Dinastije in kratka zgodovina Svetega rimskega cesarstva
- Propad antičnega Rimskega imperija
- Somrak Antike - konec nekega obdobja
- 1. dinastija Svetega rimskega cesarstva - Merovingi
- 2. dinastija - Karolingi
- 3. dinastija - Palailogosi
- 4. dinastija - Laskarisi
- 5. dinastija - Lorensisi
- 6. dinastija - Borgundci
- 7. dinastija - Septimijci
- 8. dinastija - Karolingi
- 9. dinastija - Lorensisi
Propad antičnega Rimskega imperija
Rimski imperij je predstavljal vrhunec antike, takrat je Sredozemlje in znaten del Evrope živel pod enim cezarjem iz Rima. Padec je prišel po stoletjih vladavine Sredozemlju (Mare Nostrum). Strahota propada civilizacije je bila sorazmerna njenemu veličastnemu vrhuncu.
Težave so sicer ves čas pestile največji svetovni imperij. Neprestano so se izmenjavali dvorni udari, nemirne meje in epidemije. Cesarstvo je v vitalnih časih iz vsake krize izšlo še sijajnejše, veličastnejše in večje.
A sčasoma se je cesarstvo utrudilo in izgubljalo je smelost. Cesarji zadnjih dvesto let niso več hlepeli po novih ozemljih, niso želeli osvajati in širiti imperija. Posvečali so se zgolj ohranjanju obstoječega, kar vodi v stagnacijo. Dragi bralci, drage bralke, znak propadanja je krčevit boj za zaustavitev drsenja v nazadovanje. V teh časih propadanja in tonjenja v bedo je uspeh že zgolj ohranitev obstoječega. Vsak konec rasti in volje za širjenje prinaša širjenje duhov propadanja in umiranja. Območje miru in sorazmerne blaginje je postalo plen mejnih območij, ki nikoli niso doživela dolgega obdobja varnega miru in blaginje.
Znameniti Evzebij Sofronij Hieronim, senator, filozof in kardinal, je na adventni dan leta 387 vzkliknil:
»Bratje senatorji! Bojte se dne, ko bo vrhunec vaših uspehov zgolj to, da imate enako kot ob prejšnjem adventniku! Bojte se dne, ko bo moral vaš služabnik z bičem odganjati prosjake na forumu! Zgrozite se ob misli, da mora legionar na meji odganjati brezštevilna ljudstva, lačna luči naše civilizacije!«
Te besede so bile izrečene na osnovi dogodkov na vzhodu.
Po dveh stoletjih letargije se je sredi 3. stoletja na vzhodu pojavil Hunski imperij, zato so v begu pred novo silo na meje cesarstva pritisnili narodi z vzhoda. Istočasno je v cesarstvu izbruhnila epidemija nove vrste gripe, ki je pomorila tretjino prebivalstva vzhodnih provinc in petino do četrtino v osrednjih deželah.
Ker to še ni bilo dovolj, je prišla nekajletna izmenjava katastrofalnih suš in poplav. Begunci, bežeči pred divjim Hunskim imperijem, so v milijonih oblegali utrjeno vzhodno mejo in jo konec 3. stoletja dokončno zlomili. Vsega vajena vitalna ljudstva z vzhoda so v milijonih vdrla v imperij, ki se ni mogel ubraniti teh nepreglednih množic. Bliskovito so zasedali plodne ravnine in gričevja severno od Alp.
Kljub vsemu je po nekaj desetletjih kaosa le prišlo do nekakšnega sporazuma o sobivanju. Poglavarji priseljencev so z oslabelo, ne pa tudi nemočno cesarsko oblastjo sklenili sporazume. Cesarstvu je prav prišla sveža kri, ki je zapolnila utrujeno pokrajino. A ta kri ni prinesla sijaja nove ekspanzije, temveč je dolgoročno razredčila že dovolj oslabljeno rimsko kri. Pax Romana je že zdavnaj izgubil svojo moč. Za dokončen zlom je bila potrebna samo dovolj konkretna preizkušnja.
Prišla je kmalu ...
Hunski imperij je konec 4. stoletja pljusknil ob mejo cesarstva in samo priseljencem, ki so že imeli izkušnje s hunsko brutalnostjo, se je lahko zahvalilo, da brezštevilna horda ni že ob prvem naletu prebila limesa in se razlila po vzhodnih in severnih provincah.
Poleg zunanje nevarnosti je srce Imperija razžirala duhovna erozija. Takrat se je rodila nova, prej neznana vrsta nasilja, prelivanje krvi v imenu vere.
Stari kulti so se krvavo spopadali z novo vero iz Judeje, ki se je imenovala po svojem ustanovitelju, Jezusu Kristusu. Novi kult troedinega boga je opustošil stare vere in starodavne magijske cehe pognal v ilegalo. Zgodovinarji magije si niso enotni, kako in zakaj je novi verski kult tako učinkovito pometel tudi z magijskimi cehi. Obstaja sicer nekaj teorij, a nobena ni akademsko dokazljiva.
V verskih vojnah, ki so poleg vseh nadlog pretresle cesarstvo v drugi polovici 4. stoletja, so antični magijski cehi skoraj popolnoma izginili. Krščanstvo si je priborilo osrednjo vlogo in spretno izkoristilo najtrdnejšo valuto – strah.
Zakrčeno cesarstvo je tako dočakalo zadnje dejanje drame ...
Zadnje dejanje - Somrak antike
Leto gospodovo 390
Teodozij I Veliki je leta 390 odstranil svojega mladega magistra militum Oktavijana Galbo Juliusa. Mladi Oktavijan je leta 388 prečkal Antonijev zid na meji s Kaledonijo in v dveh letih zasedel že več kot deset tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja. V Rim je poslal plen in tisoče sužnjev. A namesto triumfa je mladi Oktavijan padel pod noži pretorijancev. Ostareli cesar ni verjel, da je mladenič šel v osvajanje za slavo cesarstva in ne zato, da bi na krilih slave odstranil svojega cesarja.
V času Teodozija so bili sprejemi zmagovalcev redki
Po Oktavijanovi odstranitvi so Kaledonci do leta 393 povrnili izgubljeno, zasedli ozemlje od Antonijevega do Hadrijanovega zidu in zatem v letu 394 dvakrat zapored vdrli preko Hadrijanovega zidu. V besu maščevanja so hudo opustošili obmejna območja in ujeli skoraj deset tisoč sužnjev.
