeštvo ne požaga vejo, na kateri sedi civilizacija. Naj se zbudi še ves preostali svet.

Elči je zadovoljno dvignil roke od tipkovnice. Zanimalo me je, kaj je storil. Prebledel sem ob pogledu na rezultat njegovega dela.

»Zakaj si to tako storil? To ni ravno arhitektura.« Stvar sem poskusil urediti, kot to uredi pravi arhitekt. Stisnem tipko. Nobenega učinka. Ponovim. Nič.

Sin se je navihano nasmehnil:

»Ati, za to konstrukcijo ne bo delovala tipka DELETE. Zamenjal sem skrbniško geslo za njeno domeno vesoljeneta,« in ponižno doda. »Saj si mi rekel, naj naredim karkoli in se ne boš mešal v moj prispevek.«

To mi ni bilo nič kaj zabavno. Pihnil sem:

»Mulc, saj veš, kaj je naš družinski posel.«

Mali navihanec je odvrnil:

»Tudi arhitekti moramo včasih samo občudovati svojo stvaritev in ji pustiti, naj se razvija po svoji poti.«

Po svoje je imel prav.

Na predlog Bolivije je leta 2009 Generalna skupščina OZN svečano razglasila Svetovni dan Zemlje.

Zdaj veste ...

Vas zanima več? Pišite in odgovorjeno vam bo.