Ljubezen na kredit

Priznam, jebivetrnik sem in nikjer nisem zdržal kaj več od nekaj mesecev. Če sem pošten, zame je vrh glave dovolj in še več že eno leto istih štirih sten z istim parom nog za zadovoljitev potreb alfa samca. To sem in to je moje življenje.

Delo mi je nudilo odlično potuho za svobodno življenje predatorskega samca pod čudovitim soncem sveta, polnega lepih možnosti za zadovoljitev potreb in užitkov. Predvsem slednjega. Nikoli nisem pomislil na morebitno ustalitev ali, bog ne daj, bedarijo, ki se ji reče družina. Čemu bi se? Komu mar za stalnost, če si lahko v gibanju? Ljubezen in družina? Prej ali slej se pojavi vprašanje, za koliko? Poznam samo enega boga. Ugledam ga, ko stopim pred ogledalo in takrat mu rečem:

»Cel svet obstaja zaradi služenja tebi, edinemu bogu.«

Kupoval sem bivališča in ljubezen. Kot ne moreš vsak dan jesti piščanca, tako ne moreš vsak dan ljubiti istega para nogic. Vse je ekonomija. Odšteješ nekaj bankovcev in profesionalka ti izkazuje ljubezen brez nerganja in neumne pridige.

Zvečer lahko, namesto plesa okoli njene razvajene riti, preživiš pred TV. Potem mirno, ob pivu ter čipsu, brez ženskega nadlegovanja, pogledaš fuzbal ali košarko. Če kupljena češplja po kakšnem nesrečnem naključju tečnari, jo odsloviš in nabaviš drugi par plačljivih visokopetnih nog. Sponzoruš je vedno na pretek. Ob krizi jim je cena močno padla, saj je ponudba naenkrat močno presegla povpraševanje. Preostali še aktivni predatorji dobimo več za manj keša. Višek ponudbe vedno zbija cene. To je najslajša plat kapitalizma.

Naj vas pred razmišljanjem o iluziji, ki ji slabiči rečejo srečna družina, opozorim na otroke. Ti so vedno del paketa, nekakšna funkcija operacijskega sistema, imenovanega družina.

Skratka, z malimi barabicami vas samica zaklene v svojo peklensko ječo. Kmalu pride še skoraj obvezna razširitev funkcije »otroci« - pes. Seveda, otroci ga obožujejo, a na patre familia pade skrb zanj. Namesto fuzbala te čaka sprehod psa in pobiranje kakcev za ščetinastim usranetom.

Izgubil sem cel kup kolegov, ker morajo, namesto tritedenskega potapljanja na Maldivih, peljati tečne ženkice, razvajene froce in pse v prikolico kampa ali trpeti ujetništvo v kakšnem »otroku in psom prijaznem« hotelu. Nobenega piva, nobene prave sprostitve, samo ples sužnjev okoli vsakodnevnega dolgčasa na deseto potenco. Če se jim popolnoma ne uklonijo, jih oskubijo do kosti in še več. Takšna je pač družinska idila. Samec gara, samica s froci pa troši, vrešči in teži. Je to vaše sanjsko življenje? Če prikimate, ste gotovo motena oseba. Pravijo, da sanjsko vilo od zlobne čarovnice loči sedem let zakona. Lažejo! Zadostujejo že tri leta.

Občasno sem šel v bar blizu svoje postojanke. Firma pač mora imeti svoj stalni naslov. Občasni pivski kolega Luka mi je med moško debato o ženskih rečeh navrgel, da se bom zagotovo ustalil, ko bom srečal pravo. Ob njegovem modrovanju sem se seveda valjal od smeha. Skoraj bi padla stava.

Minevala so leta. Izgubil sem stike z obema bratoma in sestro. Prepustili so se zdolgočaseni rutini in zdaj vegetirajo, oklepajoč se spominov na dneve, ko smo ga skupaj biksali. Najbrž je edino razburjenje, ki ga doživijo, kakšen pogreb. Ko sem že pri tem, za pogreb očeta sem izvedel iz časopisa. Res bi bil trčen, če bi namesto safarija igral užaloščenega sina. Komu na čast? Zakaj bi delal sceno iz neizogibnega? Za pogreb matere sem izvedel čisto slučajno.