Ravno tragični umor mladega patricija Oktavijana je potrdil prepričanje, da takratno cesarstvo ni bilo več sposobno ozemeljskih širitev. Hitro je prihajal čas katastrofalnega konca.
Izkazalo se je, da je bil Teodozij zadnji veliki rimski cesar antike.
Leto Gospodovo 395
Rimsko cesarstvo se je razdelilo. Zadnji veliki cesar, Teodozij I Veliki, je oblast na vzhodu predal Arcadiju I. Teodozij je temeljito očistil vojsko morebitnih zarotnikov in samega sebe razglasil za vrhovnega poveljnika (magister militum). Tako obglavljena vojska se je kmalu znašla pred izzivom obsežnega barbarskega vdora.
Leto Gospodovo 402
Zahodni rimski cesar Honorius Avgustus je pobegnil iz Rima, preden so ga zasedli in oplenili Vandali, eno od ljudstev, ki so po vstopu v cesarstvo še vedno iskala svoj prostor pod soncem. Ker je Vandalom uspelo tako zlahka, so plenilskemu klicu sledili še drugi, vse do bridkega konca leta 476. Rim je v teh letih doživel kar tri plenjenja. V dvajsetih kaotičnih letih so se zvrstili cesarji Konstans II, Konstantine III, Konstantius II, Joannes, da bi leta 423 zavladal Valentinian III. Cesar je bil navkljub dobi razkroja izredno sposoben upravitelj in njemu gre zasluga, da je cesarstvo preživelo še pol stoletja, saj bi zlahka klonilo že veliko prej ...
Leta Gospodova 445 - 453
Cesarstvo je ravno v času Valentiniana doletela katastrofalna nadloga – hunski kan Atila, Flagellum dei. Ogromno hordo je razdelil na dva dela in na dveh mestih zlahka prebil skrhano mejo. Večji krak je prodiral severno od Alp, drugi, manjši, južno. Zadnji veliki magister militum starega Rima, Flavio Aecio, je sprva hotel vse moči posvetiti južni hordi, ki je po njegovem mnenju predstavljala večjo grožnjo za Italijo. Odločni cesar Valentinian III ga je prepričal, da gre samo za slepilni manever, saj bo glavnino udarca prinesla trikrat večja severna horda in njen vdor v Galijo bi pomenil katastrofo.
Cesar se je vrnil v Rim in Aeciju pametno dovolil taktiko izčrpavanja velikanskih hord. To se je kmalu obrestovalo.
Južna horda se je po zasedbi in porušenju Aquincuma razdelila na dva dela. Obe sta za sabo puščali uničenje in smrt. Južni krak so s taktiko izčrpavanja ustavili s pomočjo vzhodnega cesarja Marciana pri Margusu. Preostanek južne horde so po spretnem izčrpavanju, umiku vsega živeža, z ljudmi vred in skoraj gverilskimi napadi, popolnoma uničili pred Mediolanumom.
Tudi velikansko severno hordo (po nekaterih podatkih naj bi imela 500.000 vojakov, od tega je bila petina hitrih konjenikov) so izčrpali z enako taktiko požgane zemlje, umikom ljudi in živeža. Pri Tolosi je prišlo do pomembne bitke, ki je znatno oslabila hunsko hordo, kar je bil uvod v njen poraz.
Šele na znamenitih Catalaunium agris so pod poveljstvom magister milituma Aecija in vizigotskega vazala Teodozija II popolnoma porazili Hune in Atilo ubili. V naslednjem letu se je hunska oblast razkrojila in imperij se je vrnil na svoje stare meje. Zaradi pomoči pri uničenju hunske nevarnosti je Aecij radodarno delil vazalne listine. Valentinian se je ustrašil Aecijevega vpliva v vojski in med vazali, zato ga je dal zahrbtno usmrtiti 21. septembra 454. Ta dan v sodobnem cesarstvu obeležujejo Aecijev krvni dan, ki ga v Koloseju počastijo z veličastnimi gladiatorskimi igrami.
A poenotenje in zmagoslavje nad Huni je predstavljalo samo kratko epizodo luči v obdobju somraka starega cesarstva. Ravno Valentinianov obračun z Aecijem je znova dokazal, da v poznem cesarstvu ni več možnosti sobivanja sposobnega cesarja in sposobnega magistra milituma. Vedno bo nekdo padel pod noži zarotnikov. Tudi Valentinian je leta 455, samo leto po Aecijevem umoru, končal pod noži atentatorjev. Nasledil ga je nesposobni paranoik Petronius Maximus (Petronij Veliki), ki je bil velik samo po nazivu, ne pa po dejanjih. Leta 456 so Vandali izkoristili šibkost vladarja in še enkrat izropali Rim.
Prestolnica se je znova selila v Ravenno. Zahodni del cesarstva je razpadal na vse bolj neodvisna kraljestva donedavnih vazalov. Petronija je nasledil Avitus, ki ni dolgo užival propadajočega prestola. Sledili so mu Majorian, Libius Severus, Anthemius, Olybrius in Glycerius, ki ga je leta 474 odstranil eden od lokalnih barbarskih poglavarjev, ki so oplenili še Ravenno. V zmešnjavi se je najbolje znašel Julius Nepus.
A to je bilo samo pobiranje koščkov na odprtem truplu.
Leto Gospodovo 474 - 476: zadnji rimski cesar antične dobe
Julius Nepus se je po kronanju za rimskega cesarja vrnil v Rim. Takrat so pod neposredno cesarsko oblastjo ostali samo Italija, Dalmatia, Norik in obe Panoniji. Ta oblast je bila bolj ali manj precej šibka, saj so bili resnični vladarji lokalni barbarski poglavarji, formalno le najemniki Rima.
Gotski general, Flavius Odoaker, je leta 475 krvavo odstavil Juliusa Nepusa. Pri tem so Rim oplenili, popolnoma nedotaknjen je ostal samo Vatikan, kamor se je zatekel odstavljeni cesar. Odoaker je po končani krvavi žehti nastavil marioneto, mladoletnega Juliusovega nečaka, Romulusa Avgustusa.
 |
 |
| Umetniška upodobitev krvavih dni 475 AD | Leta 475 AD je Rimskemu cesarstvu kazalo zelo slabo |
Flavius Odoaker je spomladi 476, po dobrega pol leta neformalne vladavine, zajel skoraj otroka cesarja Romulusa Avgustusa. Senat mu, čeprav v vlogi magistra militum, ni dovolil zasedbe tretjine Italije.
Ugrabil je tudi bivšega cesarja Juliusa Nepusa in v isti
noči, 24. marca 476, ubil oba talca, Nepusa, in Avgustusa. Ta datum zaznamuje
konec antične dobe.
