Zoran Živković: Štiri smrti in eno vstajenje Fjodorja
Mihajloviča
Triindvajseto prozno delo Zorana Živkovića
Mozaik roman je posebnost prozne umetnosti Zorana Živkovića. Roman je čistokrvna sodobna fantastika, ki se je porodila koncem 90-tih let 20. stoletja in se je v svetu umetniške proze razmahnila v prvem četrtletju tega stoletja.
Štiri zgodbe (Park, Jedili vagon, Psihiatrična ordinacija in Turška kopel) orisujejo najpomembnejše postojanke Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Vpletena so tudi nekatera njegova znamenita literarna dela. Zoran Živković je velik poznavalec velikega ruskega pisatelja. Leta 2021 je napisal obširno kritiško izdajo Besi, ki je v literarnem svetu dosegla kar nekaj odmeva.
O biografiji in bibliografiji avtorja je najbolje, da si ogledate bio-biblio del Živkovićeve prejšnje knjige, Bele sobe.
Knjigo je prevedel Matej Krajnc, spremno besedo pa je spisal Bojan Ekselenski.
Za gušt je odlomek prve zgodbe ...
1. Park
»Fjodor Mihajlovič! Fjodor Mihajlovič!«
Ko sem prišel do kandelabra, sem za sabo zaslišal moški glas. Bil je zgolj kanček svetlobe sredi goste nevihtne teme, ki me je obdajala.
Jutro ni kazalo na tako slabo vreme. Bilo je hladno, a sončno, samo nekaj oblačkov na jasnem jesenskem nebu. Nato so se zgodaj popoldne začeli valiti težki oblaki. Do mraka je nevihta že divjala: hkrati je deževalo in snežilo, spustila se je megla. Kmalu je nastal pravi snežni metež.
Veter je tulil, dvigoval črno vodo Fontanke nad verige čolnov in se kljubovalno dotikal suhih luči na obali, ki so nato s tankim, predirljivim krikom sledile njegovemu tuljenju in ustvarjale neskončen prodoren in zvonkajoč koncert, tako dobro znan vsakemu prebivalcu Petrograda.
Nošeni z vetrom so curki sodre bljuvali skorajda vodoravno. Sredi nočne tišine, ki jo je prekinjalo le oddaljeno šumenje kočij, tuljenje vetra in cviljenje luči, se je slišalo pridušeno pljuskanje in žuborenje vode, ki se je na granitni tlak zlivala z vseh streh, napuščev, žlebov in odtočnih cevi.
Ne blizu ne daleč ni bilo žive duše, a saj je tudi ni moglo biti. Meni tudi ne bi padlo na pamet, da bi pomolil nos iz hiše, če ne bi nujno moral k prijatelju na Šestilavočno. Jutri morda ne bi bil več živ. Nekaj časa sem stal pred vhodom svojega bivališča v puhlem upanju, da bo morda pripeketal kočijaž, nato pa sem šel kar peš.
Dežnik sem nosil kot ščit, bolj pred seboj kot nad glavo, in počasi, čofotaje, napredoval po ulicah in ozkih uličicah. Hodil sem po znanem delu mesta, ob pročelij hiš in zgradb, zato mi skoraj ni bilo treba gledati predse. Ko pa sem po približno pol ure stopil na velik odprt prostor, sem spoznal, da bi bilo vendarle bolje, če bi občasno pogledal naprej, četudi le skozi mokro zaveso, ki mi jo je veter nosil naravnost v obraz. Znašel sem se pred parkom, ki ga tam sploh ne bi smelo biti. Očitno sem pošteno zgrešil pot. Prav nič vabljivo ni bilo stopiti v temno gmoto snega, dežja in megle pred seboj, vendar bi vsaka druga možnost pomenila še večji ovinek. Dežnik sem spustil nizko in krenil naprej. Oblak me je v hipu pogoltnil. Do sem je bilo ves čas vsaj nekaj svetlobe. Skozi nalive mokrega snega so se videli obrisi uličnih svetilk, lantern pri hišnih vhodih in redkih osvetljenih oken. V parku pa se skoraj ni videlo niti za prst pred nosom. Napredoval sem zelo previdno in se trudil ohranjati smer po široki stezi. Po kakšnih tridesetih korakih se je nekje v nedoločeni razdalji pred menoj začela občasno prikazovati drobna svetla pika. Sprva sem pomislil, da se mi samo dozdeva, vendar je lučka, ko sem se ji približeval, postajala vse bolj jasna in večja, dokler nisem nazadnje doumel, da je najbrž nekakšna svetilka.
Kandelaber je stal na križišču dveh poti, ki sta se sekali pod pravim kotom. Na tleh je ustvarjal majhen svetel krog, podoben otočku sredi razburkanega temnega morja. Stožčast snop plinske svetilke so prebadale velike vrtinčaste snežinke, ki jim ni in ni bilo videti konca.
V trenutku, ko sem stopil v ta svetli krog, me je nekdo nenadoma poklical. Trznil sem in se naglo obrnil proti strani, od koder se mi je zazdelo, da prihaja glas, a seveda nisem nikogar videl. Zdelo se je, da se zunaj oboda svetlobnega stožca dviga neprosojen zid.
Tedaj pa je iz tega zidu nekdo stopil naprej. Bil je nižje postave, že precej v letih, s klobukom, potisnjenim globoko na čelo, in v težkem, dolgem plašču. Za očali z majhnimi, okroglimi kovinskimi okvirji so se skrivale drobne oči. Bil je zadihan, kot da je tekel.
»Fjodor Mihajlovič!« je razburjeno ponovil in se mi približal. Nekaj časa je potreboval, da je prišel do sape. »Kako dobro, da sem vas našel!«
»Kdo pa ste vi?«
Preslišal je moje vprašanje. »Ste ga videli?«
»Koga?«
»Torej niste. Prekleti metež, življenje mi je zagrenil. Poslušajte, od tod se ne smete premakniti, za nobeno ceno. To je zelo pomembno. Huda reč se je zgodila, res huda. Takoj nadaljujem z iskanjem, dokler je še čas.«
»Ne razumem vas. Koga iščete? Kako veste, kdo sem? In kdo ste vi?«
»Zdaj nimam časa za pojasnila. Pomembno je samo, da ostanete tu. Če se pojavi, ga nujno zadržite, za vsako ceno. Ga boste že prepoznali.«
Obrnil se je in po dveh hitrih korakih izginil v zidu.
O knjigi
O tiskani izdaji
Tiskana izdaja je v tisku, še kakšen dan in bo med nami, elektronska bo kmalu.
Avtor:
Živković, Zoran
Naslov: Štiri smrti in eno vstajenje Fjodorja MIhajloviča
Vrsta gradiva: roman
Jezik: slovenski
Leto: 2026
Izdaja: 1. izdaja
Založništvo in izdelava V Celju : samozal. B. Ekselenski,
2026 ([Celje] : Grafika Gracer)
Drugi avtorji: Krajnc, Matej, 14.11.1975- (prevajalec) ; Ekselenski, Bojan (avtor dodatnega besedila)
Fizični opis 68 str. : ilustr. ; 23,5 cm
Zbirka: Fantazija
ISBN: 978-961-96783-0-5
Cena: 14 €
Želite izvedeti več?