Na srečo mi ne more več žugati iz groba, kako me premalo vidi, kakšen sebičen pesjan sem postal po dedovi oporoki in kako nespameten sem. Imel sem ves širni svet in vso potrebno ljubezen sem plačal. Pravzaprav je vse na tem svetu plačljivo v kateri od valut. Ko sem razširil dedov posel, sem bil povsod zaželen. Plačal sem družbo, žural, se naveličal in rekel adijo, včasih sem kar šel. Zakaj pa ne? Vedno sem imel na računu za osebno zapravljanje vsaj sedem milijonov. Zategadelj sem lahko zapravil, kolikor sem hotel in kjer sem hotel.

Me sprašujete po potomcih? Kdo bo pojerbal uspešno utečen posel, ki skoraj sam polni račun? Dajte no! Šele potem bi se znašel v zverinjaku. Ljubezen? A res? Ko bom dovolj star junec, si bom našel miren kotiček, plačal luštkan par mladih, ljubkih nogic in če je bog pravičen, bom spokojno umrl med temi srčkanimi stvarčicami.

Najbolj živa ilustracija pekla, ki te doleti, ko se te ženska naveliča, je nesreča prijatelja Roberta. Žena, navidezno hvaležno bitje iz družine z dna družbe, ga je ožela do nule. Pobrala mu je vse, razen slabše polovice firme in majhne hiše. Še jahta, s katero sva vsako leto vsaj teden ali dva poslovno žurirala, je prešla v njene pohlepne kremplje, kjer jo zdaj natika mladi porivač. Aha, Luka mu je ime. S tem tipom sem se nekoč celo srečal in mi je pridigal o ljubezni. Ojoj!

Ob teh nesrečnih izkušnjah sem ohranil skrajno realistični pogled na svet.

Ženske neustavljivo privlačijo moški s statusom, ki naj bo čim višje na seznamu grške abecede. Ta alfabetni status je vezan na številko na bančnem računu. Neubranljivo jih privabi moška ekonomska moč, torej vir financiranja nabiralniškega nagona.

Moški pa slepo padamo na žensko seksualnost. Samci se radi postavljamo s svojo samico. Osebno se neizmerno rad kopam v morju zavisti konkurentov. Vedno pozelenijo, ko na poslovno zabavo pripeljem takšno z najdaljšimi tacami in najbujnejšimi joški.

Ženske, s katerimi sem se pojavil, so bile z mano zaradi mojega denarja, a jaz z njimi zaradi njihove atraktivnosti. Rad sem imel to ekonomijo, ker v njej ni poražencev. To je zdrava in vedno delujoča ekonomija. Vse drugo je laž, ki voz življenja zvrne v jarek nesreče.

Tako sem nekega dne vzneseno hodil po Oxford Streetu. Rad sem imel živahnost Londona in predvsem brezkompromisnost finančnih zveri Citija. Te dni sem angleškim jastrebom, zgolj zaradi vzdrževanja predatorske kondicije, dokazal, da je lahko nepremagljiva finančna zver tudi nekdo iz majhne deželice.

Ravno sem si zaželel pokukati novo kolekcijo čevljev, ko sem trčil v žensko srednjih let. Tako na hitro sem jo strokovno ocenil ... Postava, hja užitna, ni se še razvampala. Tudi koža je še nekako OK, čeprav blizu izteka roka trajanja. Kot cel kos je na meji užitnosti. Kot zrezek, ki ga zmažeš, ker se prašič v tebi oglaša in so vsi bližnji viri hranjenja zaprti. Zadovolji lakoto, ni pa gurmanski užitek.

Oprostite, ampak ženske vedno ocenjujem s tržnega vidika. Kaj morem, poklicna deformacija.

»Oprostite,« me je ogovorila in zap'rmej sem ji videl v očeh potrebnost, obrobljeno z nežnimi gubicami. Te, ki vedo, da se jim ura nepovratno izteka, so prave umetnice, posteljne virtuozinje. Darujejo se za morebitno zadnje sladostrastje, preden jim biološka ura ali gmajna rečejo »Game Over«.