Njegove horde so v besu dokončno in popolnoma razdejale Rim,
znova je ostal nedotaknjen samo Vatikanski grič, kamor se je zatekla večina
senatorjev. Nekateri kronisti to čudežno rešitev Vatikana pripisujejo skrivnemu
posegu takrat ilegalnih magijskih cehov.
Papež Simplicij je pogorišče Rima preimenoval v Vatikan in 13. 10. 476 priznal Flaviusa Odoakerja za vladarja Zahodnega rimskega cesarstva. S tem je Odoaker postal vladar cele Italije. Vse druge dežele je prepustil kaosu razkroja.
Klodvik I Merovinški, Borgdunijski kralj, se je 1. 11. 476 poročil z Lidijo Nepus, vdovo umorjenega cesarja Juliusa Nepusa in s tem izzval Flaviusa Odoakerja.
Leto Gospodovo 478
Dobro organizirana vojska Klodvika I je v dveh bitkah
razbila demoralizirane ostanke rimskih legij, pravzaprav na hitro zbrano
mešanico raznih plenilcev Italije. Bliskovito je zasedel Vatikan, kjer se je
dal krstiti papežu Simpliciusu in prestrašeni senat ga je rade volje priznal za
rimskega cesarja. Takoj po kronanju je naredil načrt obnove razkrojenega
cesarstva. Vnovična združitev cesarstva je padla na pleča njegovih dedičev,
zlasti najstarejšega sina Klodvika II.
Že takrat so se pojavila ugibanja o tem, da so Merovingi poganjek gralove družine.
Rojstvo Svetega rimskega cesarstva.
Leto Gospodovo 496
Klodvik II in ostareli papež Gelazij I sta 13. decembra 496 sklenila sporazum in cesar je postal defensor religio, branilec vere. Rimsko cesarstvo je postalo popolnoma krščansko in se je preimenovalo v Sveto rimsko cesarstvo in je kot potrditev prvenstva vatikanskega krščanstva prevzelo tudi grb in zastavo Vatikana. Cerkvena in posvetna država sta postali eno. Hitra združitev je bila po mnenju zgodovinarjev posledica delovanja magijskih cehov. Ti so, čeprav v ilegali, najbolj zaslužni za tako uspešno obnovo cesarstva. V naslednjih 40 letih se je cesarstvo vrnilo v svoje nekdanje dežele. Marsikje so se samo najstarejši spominjali rimskega orla in praporov legij.
Leto Gospodovo 540
Po pol stoletja je bilo cesarstvo znova močno in pripravljeno na širjenje. Severne legije pod poveljstvom Horacija Junonisa Tullija so izkoristile dinastične bojne v Hunskem imperiju in se odločile za prestop mejne reke Ren. Dobro pripravljena vojska je popolnoma presenetila hunske postojanke.
V dvoletni kampanji so rimske legije po nekaterih podatkih Hunom povzročile izgubo več kot 150.000 vojakov in zajele skoraj milijon sužnjev. Kampanja se je zaključila na zahodnem bregu Odre. Najdragocenejši plen so predstavljali severni goblini. Ustanovili so rimsko kraljestvo Germanija (Regnum Germania).
Konzul in kasnejši magister militum, Gaj Avgustus Julianus, je cesarstvu brez boja povrnil tudi vse afriške province in Klodvik III je Justinijanu I Velikemu, v skladu s pogodbo iz Ancyre, predal ključ Aleksandrije in s tem Egipta.
Perzijsko cesarstvo se je znašlo v defenzivi zaradi državljanske vojne med arijanskimi magi in mitrejskimi pravoverci.
Koncil v Vatikanu je jeseni leta 539 obsodil vse magijske dejavnosti. V zahvalo za pomoč pri združevanju cesarstva je koncil ustanovil Veliko inkvizicijo. Njena naloga je bila pogrom nad »heretiki«, kot so rekli pripadnikom magijskih cehov. Krst v vatikansko vero je postal obvezen pogoj za pridobitev ali ohranitev državljanskih pravic. Magijski cehi so skoraj izginili v krvavih pogromih 540 - 562. Ohranili so se samo zaradi zoperstavljanja nekaterih močnih vazalov. Nihče ni slutil, da obglavljenje magije pomeni prihod nesreče.
1. Perzijska vojna in prvi znani Ipsissimus (leto Gospodovo 562 - 570)
Mitrejci in Arianci so spoznali, da z medsebojnim puščanjem krvi samo koristijo Bizantinskemu cesarstvu, ki je v polstoletni državljanski vojni trgalo kose perzijskega ozemlja. Sprte strani so sklenile sporazum in Perzijsko cesarstvo je bilo kmalu pripravljeno za vrnitev udarca. Leta 570 je, s podporo magije, sočasno napadlo Sveto rimsko cesarstvo in sestrsko Bizantinsko cesarstvo. Rimske province in kraljestva so eno za drugim padale v perzijske roke.
Vse večje bitke so odločili arijanski magi.
Vojna s Perzijo je bil čas velike stiske
Leto Gospodovo 575
Med obleganjem Vatikana so se v Mediolanumu sestali cesar Klodvik IV, papež Benedikt I in prvi znani Ipsissimus Cornelius Julius, Rex superior do tedaj ilegalnega Omizja.
Omizje je popularno ime za neformalno združenje magusov najpomembnejših magijskih cehov, ki so se srečevali okoli velike ovalne mize in njihovi dogovori so brezpogojno veljali za vse magijske cehe.
Zgodovinopisje je še vedno razdeljeno glede priznavanja Corneliusa Juliusa za Ipsissimusa. Mnogi teologi dvomijo o tem statusu, a resnici na ljubo, takrat še ni bilo ustrezne astrološke sistematike, saj je bila razvita šele proti koncu 18. stoletja. Kot zanimivost, za Corneliusa so jo naredili za nazaj šele konec 19. stoletja, na osnovi raziskav astroarheologov.
Papež Benedikt je s stisnjenimi zobmi sprejel ponudbo Omizja in po mučnih pogajanjih sklenejo sporazum o koncu preganjanja magije ter njeni vključitvi v sveto rimsko družbo in seveda tudi v obrambne napore.
Vatikan je sicer padel v perzijske roke, a je bil po slabih desetih dnevih osvobojen v veliki protiofenzivi novega magistra milituma Luciusa Comodusa Beliasisa.
Do konca 576 so Beliasisove legije osvobodile celotno Italijo.