Ko ženske pridejo v tista leta, so podobne avtomobilom s pokvarjeno mašino. Sicer še imajo obliko ženske, a samo neproduktivno trošijo, ropotajo in smrdijo.

Mene je v dragem apartmaju čakala rdečelasa alfa samica idealnih mer, 90-60-90, zato nisem želel izgubljati časa z nečim precej nižjim po grški abecedi. Zlovoljno sem izstrelil:

»Ja in?« sem cinično odvrnil in se želel posvetiti čevljem. Že mesec dni sem brez novih čevljev, kar je bilo že na meji nesprejemljivosti.

Ženska je vztrajala pri misiji, ki si jo je zastavila:

»Gospod, vas lahko za hip zmotim?«

Besno sem prhnil, saj sem sovražil takšno ulično akviziterstvo:

»Kaj želite od mene?« in si mislil. »Prodajaš se lahko, če je povpraševanje. A kdo bi kupil staro in zarustalo Kio, če ga doma čaka svež Ferrari?«

Neprizadeto se je nasmehnila:

»Mislite, da sem tudi jaz naprodaj? Na razprodaji?«

Za hip me je oblilo nekaj, podobnega sramu. Ampak samo za hip. Moja teflonska duša je odporna na peklenski ogenj prevaranih. Frača mi je skoraj brala misli. Svojo misijo je medeno nadaljevala:

»Kaj bi naredili, da za ljubezen ne bi več plačevali?«

Debelo sem jo pogledal:

»Plačeval? Saj vsaka hoče denar,« in pribil, »tako ali drugače. Dokler mi ne manjka denarja, moje ljubezensko življenje temelji na finančnem toku. Ne pridigajte mi o ljubezni, saj je to zgolj ena od oblik ekonomije. Samo to in nič več.«

Pri vseh svetnikih, ni in ni hotela odnehati:

»Denar je in ga ni. Tudi tisti, ki ga nimajo, znajo prejemati in darovati ljubezen. Veste, ljubezen ne kotira na borzi, temveč si jo je treba zaslužiti z dajanjem. Kaj, če vam nekdo ponudi ljubezenski kredit?«

Zgrozil sem se ob njenem nakladanju:

»Da bi namakal na kredo? Darovanje? Obdarovanje? No ja, saj imam rad obdarovane dame. Tudi tista,« sem zamahnil z roko, »ki me čaka, mi daruje ljubezen, a jaz ji darujem diamantno ogrlico v paketu s stanarino v luksuzni stekleni palači in Viso z nekaj tisočaki limita. Vedno obstaja daj, dam sistem. Pripadate kakšni verski sekti, kjer se dol dajete v imenu božje ljubezni?«

Ženska me je strupeno prebadala s svojimi globokimi, najbrž seksa lačnimi očmi. Ni in ni odnehala, mogoče dela izpit za nadležnega picajzla:

»Ne gre za seks, temveč ljubezen. In nisem lačna seksa, temveč ste vi obupno lačni ljubezni. Globoko v sebi iščete nekaj več, kar nima cene, izražene v eni od svetovnih valut. Človek vedno hrepeni po nedosegljivem. To mu daje motiv za življenje. In tu vam lahko pomagam. Stopiva do moje pisarne. Je takoj tu zraven.«

Pihnil sem skozi nos in zavrtel z očmi. Lepo sem zagreznil v ta čvek. Ampak, zapletel sem se in kaj me stane, če stopim z njo? Saj sem vedno na preži za avanturo. Mogoče je to ena od njih. Tudi hitra hrana se kdaj prileže.

Lastnica lokala je očitno skrbna gospa, saj je prostor sijal od brezhibne urejenosti. Poznala se je ženska roka.

Začudil sem se tej nenavadni tišini, svečanosti minimalistično opremljenega prostora. Niti precejšen hrup okolice ni vdiral v to kraljestvo zasebnosti. V oči mi je padel nenavadni lestenec, ki se je zaključil v precej velik medeninast modelček Amorja. Pravzaprav je vse pohištvo in ostala kramarija preveval stil amorčka. Srčkano na kičast način.