Leto Gospodovo 585
Perzijce so počasi odrinili na meje iz leta 570. Odločilnega pomena je bila pomoč magijskih cehov, zlasti pri onesposabljanju perzijskih arijanskih magov.
Vojna se je končala s podpisom premirja v Aleksandriji 22. julija 585, ko sta združeni rimska in bizantinska flota popolnoma porazili perzijsko ladjevje.
Ponovna združitev Sveto rimskega in Bizantinskega cesarstva (leto Gospodovo 602)
Klodvik IV je dosegel svojo največjo zmago, ko se je njegov najstarejši sin, Klodvik V, poročil z Anastazijo, hčerko bizantinskega cesarja Mariciusa I Tiberiusa.
Na adventnikov dan, 25. 12. 602, je bila razglašena združitev razdeljenega cesarstva. Konstantinopel je s tem postal druga prestolnica cesarstva.
1. Hunska vojna (leto Gospodovo 650)
Hunski kan Atila III je izkoristil oslabljenost Svetega rimskega cesarstva zaradi dolgotrajne perzijske vojne in s pisano vojsko napadel in zasedel Panonijo z večino Norika. Leta 658 je bila na Gosposvetskem polju ustanovljena slovenska Karantanija, hunska vazalna kneževina.
V letih 658 – 665 so se na vzhod selila ljudstva pod hunsko nadoblastjo. Hunski vladar je želel s preseljevanjem izpodriniti do tedaj že latinizirano prebivalstvo predhodne selitve narodov. Hunske vojske so poskušale neuspešno predreti limes na Odri. Več uspeha so imeli v Dakiji, Trakiji, Spodnji Moesiji in Dalmatiji, kjer so si odrezali nekaj ozemlja, a tudi tam so se sovražnosti prekinile do konca leta 665.
Leto Gospodovo 652
Islamovci, pristaši preroka Mohameda, so Perzijskemu cesarstvu leta 652 iztrgali Arabijo in ustanovili Kalifat Arabija. Perzijsko cesarstvo je poskušalo povrniti Arabijo, a je v obeh vojnah doživelo katastrofo. Leta 659 so podpisali sporazum o verski toleranci.
Začelo se je počasno in precej miroljubno širjenje Islama.
Varuhi kalifata, sufijski asašini, so bili izjemni magi, zaobljubljeni obrambi kalifata, ne pa napadalnemu vojskovanju, zato nikoli niso brez kalifove fatve prestopili meje kalifata in niso svojih izjemnih veščin uporabili za vsiljevanje svoje vere ali politike Kalifata. Tako so Islamovci leta 679 prečkali meje cesarstva in vstopili v Palestino.
Sveto rimsko cesarstvo se ni odzvalo zaradi hunske vojne, ki je grozila, da se razširi v Italijo, srce cesarstva. Islamovci niso povzročali težav in niso izzivali z vojno, zato je dolgo časa vladala določena medsebojna strpnost.
Leto Gospodovo 752
Konzul Petrus Avgustus Meroving je začel kampanjo za povrnitev zasedenih ozemelj Panonije in Norika. Po nekajletnem zbiranju vojske se je odločil za napad in povrnitev pred stoletjem izgubljenega ozemlja. Ključno vlogo v napadu so dobili magijski cehi.
Začelo se je desetletje krvave vojne, strani sta si obilno puščali kri.
Leto Gospodovo 762
Huni so po desetletju krvave vojne izgubili vsa zasedena ozemlja in v Claudiji Celeii so obglavili zadnjega karantanskega kneza Jevgenija II. Konzul je vsem hunskim priseljencem dovolil živeti v cesarstvu, njihovi jeziki so postali drugi uradni jeziki provinc, kjer so postali večinsko prebivalstvo. Slovenščina je tako postala uradni jezik večjega dela Gornje Panonije. Zmagovalci so postavili samo en pogoj – od vseh priseljencev so zahtevali sprejetje vatikanskega krščanstva.
Večina se je uklonila sorazmerno mehkim pogojem zmagovalcev. Kljub vsemu je leta 764 izbruhnil manjši odpor samozvanega karantanskega kneza Črtomira III, ki ga je rimska vojska zatrla do konca leta 766. Posmrtno so ga krstili pod slapom Savica.
Sledilo je tristo let miru. Takrat se je začela počasi in tiho spreminjati verska podoba Palestine. Mir se je ohranjal zaradi spretnih guvernerjev in galatskih kraljev iz Konstantinopla.
Leto Gospodovo 850
Islam postane druga religija Perzije in prestolnica cesarstva je prenesena v Bagdad, ki postane tudi sedež emirata Perzija. Islam se je širil s pomočjo trgovine in obrtništva, podprtega s sufijsko magijo. Islam ni rinil v vojne in se je počasi širil tudi v Sveti deželi.
Leto Gospodovo 1091
Galatski kralj Nikodem III je pritisnil na Islamovce z visokimi davki in omejitvami glede gradnje džamij in mošej. Kljub vsemu ni prišlo do upora vse do požiga Svetišča na Skali, tretjega najsvetejšega kraja Islamovcev. V kratki vojni so bile lokalne cesarske čete pregnane iz Palestine in dela Sirije, zmagovalci so ustanovili Emirat Palestina. Zavladal je emir Salah Ad-Din Jusuf ibn Ajub, znan kot Saladin.
Leto Gospodovo 1092
Saladin je skoraj popolnoma uničil Nikodemovo vojsko in zasedel Antiohijo. Čeprav je imel odprto pot na sever in vzhod, se je zadovoljil z zasedbo ozemlja, kjer so živele islamovske enklave. Čeprav je Nikodem še nekajkrat poskušal z manjšimi akcijami razrahljati novonastali emirat, je vedno znova doživljal poraze.
Leto Gospodovo 1093
Marca je Godfroj Bujonski krenil nad Palestino, da jo povrne pod cesarsko oblast. Vojsko je opremil predvsem s svojim premoženjem, saj je prodal vse svoje evropske posesti. Cesar mu je poslal varuhe cesarske družine, Templjarje, a cesarski grič so znova varovali pretorijanci.
Vojna v Palestini in 2. hunska vojna (leto Gospodovo 1095)
Začela se je 10-letna vojna s Huni. Novi hunski kan si je želel povrniti leta 762 izgubljena ozemlja. Priložnost se mu je zdela odlična. Upal je, da bo cesarstvo oslabljeno zaradi odprte fronte v Palestini. Takrat je prikazal novo hunsko silo – zmajske jate. Zaradi presenečenja so hitro zasedli obe Panoniji in Norik.
Kan je upal v dolgotrajnejšo vojno v Palestini, a se je uštel. Palestina se je hitro zlomila, kajti Kalifat Arabija ni hotel poseči v vojno. Godfroy Bujonski je zmago dosegel brez okrepitev.
Leto Gospodovo 1099
Ustanovljeno je bilo Jeruzalemsko kraljestvo. Politično spretni Godfroj Bujonski je sklenil sporazum s Kalifatom Arabijo o avtoriteti arabskega kalifa nad vsemi Islamovci v Svetem rimskem cesarstvu. S tem so Islamovci dobili pravico do veroizpovedi na območju celega cesarstva. Poraženi Saladin je postal cesarski magister in mufti.
Galatski kralj Nikodem je protestiral zaradi Godfrojevih potez in vztrajno zahteval cesarjevo posredovanje. Hotel si je povrniti izgubljene posesti, zdaj trdno v rokah Godfroya Bujonskega. Ves čas je opozarjal na krivoverstvo Bujonskega, ker je dovolil sožitje z »neverniki«.
Leto Gospodovo 1100
Cesar je, navkljub Nikodemovem pritisku, priznal Jeruzalemsko kraljestvo, saj je zaradi vse zahtevnejše hunske grožnje nujno potreboval mir in legije, ki so čakale na razplet v Palestini. Organiziral je umor nadležnega Nikodema in ga nadomestil z nesposobnim epileptikom Alexiosom.
Leto Gospodovo 1103
Na ruševinah Emone so dokončno ustavili hunsko invazijo. Mesto je kasneje zaradi tega preobrata dobilo znano obeležje - Zmajski most čez reko Emonico.
Leto Gospodovo 1105
Po nekaj hudih hunskih porazih se je vojna končala s premirjem. Znova je odločila magija. Kan Altaj Murangi je moral cesarstvu odstopiti Polandijo in strateško pomemben polotok Panticapaeum na severu Mare Nigrum.
Nastopilo je 200 let miru in zgodovinarji so to obdobje imenovali Druga Merovinška renesansa. Vmes je prišlo do mirne menjave dinastije.
Kratko obdobje dinastije Karolingov
Karolingi so zavladali za kratek čas, njihovo obdobje je bilo krajše od stoletja. Nastop Karolingov je utemeljil način mirne menjave dinastij in kontinuitete vladavine.
Leto Gospodovo 1220
Karolingi so nasledili Merovinge po 700 letih vladavine in vnovične združitve Vzhoda in Zahoda.
Lucius V Meroving je ostal brez neposrednih moških potomcev, zato svojo hči Lucijo odda Albertu Karolingu, ki ob kronanju prevzame ime Lucius VI Karoling. S tem je uvedel tradicionalno imenovanje ob mirni menjavi dinastije. Karolingi so po nekaterih kronikah ena od davno odcepljenih rodbinskih vej Merovingov. Karolingi se prvič pojavijo že okoli leta 640.
2. Perzijska vojna (leto Gospodovo 1306)
Nova perzijsko - sveto rimska vojna je ukinila Jeruzalemsko kraljestvo. Vojna je sovpadla s prevrati v cesarstvu in pogromom nad Templjarji, silno vplivnim bojevniškim, magijskim in vatikanskim redom.
Jeruzalemski kralj Godfroy VIII se je leta 1308 poročil z
Eleanoro, vdovo Britanskega kralja Edwarda I Plantageneta in postal Rex
Britanica. Nekateri menijo, da je to bila ena najbolj intrigantskih dvornih
spletk, ki še danes buri duhove.
Perzijci so zasedli Palestino in afriški del cesarstva odrezali od njegovega jedra. Nastopil je čas za prevrat ...
Kratka doba uzurpatorja Julija Secundusa Cezarja
Nastop 3. dinastije –
Palailogosov.
Prevratniško leto Gospodovo 1309
Zadnji karolinški cesar Gnej Aurelius Karoling je bil psihotična oseba, ki je prezadolžil cesarsko zakladnico. Templjarji so mu zavrnili nadaljnje zadolževanje, zato se je odločil, da jih opleni. Na adventnik, 25. 12. 1308 je udaril s pomočjo pretorijancev. Pod pretvezo krivoverstva so udarili po Templjarjih in pod vplivom maničnega Gneja Aureliusa jih je slabotni papež izobčil.
Templjarji so se umaknili iz Italije, rešili so večino denarja, zavetišče so našli v Britaniji in pri nekaterih pomembnih zemljiških vladarjih. V varnem zavetju so se reorganizirali in čakali na priložnost.
11. aprila je v pretorijanskem dvornem udaru Karolinge zamenjal uzurpator Kladvij Vitalij Julius, pretorijanski poveljnik. Uzurpiral je celo nekaj magistrov z Rafaelovim pečatom, da so mu ti izdali lažni krvni izvid o poreklu. Razglasil se je za krvnega dediča Julija Cezarja. Cesarstvo je preimenoval v Rimsko cesarstvo. Templjarji so se v tem kaotičnem obdobju atentatov in pokolov konsolidirali s povratniki iz Svete dežele in 4. junija odstavili uzurpatorja.
Po poroki s preživelo karolinško princeso, Julijo
Karolinško, je na oblast prišel Manuel II Palailogos, dedič vzhodne veje
cesarske rodbine. Templjarji so 13. aprila z drzno akcijo zanesljive smrti
rešili princeso. Tako je nastala 3. dinastija – Palailogosi, ki so Templjarjem
povrnili nekdanjo veljavo. Karolingi niso vladali niti stoletje in so se na
oblast, znova za kratek čas, vrnili šele proti koncu 19. stoletja.
Leto Gospodovo 1315
Perzijsko cesarstvo je zaradi novih verskih sporov napadlo Kalifat Arabijo, a je navkljub precejšnji premoči izgubilo vojno. Islamovci, takrat že večinska religija Perzije, so uspešno sabotirali vse vojne napore proti svoji duhovni domovini. Princesa Efrima, sestra perzijskega vladarja je cesarstvo rešila pred vse večjim razsulom.
Na zadnji dan ramadana je umorila svojega brata in se spreobrnila v Islam. V Arabijo je poslala ženitni komite in s poroko z arabskim kalifom sta se Perzija in Arabija dokončno združili v Perzijsko cesarstvo, ki mu je zavladal kalif. Islamovci so se po novem na območju Perzijskega cesarstva imenovali Muslimani. Izven cesarstva se je ohranilo prvotno ime - Islamovci. Malo znano je dejstvo, da je kalif podpisal zakon o verski svobodi, s čimer je preprečil uporništvo še vedno močnih Mitrejcev in Ariancev.