Naslonil sem se na brezhibno očiščen pult:

»Za kaj gre? Rad imam izzive in dajte mi izziv! Zaradi tega sem vam nasedel.«

Znova me je prebodla s tistim potrebniškim pogledom, resno je prikimala in mi pred nos porinila polo obrazcev:

»Gospod Peter, za vas imamo izziv. Čeprav še ne veste tega, ste nanj pripravljeni bolj kot kdorkoli do zdaj.«

Prestrelilo me je presenečenje:

»Od kod veste moje ime?« Cmok mi je ostal v grlu. Tole mi je postajalo vse manj zabavno.

Ženska je resno odvrnila:

»Gospod, sem iz pomembnega in vplivnega združenja in moja naloga je védenje o potrebi, še preden se ta pojavi. Vi potrebujete točno ta ljubezenski kredit in kmalu boste doumeli, kako prav imam.«

Ob misli na idejo ljubezenskega kredita me je nekaj začelo nežno daviti. Poskusil sem se spraviti v red in komaj sem izkašljal:

»Ljubezenski kredit? Kaj je to? Bom na kredo namakal?«

Ostala je ledeno hladna. V očeh se je, namesto potrebnosti, zrcalila stroga pozornost. Skoraj je zadišalo po asketski nuni iz samostana:

»Naj vam na kratko razložim. Za vsako uro resnične ljubezni, ki je boste deležni, boste deset ur posmrtno služili, kot vam bomo naložili v trenutku, ko pride vaša ura. Za vas ne bo posmrtnosti, temveč služba v dodeljenem telesu.«

Nekaj trenutkov sem bolščal, zatem je zmagala moja narava in radoživo sem se zakrohotal:

»Posmrtno? Ste hecni? Kateri sekti pripadate? Koliko mi mislite izvleči iz žepa? Bo za ljubi mir dovolj jurja? Večkrat si vest operem s kakšno dobrodelnostjo.«

Znova sem začutil pritisk tistega dušečega cmoka. Ostala je hladno resna:

»Sem omenila denar? Obstajajo nepomembne stvari z velikansko ceno, izražene v valuti in obstajajo brezplačne, vendar neprecenljive stvari. V ljubezenski kredit niso vključene vam tako ljube finančne dimenzije. Za ta kredit ni pomembna kreditna sposobnost, temveč potreba po uravnoteženju ciklov usod. O posmrtni destinaciji vaše duše odloča naša ustanova.«

Nekaj sekund sem vrtal v njen neomajni pogled in se zakrohotal:

»Torej bom deležen frače, ki bo popolna samica in me ne bo nič stala? Če je tako, podpišem tri takšne kreditne pogodbe. Od viška ne boli glava.«

»Gospod, imate samo eno srce, eno usodo, torej zadostuje zgolj ena pogodba. Nič več in nič manj.«

Izgubil sem ves občutek za resnost in sem se zarežal:

»Eno srce, ki zlahka prenese tri samice na noč. Moj rekord presega to številko. Pred osmimi leti sem v eni noči obrnil štiri aziatke za ceno treh in hiša je častila še podivjano švedsko milfo. Torej ne dvomite o kapaciteti mojega srca.«

Hladno je preslišala moje navdušeno pripovedovanje, ostala je smrtno resna:

»Gospod, kot sem že poudarila, sklenete lahko samo eno pogodbo. Preden podpišete, jo temeljito preberite. Po podpisu ni reklamacije, odkupa ali preklica. To je dosmrtna in posmrtna zaveza. Po podpisu ni koraka nazaj. Mi smo resna in odgovorna ustanova.«

Vse skupaj mi je postajalo odveč, zato sem zlovoljno zamahnil z roko:

»Zakaj bi izgubljal čas z branjem? Trojno dozo prosim!«

Ženska je zmajala z glavo:

»Kakor želite, opravila sem svojo dolžnost in vas opozorila,« in mi med opozarjanjem mimogrede označila mesta, kjer se moram podpisati in znova poudarila:

»Vaš podpis je neizbrisen. Po podpisu nas za vas več ni, tako rekoč,« in je s kretnjo poudarila, »izpuhtimo.«

Zgrabil sem ponujeno nalivno pero. Potežkal sem ga in v oči mi je padel filigransko vgraviran amorček s kačo. Nisem želel več izgubljati časa, saj mi bodo pred nosom zaprli trgovino s čevlji. Gotovo gre za skrito kamero, zato sem se odpovedal nepotrebnemu branju in sem hitro dal svoj podpis na označena mesta. Zadovoljno sem pred veščo porinil podpisan list:

»Tako, moj podpis imate. Zdaj pa naj kamerman stopi na plano. Kje je ta šmentana skrita kamera?« in s pogledom v nenavadni lestenec iskal sledi kamere.