Celibatski spor (leto Gospodovo 1480)
Celibatski spor, ki pripelje do začasne obnove Bizantinskega cesarstva. Veliki spori se večkrat začnejo zaradi drobnarij in kapric.
Najbolj krvava državljanska vojna Svetega rimskega cesarstva
se je začela zaradi navidezno nepomembne verske zadeve, imenovan celibatski
razkol. Povzročil ga je Sikst IV s prepovedjo poroke tudi laičnim diakonom.
Papeža je podprl tudi cesar Konstantin XI Palailogos. Temu se je uprl Ivan X,
patriarh Konstantinopla. Slednjega je podprl tudi Konstantinov mlajši brat
Janez VIII Palailogos, ki je, v znak nestrinjanja cesarjeve podpore Sikstu,
zapustil dvor v Vatikanu.
Malce vročekrvni Sikst je podcenjeval Ivanov vpliv in izdal anátemo Janezu, saj ni pričakoval odziva vzhodnega dela cesarstva.
Sikstovi anátemi se je uprl tudi Galatski kralj Matej IX in Janeza VIII priznal za cesarja Bizantinskega cesarstva. Kmalu so se heretičnemu cesarstvu pridružile še cesarske province Cirenajka s Ciprom, Makedonija in Trakija. Leta 1481 je v Bizantinsko cesarstvo vstopilo še Kraljestvo Egipt (Regnum AEgypt). Faraon Klavdij XX Ptolomej je deželo hitro očistil zahodnorimske navzočnosti.
1. Križarska vojna (leta Gospodova 1482 - 1490)
Sikst je razglasil križarsko vojno in zahodne legije so iz Dalmatije in Spodnje Moesije napadle Bizantinsko cesarstvo. Konzul Ulrik Tertius Salvia Aquinški je zaradi podcenjevanja nasprotnika doživel tri poraze in bizantinska vojska je zasedla obe Moesiji.
Manjši predah in upanje na znosen mir je nastopil leta 1484 s smrtjo Siksta IV. A žal je šlo za prazno upanje.
Novi papež Inocenc VIII je zahteval nadaljevanje in zaostritev križarske kampanje. V Afriki je Agripa Flavius Africanus poskušal zasesti Cirenajko. Tudi on je podcenjeval nasprotnika. Egiptovski faraon je popolnoma potolkel konzulovo vojsko in leta 1490 zasedel Kartagino. Cesar Konstantin je bil obupan. Bizantinsko cesarstvo je napredovalo in kazalo je na najbolj črni scenarij.
Najpomembnejši senatorji in zemljiški vladarji so iskali način, kako se rešiti iz zanke defenzive in porazov. Papež je pritiskal na senat in dvor, da nadaljuje vojno, a Konstantin je okleval in ni našel primerne strategije.
Menjava dinastije z dvornim udarom (leto Gospodovo 1491)
Vse hujša Konstantinova neodločnost, neodzivnost in nesposobnost je povzročala vse več nezadovoljstva med vazalnimi kralji. Papež Inocenc je zaradi grožnje razsula in razpada cesarstva organiziral dvorni udar. Vse bolj zmedeni Konstantin XI je padel pod noži templjarske straže.
Od družine je ostala samo najstarejša nečakinja Lidija Palailogos, hči Janeza VIII, ki ni sledila očetu v Konstantinopel. Inocenc jo je poročil s Tomažem I Laskarisom, ki je bil, ironično, po mamini strani potomec 2. dinastije. Tako se je začela 4. dinastija Laskaris. Novi cesar je obljubil konsolidacijo cesarstva.
Leto Gospodovo 1493
Bizantinsko cesarstvo je s Perzijskim cesarstvom sklenilo mirovni sporazum in priznalo perzijske zasedbe dela hunskega imperija. Patriarh Konstantinopla je sprejel zastopnika perzijskega kalifa in Islamovci so dobili ugodnejši status, kot so ga imeli vatikanski kristjani v Perzijskem cesarstvu. To je še dodatno razkurilo Sveto rimsko cesarstvo, ki se je odločilo za novo vojno akcijo.
Novemu konzulu Juliju Aeciju Akvitanskemu je sprva šlo dobro, saj je Bizantincem iztrgal skoraj celo Moesijo. Po zmagi je, namesto utrditve zasedenega in obnovi izčrpane vojske, lahkomiselno krenil nad Makedonijo, kjer je doživel poraz.
Janez VIII Palailogos (na Vzhodu so na oblasti ostali Palailogosi) je abdiciral v korist svojega sina, Janeza IX, ki se je dinastično povezal z Galatskim kraljem. Novi cesar je v dolgotrajno vojno vpregel Islamovce.
Za kaj takšnega je bila podlaga mirovna pogodba, po kateri je kalif predal jursdikcijo nad islamovci v Bizantinskem cesarstvu sveže imenovanemu emirju Tariku ibn Nadariju. V znak podpore novemu stanju je emir ustanovil dve legiji in njuno vodenje zaupal Muhamedu Ibn Akbarju, ki ga je cesar imenoval za magistra Sirije, Palestine in Mezopotamije. S tem je še dodatno razbesnel vatikanskega papeža, kajti prvič v zgodovini krščanskega cesarstva so nekristjani dobili pomembne položaje in pravice.
Teodore II Laskaris
2. Križarska vojna (leto Gospodovo 1496 - 1502)
Druga križarska vojna se je končala brez zmagovalca. Obe legiji islamovcev sta spomladi leta 1502 ponižali konzula Agripo Flaviusa Africanusa in njegov novi poskus, da si povrne Kartagino. Mohamed Ibn Akbar je izkoristil priložnost in do konca leta zasedel celotno Afriko in Sicilijo. Sirakusa je postala celo sedež odvisnega kalifata. V Vatikanu je zavladala panika. Kurija je klicala k vojni do zadnjega.
V zmešnjavo je posegel preudarni cesar Tomaž I in s svojim vzhodnim kolegom sklenil premirje in nekaj zasilnih sporazumov za znosno sobivanje. Oba sta se namreč zavedala, da puščanje krvi koristi samo islamovcem in nista se slepila glede miroljubnosti Perzijskega cesarstva.
Nastopil je čas prepotrebnega miru in lizanja vojnih ran. Obe cesarstvi sta potrebovali predah.
Nastop dinastije Lorensisov z dvornim udarom.