Namesto krohotanja ob skriti kameri sem bil deležen zgolj resnosti, še najbolj podobni pogrebni sceni:

»O kakšni skriti kameri govorite? Kaj tako gnjavite tudi bančne uslužbence, ko opravite kakšno transakcijo?« in je urno vzela dva izvoda pogodbe, a preostalega mi je porinila nazaj:

»Zapomnite si, te pogodbe ne morete več razveljaviti, prekiniti ali spreminjati. Naša ustanova vsako pogodbo dosledno izpolni. Ko pride čas za plačilo, vedno izvedemo izterjavo poplačila. Krog se vedno sklene.«

Tedaj mi je kanilo, da morebiti res ne gre za potegavščino, temveč za moteno osebo, ki je pobegnila iz blaznice.

Ampak ... nikjer ni nobene finančne klavzule, torej me ni bolela glava zaradi finančnih stvari. Pač ena od zajebancij, ki jih je na svetu vse polno. Gospa mi je ponudila roko, vljudno sva se rokovala in začutil sem neizmerno željo po uličnem vrvežu.

Gomazenje množic se me sploh ni dotaknilo. Zažvižgal sem si veselo vižo, na hitro preletel prvo stran pogodbe, se nasmehnil, jo ekspresno zmečkal in vrgel v najbližji koš. Hitro sem potlačil to smešno prigodo in misli preusmeril na nakup čevljev.

Še preden sem stopil v prvo trgovino s čevlji, me je nekaj zvilo. Res je, nisem več dvajsetletnik, saj sem predlani v sanjskem Riu slavil štiridesetletnico, a po izvidih sodeč sem pokal od zdravja in zdravega apetita po vseh radostih sveta, saj si jih lahko privoščim. Obilno. Štirideseta so zlata leta in ne čas, da bi me morala najti kakšna bolezen. Čudno.

Začutil sem absolutno praznino. Nekaj se je obrnilo vame in me zatem zapustilo. Kaj se dogaja z mano? V nekem trenutku mi je bilo ravno za ves svet, a kar naenkrat sem čutil čudaško zapuščenost, skoraj me je nokavtiralo nikoli začuteno hrepenenje po bližnjih, ki jih nimam.

Saj nikogar ne potrebujem. Sam sebi sem edini bog. Stresel sem z glavo. Gotovo sem bil žrtev kakšne vudu coprnije. Pomislil sem na žensko srednjih let in njeno čudaško čumnato. Te frajle so zaradi nepotešenosti in slutnje bližine konca najbolj pasje, prav vražje se maščujejo, če ne dobijo svojega.

Zamahnil sem z roko. Ona že ni coprnica. Saj se ni ponujala in nisem ji odklonil, kar je želela. Kljub vsemu me je zvil stisk osamljenosti, grozljivi občutek samote sredi neskončnega vesolja. Korak mi je zastal. Čeprav je okoli mene gomazel mali milijon človeških mravelj, sem se počutil popolnoma samega, osamljenega, če sem natančen. Sramoval sem se tega občutka, še nikoli ga nisem občutil. Nikoli. Tudi misel na rdečelaso zverinico, ki me čeka, mi ni odgnala te zoprnije osamljenosti. Res grozljivo.

Obrnil sem se in odločno zakorakal po ulici. Hotel sem se očistiti nepotrebnih občutkov, nepotrebnih potreb. Vrvež je pritiskal name s svojo neznosno težo histeričnih zvokov. Segel v koš s smetmi, kamor sem maloprej vrgel pogodbo. Zgrabil sem včerajšnji časopis. Š** od š**a! Besno sem začel brskati po smetnjaku. Nisem si mislil, da se bom kdaj prijel klošarskega posla.

Moje negovane roke so grabile pojedene ostanke in minule časopise, a kreditne pogodbe nisem našel. Kam je izginila? Nisem se oziral na začudene poglede mimoidočih. Gotovo so se čudili, zakaj nekdo v dragi obleki brska po smetnjaku. Besno sem se obrnil:

»Kaj zijate? Še niste nikoli videli nikogar, ki je kaj pomembnega pomotoma vrgel v smetnjak? Ste vsi popolni svetniki?«

Ljudje so se spogledali in nadaljevali opravke. Mater, je folk zagaman. Takoj se jim dogaja, če nekaj prekine njihovo ubijajočo rutino.

»Bingo!« se mi je posvetilo. Seveda, vedeli so, da bom odvrgel pogodbo. Temu bom prišel do dna. O, ja, prišel bom do dna in še dlje. Trdno odločen sem se napotil proti lokalu. Ampak ... Sveta kakica, naletel sem na antikvariat. Točno sem se spomnil lokacije tiste pisarne, pročelje z vrati sta popolnoma enaka, pravzaprav ista. Čut za orientacijo mi je deloval v nulo. Nič, moral sem se prepričati.

Odločno sem butnil v prostor. Prodajalec v antikvarju je dvignil oči izpod velikih roževinastih očal in me pogledal skozi stekla stekleničnega dna:

»Dober dan, gospod,« je pozdravil naučeno vljudno. V naglici, ki me je priganjala, nisem imel časa za naučeno vljudnost:

»Gospod, maloprej je tu uradovala dama srednjih let.«

Mož me je odločno, čeprav vljudno prekinil:

»Tukaj že dolgo ni nobene dame.«

»Kako to? Pred slabe pol ure sem bil tukaj,« sem rekel z nenavadno obupanim glasom. Zdaj sem postal resnično zmeden.

Kaj se dogaja? Sicer imam rad avanture, polne presenečenj, a to je morebiti tudi zame malce preveč čudaško.

Starček je vztrajal:

»Gospod, kot sem omenil, tukaj trenutno ni nobene dame,« me je prodajalec klišejskega videza predramil iz otopelega premišljevanja. »Nekako deset let je od tega, ko je tukaj delala sijajna dama, kakršnih več ne izdelujejo.«

»Prosim?« me je prešinilo. Zakaj ponavlja? Ga demenca? Gospod je otožno nadaljeval:

»Govorim o svoji pokojni ženi, s katero sem imel čast deliti ta antikvar polnih petdeset let. Vsakomur je dano, da enkrat v življenju sreča edino ljubezen. Vsak dih sem živel za to ljubezen, ker sem vedel, da je dihala ljubezen tudi ona. Ne glede, koliko let si izmenjata ta božji dar, je to večna ljubezen, ki odmeva v vseh časih in kotičkih vesolja. Vidiš, mladi mož, ljubezen je edina stvar na svetu, ki se daruje in ne kupuje. Lahko si kupiš avto na kredit, a ljubezni si ne moreš.«

Prešinilo me je grozljivo spoznanje. S tresočim glasom sem zajecljal:

»Mi lahko pokažete sliko svoje žene?«

Stari mož je prikimal:

»Naj vam bo, če vam bo kaj pomagalo.«

Začutil sem vznesenost življenja, ki ga izžareva, čeprav je nosil vsaj osem križev. Okorno se je obrnil in s počasnimi koraki podrsal do omare. Iz nje je izvlekel sliko in mi jo podal.

Oblil me je pot. Prepoznal sem žensko na sliki. To je, to ... Komaj sem zmogel zajeti sapo in skozi glasilke zajecljati:

»Gospod, ste prepri ...« in me je nežno, čeprav strogo prekinil:

»Gospod, tukaj ste, ker ste podpisali neko pogodbo. Zdaj v srcu čutite praznino in vas žrejo skrbi. Popolnoma vas razumem. Pomembno,« nasmešek mu je lebdel med gubami, »pogodbo ste zavrgli, preden ste jo prebrali. V ljubezni ni delniških opcij in merljivih dobičkov.«

Presunjen sem spustil sliko. Dvignil sem pogled in zagledal tisti lestenec z Amorjem in zvito kačo na koncu, a z bistveno več patine.