Dinastija je vladala skoraj poldrugo stoletje in v njenem času se je zaključilo Bizantinsko cesarstvo. Dinastija je zatem znova prišla na oblast na začetku 20. stoletja.
Mir je mnogim postal odveč. Po dobrih sedmih desetletjih sorazmernega miru so se začeli širiti glasovi proti miru in za takšno ali drugačno združitev cesarstva. Leta 1576 je stekla akcija ...
Leto Gospodovo 1576
V dvornem udaru je padla 4. dinastija in na oblast je prišla
Lorenska veja. Oton II Lorensis je papeža Gregorja XIII prisilil v preklic
anáteme Janeza VIII in Ivana X, ki ga je leta 1480 odredil Sikst IV. Nadalje je
s papeško bulo dovolil poroke laičnim diakonom na območju jurisdikcije
patriarha Konstantinopla. A patriarh Ivan XIV se je odločil za brezkompromisno
kljubovanje. S posebno patriarhovo bulo je leta 1576 dovolil poroko tudi vsem
klerikom v Bizantinskem cesarstvu. S tem izzivanjem je mir postajal vse bolj
krhek in negotov. Prihajalo je do manjših obmejnih prask, verski spor se je
poglobil, kajti papež Urban VIII je leta 1625, navkljub želji cesarja Otona IV
po kompromisu, preklical Gregorjevo bulo.
Leto Gospodovo 1630
Klavdij Secundus Gnej Lorensis je Bizantinskemu cesarstvu zagrozil z uničenjem, a močni islamski manjšini je obljubil znatno znižanje državljanskega tributa in posebne trgovinske pravice, če priznajo vatikanskega cesarja. Mariju II, izgnanemu bratu galatskega marionetnega kralja Titusa X, je obljubil pomembne koncesije, če organizira upor proti bizantinskemu vladarju.
S podkupovanjem in grožnjami je pridobil močne zaveznike, ki so samo čakali na znak iz Vatikana.
Vse je bilo pripravljeno za odločilni udarec. Klavdij II je začel zbirati vojsko in načrtovati udarec, ki bo odpihnil Bizantinsko cesarstvo.
Inocenc X je goreče zahteval izobčenje vseh klerikov Vzhoda in je zaostril retoriko tudi okoli pravic islamovcev na območju Bizantinskega cesarstva.
3. križarska vojna in konec Bizantinskega cesarstva (leto Gospodovo 1655)
Klavdij III je 8. marca sprožil dolgo načrtovan in skrbno pripravljen napad. Islamski legiji sta v taktično primernem trenutku zamenjali stran. Sočasno je v Galatiji in Aziji izbruhnil upor. Papež Aleksander VII je po odstranitvi svojega gorečega predhodnika razglasil amnestijo za vse vzhodne klerike in obnovil ter razširil Gregorjevo bulo. Vsem poročenim je dovolil obdržati družine, a za novo posvečene je veljala obveza zaobljube celibata. S posebno bulo je udejanjil cesarjeve obljube islamovcem, ki so dobili status zaščitenih prebivalcev in so postali skoraj izenačeni z državljani.
Uporniki so kmalu zasedli Konstantinopel, odstranili patriarha Ivana XV in cesarja Janeza Tomaža IV Palailogosa. Mario II je postal Kralj Galatije in je razglasil novega patriarha Petra VII, ki je sprejel Aleksandrove pogoje za združitev. 13. julija 1655 je Bizantinsko cesarstvo že drugič prenehalo obstajati. Magister vzhodnih dežel je od takrat tradicionalno imenovan s soglasjem sirijskega emirja.
Nastopila so leta miru in obnove.
Po mirni menjavi dinastij Borguncem ni bila dana dolga vladavina.
Leto Gospodovo 1711
Kratka vladavina 6. dinastije Borgundcev se je začela, ker je Evklidij III Lorensis ostal brez moških potomcev. Prvič je senat ustanovil Ženitni komite, ki je najstarejši cesarjevi hčeri določila moža, mladega Borgundskega kralja Karla II.
Po poroki in kronanju je, v skladu s tradicijo imenovanj ob mirni menjavi dinastije, Karl postal cesar Evklidij IV Borgundski. V času dinastije je uspela popolna združitev vatikanske in patriarhalne krščanske vere.
Ostala je samo teritorialna ločenost in stari način imenovanja patriarhij, ki se skladajo z vzhodno ozemeljsko organizacijo tém, ostankom bizantinskega obdobja. Patriarh v Konstantinoplu je od 1714 zastopnik in prvi namestnik papeža in je prvi mož krščanstva po smrti starega papeža do izvolitve novega. Patriarha je imenoval galatski kralj, tradicionalno na predlog sinode patriarhov tém. Patriarh mora biti star najmanj 66 let, torej zaradi starosti ne more kandidirati za papeža.
Nenavadna ureditev odnosov in povezav med cerkvama deluje še danes.
Izgon duševno bolnega cesarja, s čimer se je zaključila vladavina Borgundcev. Tudi Septimijcem ni bila dana dolga vladavina, saj so vladali dobro stoletje.
3. perzijska vojna (leto Gospodovo 1780)
Perzijsko cesarstvo je zaradi nestrpnega galatskega kralja Marija V Titusa vdrlo v Sveto deželo. Perzijski kalif je računal na podporo tamkajšnjih islamovcev, a se je uštel.
V Vatikanu je po mirnem dvornem udaru nastopila 7. dinastija. Cesarsko krono so si, po izgonu duševno bolnega Evklidija VI Borgundca, priborili Septimijci, še ena stranska veja izvirne Merovinške dinastije. Arij Julius Septimis je hitro reformiral vatikanski senat in povrnil na vzhodu izgubljena ozemlja.
Afriška vojna - leto Gospodovo 1845
Afriško cesarstvo je napadlo in zasedlo provinco Afriko in polovico Cirenajke. Cesarska oblast se ni znala odzvati. Cesarji niso našli načina, kako si povrniti izgubljeno. Spomladi 1879 je nesposobni narkoman Julius IV Septimij na hitro in malce na silo zbral sedem slabo opremljenih legij in jih dal v roke svojemu mlajšemu bratu Ariju Lepidusu. Nesposobni drobnjakar, ki je bil povrhu vsega nepoboljšljivi alkoholik in ženskar, je 15. oktobra 1879 zaradi slabe izvedbe doživel hud poraz.
Karolingi so odstavili Septimijce in se znova za kratek čas povzpeli na cesarski prestol. Tudi tokratna vladavina je bila krajša od stoletja in se je mirno zaključila.