Nisem več zdržal. Vse skupaj je bilo preveč tudi za moj um finančnega predatorja. Stekel sem na prosto. Moral sem. Pri budni zavesti sem se znašel v nočni mori. Na ulici me je oblil domači vrvež rutiniranih ovac, ki jih dnevno brijem v finančni klavnici Citija.

Logika sveta, kjer oblast pomaga skubiti nesposobne reve in sposobnim plenilcem omogoča bajeslovne zaklade, mi je domača in užival sem v njej. A svet antikvarja, iz katerega sem planil brez zraka v pljučih, me je nalomil s svojo drugačno logiko, kot bi prišel iz nekega drugega sveta in časa.

Ampak sem barabin, rojen pod srečno zvezdo. Ni minil teden dni in srečal sem plodno samico z imenom Sonja. O njej lahko povem vse najboljše, je edinstvena, saj me ni že po prvem fuku gnjavila glede keš flowa. S svojimi milijoni sem kupil gnezdo in, ne smejte se mi, že osem let živim na enem mestu. Mulc in mula sta skakala okoli mene, v hiši se je dogajalo. Srečen sem bil, saj so me imeli iskreno radi. Doživel sem resnično ljubezen. Tako so minevala leta in prišel je moj abraham, torej sem se primaknil v bližino polovice svojega življenja..

Za okroglo obletnico, ko bom prečkal pol stoletja, sem se hotel izprsiti. Spravil sem se k pisanju vabil.

In ravno tedaj me je zadelo. Neka sila mi je vzela sapo in me kruto vrgla na tla. Pa potem ta peklenska bolečina v prsnem košu! Videl sem se, kako sem ležal poleg delovne mize. Ob padcu sem imel srečo, saj nisem nikamor udaril. Tedaj me je resnično zadelo. Začudil sem se perspektivi, iz katere sem gledal na sobo in zlasti, kaj sem gledal:

»Kako se lahko vendar gledam od zgoraj navzdol?«

Moja mlada žena je sunkovito vstopila in potipala pulz. Niti malo se ni potrudila s prvo pomočjo. Samo ravnodušno je vzdihnila:

»Pa ga je pokopala njegova samovšečnost. Če bi bil manj poln samega sebe, bi šel na pregled in bi izvedel. Tako pa. Vse se je srečno izteklo. Vse bo zdaj moje in Jakovo. Saj menda ta odslužni oldtajmer ni mislil, da je našprical oba froca?«

Njene besede so zaplapolale mimo mene, izginile so in objela me je čudovita lahkost. Spomini so bledeli. Dvigoval sem se proti vse močnejši svetlobi, moje telo se je razblinjalo. Ugledal sem čudovite poljane. Vsi ti vonji, zvoki in občutki so me vse močneje izpolnjevali. Občutek groze ob spoznanju prevare je izpuhtel. Bolečino je zamenjala mehka toplina. Saj smrt sploh ni tako slaba. Greš k luči in zgodi se ... Ampak.

Začutil sem prijetno ščemenje, ki ga je presekal meni znan prizor iz drugega zornega kota. Tedaj se je v moj odhajajoči um od nekdo vtisnila že davno pozabljena pogodba. Takoj sem vedel. Znašel sem se v tujem telesu. Hotel sem nekaj reči, a sem nemočno ugotovil, da sem v tem telesu postavljen zgolj za nemočnega opazovalca. Pri vseh svetnikih, ki so me zjebali tako na suho, znašel sem se v telesu svoje matere. Ujet sem bil tam, kamor sem najmanj hotel. Spomnil sem se tega dne. Skozi njene oči sem videl svoj napihnjen fris. Zaslišal sem besede, ki sem jih izrekel rodni materi:

»Stara, lahko crkneš, če ti bo lažje, a dedova dediščina je samo moja. Stari maček je že vedel, kdo bo sposoben njegov posel pripeljati na sam finančni Olimp. Vsi drugi ste nesposobne opice. Niti centa ne mislim deliti z nobenim parazitskim sorodnikom!«

Zdaj sem vedel. Naslednji hip sem se izgubil.