Leto Gospodovo 1880
Ursus Karel Karoling je sredi leta 1880, s podporo Hispanije, Galije, Galatije in Egipta priskočil na pomoč Mavretaniji in cesarju Juliusu IV odrekel pokornost. Z bliskovito akcijo je popolnoma porazil Afriško cesarstvo in povrnil izgubljena ozemlja. Cesar je odstavil zmagovitega konzula, a je vmes posegla galska veja Karolingov. V mirnem dvornem udaru, s podporo senata, papeža in kurije so odstavili nesposobne Septimijce. Juliusa so internirali v Epir, a Leon Johan Karolinški se je poročil z Anabello Lucijo, sestrično odstavljenega cesarja.
Dobro opremljene in organizirane karolinše legije so vdrle tudi na ozemlje Afriškega cesarstva in ga v zameno za umik z zasedenih ozemelj in premirje prisilile v plačilo precejšnje vojne škode v obliki rudnin in sužnjev. Pokazala se je premoč vojne tehnike, podprte z magijo.
Leonu Johanu je sledil Leon Karel, ki je umrl zaradi nesreče in po dednem zakonu ga je leta 1921 nasledil duševni bolnik Lidij Arij.
Kratko obdobje Karolingov se je zaključilo z duševnim bolnikom in na prestol se je vzpela aktualna dinastija Lorensisov.
Leto Gospodovo 1924
Na oblast je znova prišla Lorenska veja. Justijan I Lorensis je prisili v abdikacijo bolnega in psihotičnega Lidija Arija Karolinškega. Še prej se je poročil z njegovo najstarejšo hčerko Lidijo. Zaradi vse pogostejših groženj Hunskega imperija je napovedal spremembe politike do magije.
Leto Gospodovo 1925
Znameniti sporazum iz Vatikana, ko so Ipsissimus, drugače precej razvpit mag dr. Aleister Crowley, papež Pij XI in cesar Avgustus I Lorensis podpisali izenačitev magije in vere. Magija je prvič prešla izven jurisdikcije Velike inkvizicije. Magijski cehi so dobili pomembne pravice v javnem življenju. Ipsissimusa je potrdila državno potrjena astrološka sistematika, ki je postala del uradne politike.
Velika vojna - leto Gospodovo 1932 - 1945
Koalicija Kaledonije, Hunskega imperija, Perzijskega in Afriškega cesarstva je napadla Sveto rimsko cesarstvo. Vojna se je začela zaradi verskih pravic. Kmalu so se vpletle še druge države in tako se je cel svet za polnih 13 let znašel v srditi in uničevalni vojni. To je bila, čeprav ne najdaljša, najbolj krvava verska vojna v zgodovini Adamije.
Za Sveto rimsko cesarstvo je bilo najhuje leta 1941, ko so Huni za pol leta zasedli Vatikan. To je bilo najtežje leto za cesarstvo, kajti Vatikan že od leta 575 ni še nikoli padel v tuje roke.
Papež in dvor sta se umaknila v Pompeje.
Crowleyev inštitut je leta 1942 izumil magnetični ščit in
leto kasneje še polarizacijske fluidne projektile. Vojna sreča se je obrnila.
Na začetku 1944 je iz vojne izpadla Kaledonija, a konec leta še Hunski imperij.
Sredi januarja 1945 je državni udar izločil Afriško cesarstvo in čisto na
koncu, 23. avgusta, je orožje položilo še Perzijsko cesarstvo.
Od leta 1938 sta se na Pacifiku s Severnoameriško zvezo vojskovala Kitajsko cesarstvo in Inkovsko cesarstvo. Končalo se je s premirjem brez pomembnih ozemeljskih ali političnih sprememb.
Leto Gospodovo 1946
Na mirovni konferenci v Washingtonu, glavnem mestu Severnoameriške zveze, so vse svetovne države sklenile svetovno premirje. Kitajskemu cesarstvu je zavladala nova dinastija.
Leto Gospodovo 1965
Na Kitajskem se je po krvavem državnem udaru začela državljanska vojna. Pokola vseh proti vsem ni hotelo biti konec. Kitajska je razpadla na nekaj medsebojno vojskujočih si kraljestev brez mednarodnega priznanja. Žrtve so šteli v desetinah milijonov.
Leto Gospodovo 1969
Islamovci so dobili državljanske pravice v celem Hunskem imperiju, s čimer si je kan zavaroval hrbet, ki se je takrat obrnil na vzhod. V opustošeni in medsebojno vojskujoči se Kitajski je začutil priložnost. Ob krvavem udaru v Kitajski je kan dal zatočišče preživelim odstavljene cesarske družine. Leta 1968 se je poročil z dedinjo zadnjega legalnega cesarja in s tem formalno postal tudi kitajski cesar. Pod pretvezo vrnitve legalne dinastije na oblast je do leta 1969, kos za kosom, zasedel celotno Kitajsko.
Leto Gospodovo 2001 - 2006: Konec Indije
V Indiji je mogulski vladar Radža Jaladi, po nekaj desetletjih sporov med hindujci in islamovci, prepovedal Islam. 18. januarja 2001 je fanatična sekta hindujcev uprizorila pokol nad islamovci. To je bil povod perzijskemu kalifu, da poseže in zaščiti ogroženo manjšino. 22. februarja 2001 je ukazal ukinitev Indije.
Indija je, izčrpana od verskih pretresov in hude gospodarske krize, padla praktično brez boja.
Zasedba je bila prava šola nenasilnega uničenja neke države. Perzijski kalif v Indijo ni vdrl z vojaško silo, temveč je za razkroj oslabljene in osiromašene dežele uporabil predvsem gospodarske in verske pritiske.
V prvi fazi zasedbe so bili edini oboroženi posegi zgolj nekaj natančnih atentatov na nekatere najvplivnejše hindujske voditelje.
Obljubil in izvedel je ukinitev kastnega sistema, a hkrati ohranitev imetja, zato so pokrajine ena za drugo same od sebe padale v perzijske roke. Redko kdaj se je pokazala potreba po odkriti vojni sili. Kalif je pametno dovolil druga verstva in strateško izbranim ozemljem je dovolil precej avtonomije. Ključno je bilo, ker ni iztrebil najpomembnejše elite, ki je rada ohranila privilegije pod drugim vladarjem.
Začela se je obsežna integracija neislamskih magijskih praks v islamski sufizem in s tem tudi skokovit razvoj magijske tehnologije.
Leto Gospodovo 2024
Ob stoletnici vladavine so Lorensisi ostali brez moškega dediča, ustanovljen je bil Ženitni komite ...